4.6 Teokracija in alternative pri upravljanju sodobnega globaliziranega sveta

Sodobni globalizirani svet je svet, ki ga v veliki meri določa finančni kapitalizem in njegova globalna kriza. Hitro naraščajoče družbene neenakosti niso vidne le v okvirih posameznih držav, temveč tudi v globalnem merilu – med deli sveta. Teritorialno zamejene vladavine v okviru nacionalnih držav in do neke mere tudi v okviru Evropske unije ne zmorejo učinkovito razreševati problemov in nasprotij sodobnega sveta. Zaenkrat to velja tako za obstoječe oblike vladavin in njihove popravke kot tudi za alternative, ki so se do sedaj oblikovale bolj ali manj stihijsko.

Raziskovalci, ki so pretežno socializirani na Zahodu, najpogosteje iščejo alternativne rešitve predvsem na podlagi analiz dosedanjih oblik demokracije (Held, 1992; Keane, 2009; Isakhan and Stockwell, 2012; Held, 2014). Medtem ko se nekateri raziskovalci in državljani sprašujejo, kako civilizirati in demokratizirati procese globalizacije (Bellamy in Jones, 2000), se v realnem življenju obstoječe oblike vladavine praktično spreminjajo, vznikajo pa tudi nove. Splošno gledano v globalnem merilu potekajo procesi de-demokratizacije. Zaenkrat ni videti niti zametkov kozmokracije – kot je prvo globalno demokratično ureditev poimenoval Keane (2003: 97).

Danes se ponujajo predvsem nedemokratične alternative globalne vladavine. V prvi vrsti so to: oblike zasebne vladavine (vladavine mnogonacionalnih korporacij); populizem, ki vodi k avtoritarnim oblikam vladanja; in teokratske vladavine. Gre za oblike vladanja, ki potekajo brez ustreznega demokratičnega nadzora. Poleg tega so to oblike vladavin, ki niso zasnovane na vrednotah družbene enakosti, človekovih pravic in človekovega dostojanstva.

Nedemokratične zasebne oblike vladavin so že prehitele razvoj globalne politične oblike vladavin (Hajer, 2003). Skrajni populizmi, ki se širijo predvsem v okviru nacionalnih držav pa tudi v okviru regionalnega­ politčnega sistema EU, izražajo globalizacijo besa mnogih ljudi, ki so izgubili občutek varnosti in se bojijo, da jih ogrožajo posledice globalno naraščajočih družbenih, gospodarskih in političnih sprememb in neenakosti (Mishra, 2016). Podobno kot populizmi tudi nove čeznacionalne oblike fundamentalistične vladavine, kot je npr. ISIL, ne dajejo rešitev za največje globalne probleme, kot so družbena in politična neenakost ter (ne)pravičnost. Zaenkrat teokracije niso učinkovito pokazale drugega potenciala kot: manipuliranje z religijo, nasilno prevzemanje oblasti, tiransko vladanje in socialno-ekonomsko ter psihološko škodovanje ljudem. V bolj subtilni obliki to velja tudi za ‘metaforično’ posvetno teokracijo globalnih korporacij.