3.6.1 Scenariji

Nadaljevanje trenutnega stanja v Afganistanu je sicer možno, toda za Afganistance ni sprejemljivo. Večina Afganistancev meni, da gre Afganistan v napačno smer (Livingston and O’Hanlon, 2017; po raziskavi inštituta Brookings v letu 2016 jih je tako ocenilo 66 %), toda alternativa v obliki talibskega režima nima široke podpore. Večina ljudi ima raje aktualno vlado kot talibski režim. Velika večina Afganistancev (po podatkih raziskave iz leta 2017 kar 80 % polnoletnih Afganistancev) danes nima nobenih simpatij do talibov (The Asia Foundation, 2017). Vidijo jih predvsem kot ubijalce nedolžnih ljudi in tirane, ki si želijo oblasti (The Asia Foundation, 2017), ter kot
teroriste in tuje plačance, ki uničujejo Afganistan in njegovo medna-rodni ugled (Hashte Subh Daily Newspaper & Khurshid Institute of Higher Education, 2017; The Asia Foundation, 2017).

In vendar so Afganistanci zelo kritični tudi do centralne oblasti v Kabulu, ki jo vodi od zunaj favorizirani predsednik Ashraf Ghani. Kritike se osredotočajo na tri elemente. Prvič, pomanjkanje legitimnosti, ki po eni strani izvira iz načina kadrovanja: Ghani je prišel iz tujine in je zaradi ameriškega državljanstva njegovih družinskih članov zaznan kot potujčen, oziroma ameriški. Po drugi strani pomanjkanje legitimnosti izvira iz navzven obrnjene politične odgovornosti vodstva. “Naši voditelji poskušajo narediti vtis na mednarodno skupnost, za domače javno mnenje se ne menijo prav veliko, saj so konec koncev prvenstveno odvisni od mednarodne podpore” (Mir, 2015b). Drugič, kritizirajo težnjo k avtoritarnemu vodenju Ashrafa Ghanija. “Pravijo, da je predsednik Ghani skoraj monopoliziral odločanje, tako da gre vse prek njega. Zato zadeve zamujajo ali se prelagajo, to se dogaja celo z imenovanji na ravni distriktov. Glavni vir težav v Afganistanu je bil vedno v politiki in to je še vedno enako. Vlada v Kabulu ne deluje, vlada ni sposobna in ni učinkovita” (Mir, 2015b). Tretjič, mnogo kritik se usmerja na delovanje oblasti v Afganistanu nasploh. Med kritikami so očitki, da trenutna administracija nima izkušenj in da je v njej deloma tudi nekaj starih ljudi z izkušnjami iz obdobja vojne in tistih, ki zaradi bivanja v tujini nimajo dobre podlage za kvalitetno odločanje v današnjem Afganistanu. Deloma je problem tudi to, da se ljudje v vladi zaradi pomanjkanja veščin ali bojijo odločati ali pa sprejemajo slabe odločitve (Mir, 2015b).

V okoliščinah, ko je vlada narodne enotnosti (Ghanijevega in Abdullahovega sovladanja(93)) šibka, so možna bolj ali manj radikalna notranjepolitična dogajanja – od državljanske vojne, prevlade katere od skrajnih skupin (talibskih ali drugih) s pomočjo iz tujine do različic kombiniranja oblasti afganistanske centralne vlade ob podpori pretežno zahodnih sil. Glede na strukturno šibkost vojske vojaški udar ni realističen.

(93)Ghani je predsednik Afganistana, Abdullah pa vodja vlade.