2.3.2 Pregled primerov teokracij v zgodovini in njihova tipologija

Čeprav natančna zgodovinska analiza ni cilj te knjige, pa vendar-le želiva na tem mestu opozoriti, da je teokratska oblika vladavine hkrati zelo stara in zelo aktualna v sodobnem svetu. Poznamo celo vrsto raznolikih zgodovinskih ali še obstoječih sistemov vladanja, ki jih lahko označimo za teokratske vsaj po nekaterih ključnih značilno-stih (Ferrero in Wintrobe, 2009: 1).

Medtem ko v tem podpoglavju ne naštevava vseh teokracij, ki so kdaj koli obstajale, pa ponujava pregled, ki vsebuje časovno-zgodovinsko razsežnost in pregled najbolj znanih teokracij različnih religij (primeri v zadnjem stolpcu v Preglednici 1). Med primeri teokracij v zgodovini so Bizantinski imperij (Runciman, 1977), Papeške države v srednjem veku (Pryor, 2009: 243–244), stara jupolitičnidovska skupnost (Pollock, 2012) in islamski kalifati. Teokracije so poznale tudi zgodnje ameriške civilizacije Majev, Toltekov, Aztekov in Natchev. Med primeri islamskih teokracij so skupnost preroka Mohameda v Medini (622–632), Umajadski kalifat (661–759) in zgodnji Abasidski kalifat (750–1258). Medtem ko je bila npr. krščanska teokracija republike Firence pod vladavino Girolama Savonarole razmeroma kratkotrajna (1494–1497), je bila ob koncu 16. stoletja vzpostavljena teokracija starega Tibeta v veljavi do sredine 20. stoletja. V 16. stoletju je nastalo tudi več protestantskih teokracij, kot npr. teokracija Jeana Calvina (1509–1564) v Genevi v sedanji Švici v času protestantske reformacije (1555–1564), puritanci v Novi Angliji (New England) v 17. stoletju, v 19. stoletju pa tudi mormonska teokracija (teokracija mormonske cerkve the Church of Jesus Christ of Latter-Day Saints) v državi Utah.

Čeprav je teokracij od 19. stoletja vse manj, pa ne moremo reči, da je ta oblika vladavine izumrla. Med zgodovinsko vztrajnimi pri-meri je Vatikan, med novejšimi teokracijami pa sta npr. Iran po islamski revoluciji 1979 in talibski režim v Afganistanu (1996–2001). Vatikan in iransko teokracijo podrobneje predstavljamo v nadaljevanju tega poglavja, talibskemu režimu v Afganistanu pa namenjava celo poglavje.

Glede na to, da je teokratskih pojavov v dosedanji zgodovini veliko, je za družboslovno analizo pomembna tipologizacija teokracj. Iz družboslovnega zornega kota so pomembne in zanimive predvsem razlike med teokracijami glede na to, kakšna so v njih razmerja med sekularnim in posvetnim. Ne nazadnje pa je potrebno reflektirati tudi ideje o civilni religiji (posvetni državni ideologiji) in o sodobnem neoliberalizmu kot posvetni gospodarsko-politični ideologiji.

V Preglednici 1 v prvem delu navajamo temeljne kategorije na kontinuumu od popolne teokracije do posvetne oblasti, ki deluje pod pritiskom teokratskih družbenih in političnih gibanj. V drugem delu so vključene oblike vladavin, kjer je religija razumljena širše: kot vladajoča ideologija. Najprej se osredotočamo na vidik razmerja med religijskim in posvetnim.

Po temeljni definciji so teokracije religijske. V realnem življenju pa je nemogoče strogo kategorizirati države po tem kriteriju (Madeley, 2009: 186–189). Zato nekateri znanstveniki teokracijo opredeljujejo nekoliko bolj ohlapno. Allen (2009) npr. teokracijo izenačuje z vlada-vino, ki je utemeljena na religiozni teologiji in je z religiozno teologijo tudi omejena. Ferrero (2009) pa opozarja, da za obstoj teokracij ni nujno, da kleriki vladajo neposredno. Kleriki namreč lahko obvladujejo oblast posredno. To lahko dosežejo prek obvladovanja posvetnih političnih institucij. Tu se lahko vprašamo tako, kot se je ob začetku novega religioznega vala v ZDA vprašal Williams (1966: 32): “Kako daleč gre lahko religijska organizacija in njeni voditelji pri osvajanju političnega prostora, ne da bi resno ogrozili delitev cerkev od države?” Pravzaprav je teokracijo mogoče razumeti kot kontinuum (Salmon, 2009; Webster, 1976) . Zato v Preglednici 1 ponujamo bolj kompleksno tipologijo glede na razmerje med religijskim in posvetnim v obliki kontinnuma.

