4.4 Islamska država v Iraku in Levantu (Islamic State in Iraq and the Levant – ISIL)
Gibanje, ki je vodilo k ustanovitvi Islamske države v Iraku in Levantu (skrajšano Islamska država), oziroma v arabščini Daesh, je temeljilo na salafističnem džihadizmu(100). To je ekstremna nadnacionalna religiozno-politična ideologija, ki temelji na prepričanju, da nasilni džhad in salafistično religiozno gibanje zagotavljata vrnitev ‘pravega’ islama.
Skupina salafističnih džihadistov je ustanovila islamistično tvorbo, sprva v mednarodni javnosti označeno kot protodržava, v varnostnem vakumu, ki se je pojavil po umiku ameriške vojske v Iraku (po njeni skoraj devetletni prisotnosti). V prvi polovici leta 2014 so džihadisti namreč v ofenzivi zasedli velik del zahodnega Iraka, čemur je sledilo zavzetje Mosula. Džihadisti so izvirali iz skupin, ki so se pred tem borile proti Američanom v Iraku (nekatere so prisegale zvestobo Al Kaidi). Junija leta 2014 so proglasili (svetovni) kalifat in se poimenovali za Islamsko državo. Svoje delovanje so prenesli tudi preko meje v Sirijo, kjer so se borili proti vsem stranem, vpletenim v tamkajšnjo državljansko vojno in kmalu tudi tam kontrolirali razmeroma velika ozemlja na vzhodu države. 10. septembra 2014 so ZDA objavile oblikovanje globalne koalicije proti ISIL (US Department of state, 2014), kateri se je pridružilo 74 držav (The Global Coalition, 2017a). Cilj koalicije ni le vojaško posredovanje s končnim vojaškim porazom, temveč tudi uničenje družbenih omrežij, gospodarskih in drugih virov ISIL (The Global Coalition, 2017b), kot je npr. pro-paganda (The Global Coalition, 2017c). Maja 2017 se je globalni koaliciji formalno pridružil še NATO (North Atlantic Treaty Orga-nisation, 2017).
Islamska država je bila sicer mednarodno nepriznana, a je kljub temu izpolnila nekatere kriterije opredelitve države po Montevideovski konvenciji o pravicah in dolžnostih držav (1933). Gre za deklaratorno obliko države, oziroma razglasitev države na podlagi določenih predpogojev. Ti so: opredeljen teritorij, stalno prebivalstvo in vlada-vina, ki zmore izvajati oblast nad prebivalstvom, ozemljem in viri.
Voditelj Islamske države Abu Bakr al-Baghdadi 1. julija 2014 ni le razglasil kalifata in sebe za kalifa, napovedana je bila tudi globalna širitev Islamske države. Med natančnejšimi načrti za globalno širitev je bila izrecno navedena zasedba Rima (Atwan, 2015: 1). Muslimani povsod po svetu so bili pozvani, da prisežejo pripadnost kalifu in s tem priznajo njegovo vrhovno avtoriteto ter pridejo na ozemlje pod nadzorom kalifata. Veliko islamističnih vojakov je prišlo iz drugih držav, največ iz Tunizije in Savdske Arabije, precej pa tudi iz evropskih držav, mnogi iz Bosne in Hercegovine in Kosova(101). Spet drugi so delovali kot vojaki Islamske države doma.
Kot odgovor na hitro teritorialno širitev ter na mnogo javne eksekucije in grobe kršitve človekovih pravic samozvanih pripadnikov Islamske države (poleg uničevanja kulturne dediščine) so mnoge države proti njim začele vojaške akcije. Te so zajemale od letalskih napadov, operacij specialnih sil do klasičnih vojaških napadov(102). Julija 2017 je Iraška vojska pripadnike Islamske države s pomočjo milic in svetovalcev iz tujine pregnala iz Mosula. Do decembra 2017 Islamska država v Iraku ni več kontrolirala ozemlja (Institute for the Study of War, 2017), vojaški predstavniki ZDA pa so poročali, da kontrolira le še 2 % nekdanjega ozemlja (v Siriji).
Poleg učinkovite propagande preko svetovnega sveta, javnih in neverjetno krutih usmrtitev različnih nasprotnikov in ujetnikov, so (bili) teroristični napadi ena najpomembnejših sestavin delovanja Islamske države. Njihova pogostost je po razglasitvi samooklicane države naraščala, dogajajo pa se tudi v zahodnih državah(103). Različne države so se na tovrstne napade odzivale različno, Francija je recimo zaradi napada novembra 2015 (ubitih je bilo 130 ljudi, 413 pa ranjenih(104)) razglasila izredne razmere, zatem pa močno okrepila letalske napade na Islamsko državo in bombardirala tudi mesto Raqqa v Siriji, ki je bilo “de facto” prestolnica nepriznane države.
