2.1.1 Teoretsko – konceptualni pogled

Ob zadnjem valu globalizacije se na dnevni red postavljajo vprašanja o tem, kakšna vladavina oziroma kakšne vladavine bi bile v teh okoliščinah optimalne na različnih ravneh. Ne gre zgolj za vprašanja vladavin na lokalni ravni, na nacionalni (državni), regionalni (EU) in mednarodni-svetovni ravni, pomembna so tudi vzajemna prepletanja vladavin, ki so v sodobnem svetu vedno bolj podobna zapletenemu marmornemu kolaču kot pa preprostemu nalaganju ravni oblasti eno vrh druge.

Medtem ko znanstveniki teoretično razglabljajo o političnih spremembah, se v realnem življenju obstoječe oblike vladavine preoblikujejo in nastajajo nove. Zanimivo je, da se pri tem nekatere oblike vladavine, ki so veljale za zgodovinske oziroma preživele, danes ­vračajo – pa čeprav morda le za kratek čas. Med njimi je tudi oblika vladavine, ki jo razglašajo za vladavino boga oziroma v kateri je božanstvo vir, od koder izhaja oblast.

Glede na to, da takšne vladavine praviloma nastajajo v posebnih, nestabilnih, negotovih družbenih in političnih okoliščinah, dejstvo, da se danes na novo pojavljajo, niti ni tako zelo presenetljivo.

Pri analizi vladavin, ki navajajo božanske vire svoje legitimnosti, je ključno razumevanje, da gre za politično vlogo religije in ne za vero v ožjem smislu. Religija in vera namreč nista popolni sopomenki. Religija je širši pojem in poleg verovanja vključuje še druge razsežnosti, ne nazadnje tudi politično, vera pa se nanaša samo na verovanje (Davie, 2007)(6).

Prav zaradi sklicevanja na boga določene religije so takšne ureditve poimenovane teokracije. Ker pa gre pri teokracijah za to, da določena družbena skupina verjame ali vsaj razglaša, da je božansko vodena, v tej knjigi teokracije obravnavamo kot človeške tvorbe. Za oznako takih ureditev v knjigi uporabljamo poimenovanje teokracija zaradi primerljivosti s sorodno literaturo, ne pa v pomenu dobesednega prevoda besede teokracija.

(6)Zahvaljujeva se dr. Alešu Črniču za to pripombo, ki je utemeljena na teoretskem prispevku znane angleške sociologinje Grace Davie (2007: 19–21). Ta govori o različnih načinih obstoja religije v sodobnem svetu, med drugim tudi o religiji kot “pripadanju brez verovanja” (religiji brez vere). Tudi drugi jeziki ohranjajo tujko religion, čeprav imajo besedo za označevanje vere (npr. faith, Glaube).