Islamska država je bila organizirana zelo prožno. Še najbližji opis zanjo bi bilo “omrežje omrežij”. Skrajne islamistične skupine in gibanja so se združevala s priznanjem voditelja Islamske države za svojega voditelja(105). Skupine džihadistov, ki so se v preteklosti selile od spopada do spopada, so od sredine leta 2014 vzpostavljala vzajemno podporna omrežja. Ta omrežja so nadnacionalna. Primer so čečenski islamisti, ki sprejemajo ideologijo globalnega džihada, nekaj Čečenov pa je bilo na vodstvenih položajih tudi v Islamski državi (Atwan, 2015: 163–165). Celota teh omrežij navkljub notranjim nesoglasjem deluje kot močno gibanje. Ocene govorijo, da tisti, ki se označujejo za pripadnike Islamske države delujejo v osemnajstih državah, tudi v Afganistanu in Pakistanu. Znotraj Islamske države je v določenem trenutku po nekaterih ocenah živelo do deset milijonov ljudi (Muir, 2016).
V Islamski državi je veljala stroga interpretacija šeriatskega prava. Pripadniki drugih religij so bili prisiljeni ali v plačevanje posebnega davka ali v zamenjavo religije ali pa so tvegali smrt. Ženske so se bile prisiljene v celoti zakrivati. Stroge sankcije – kot je npr. javno obglavljanje – so bile običajne. Islamska država je tudi netolerantna do skupin drugih ver, še posebej do Jazidov v Iraku (BBC News, 2015c).
Med ključnimi strateškimi cilji Islamske države je bilo zavzetje osrednjih mest Islama – Meke in Medine v Savdski Arabiji – in njihova razglasitev za center Islamske države (Atwan, 2015: 11). Širše gledano pa je imela (ima) Islamska država globalne cilje, nenehno je težila (teži) k razširitvi svojega vpliva na različne načine. Del te strategije so tudi teroristični napadi v evropskih državah, še posebej v Franciji in Nemčiji (Filiu, 2016). V veliko pomoč pri globalni krepitvi vpliva Islamske države pa je (bila) njena sposobnost učinkovite uporabe globalnih družbenih omrežjih (Juergensmeyer, 2016). Atwan (2015: 9, 21) jo je zato (in zaradi sistematične uporabe strokovnjakov za komuniciranje prek svetovnega spleta) poistovetil kar z ‘mojstri digitalnega vesolja’ (masters of the digital universe) in s kiberkalifatom (Cyber Caliphate). Ideološko zvesti strokovnjaki – poklicni novinarji, filmarji, fotografi in uradniki – so na vrhuncu Islamske države skrbeli za filmsko proizvodnjo, ki je bila primerljiva s holivudsko, snemali so TV serije, ki glorificirajo Islamsko državo, Islamska država pa je bila v tem času tudi lastnica in upravljalka satelitske TV postaje in svoje radijske postaje Al-Bayan v Mosulu (Atwan, 2015: 15–16).
Prihodnost Islamske države je nemogoče natančno napovedati, saj nima le teritorialnih značilnosti in se lahko kot gibanje ohranja in širi po svetu še dolgo časa (Juergensmeyer, 2016: 63). Leon Panetta, ki je vodil CIA in Pentagon v času, ko je bila Al Kaida oslabljena in Osama bin Laden ubit, ocenjuje, da bo vojna proti ISIL trajala nekaj desetletij in bo morala potekati tudi v državah, kjer so prisotne pridružene islamistične skupine (Page, 2014).
(100)Več v slovarčku in v naslednjih virih: Mouzahem (2016); Kramer (2003); The Editors of Encyclopædia Britannica (2009); The Webster Dictionary (2018).
(101) Glej podrobnejše podatke na BBC News (2015c).
(102) Več o vojni proti ISIL glej Thomas (2017); Council of Foreign Relations (2018); Brüggemann (2017).
(103) Glej sezname napadov, ki so jih objavili različni viri: Lister et al. (2015); Yourish et al. (2016); Chou (2017); History (2018).
(104) US Department of State – Bureau of Counterterrorism and Countering Vio-lent Extremism (2015).
(105) Glej poročanje o prisegi zvestobe pakistanske skupine Islamski državi na The Telegraph (2014).