V okviru teokracij razlikujemo med popolnimi teokracijami, čeznacionalno prototeokracijo (primer ISIL) in hibridnimi teokracijami. Za popolne teokracije je značilna neposredna vladavina klerikov in to, da je religijsko pravo hkrati državno pravo. Teokracije, kjer vladajo kleriki neposredno, religijsko pravo pa je državno pravo, so bile v zgodovini številne. Niso se razvile le v povezavi z eno religijo, temveč so (kot je razvidno iz primerov v Preglednici 1) vzniknile v mnogoterih religioznih okoljih – v antičnih in drugih predmodernih državnih tvorbah ter v okviru modernizirajočih se oziroma modernih držav. ISIL, ki je blizu definiciji popolne teokracije, a je imela globalne ambicije, podrobneje analiziramo v 4. poglavju.

In vendar v praksi obstajajo tudi ‘vmesne’ oblike teokratskih vladavin. Imenujeva jih hibridni sistemi, ker vsebujejo tako teokratske kot tudi republikanske elemente (kleriki deloma vladajo neposredno, deloma pa posredno; vzporedno sta v veljavi religijsko pravo in posvetno državno pravo). Al Atawneh (2009) npr. ugotavlja, da sodobna Savdska Arabija ni čista teokracija. Bolje naj bi jo označil pridevek teomonarhija. Razlogi za takšno oceno so predvsem dejanska razmerja med religijskimi učitelji in tistimi, ki vladajo ter v sredstvih, s katerimi se uveljavlja oblast.

Posvetne vladavine s teokratskimi elementi so posvetne vladavine z različnimi teokratskimi elementi. Po eni strani sem štejemo tiste, kjer je posvetna oblast pod pritiskom teokratskih družbenih gibanj in političnih povezav, po drugi strani pa relgijsko-posvetni kontinuum teokracij zaključujemo s posvetno oblastjo, kjer ima vladajoča ideologija funkcijo posvetne religije. Gre za oblast družbene manjšine, ki je vzpostavljena v okviru nacionalnih držav s pomočjo vladajoče ideologije/posvetne religije ali pa gre za nadnacionalno globalno vladavino na podlagi nadnacionalne, globalne ideologije. V sodobnem svetu ima tako vlogo sodobna neoliberalna ideologija. Pravzaprav ne gre za teokracije v dobesednem pomenu (dejansko religiozno zasnovane sisteme), temveč bolj za metaforo.

Pri posvetnih vladavinah s teokratskimi elementi je še danes aktualno naslednje vprašanje razmejevanja med teokracijami in neteokracijami, in sicer kadar teokratična gibanja delujejo v okviru ustavno sicer posvetnih držav, a vendar posegajo tudi po oblastnih položajih. Teokracijam se bližajo tudi politični sistemi, ki so posvetni, a so pod močnim pritiskom teokratskih družbenih gibanj in njihovih političnih povezav, npr. kadar skrajno religiozno gibanje s teokratskim ciljem zavzeti družbene in politične ustanove ogroža posvetno oblast. Čeprav je pravo posvetno, je pod pritiskom vseobčih religioznih vrednot in pod pritiskom fundamentalističnega religioznega gibanja. Tak primer so ZDA pod pritiskom dominionističnega gibanja, podrobneje ga analiziramo v 4. poglavju.

Med bolj nenavadna uvrščanja političnih sistemov med (posvetne)­ teokracije sodi vključevanje komunističnih sistemov v kategorijo teokracij (Wittman, 2009). Gre za posvetne teokracije, v katerih si ožja družbena skupina prilašča oblast in uporablja določeno monopolno – v tem primeru komunistično – ideologijo (posvetno religijo) na podoben način kot teokrati uporabljajo vero. V zgodnji opredelitvi civilne oziroma posvetne religije, na katero se nanaša takšna kategorizacija komunističnih sistemov, pa je ta pojem mogoče razumeti tudi širše.

 

Rousseau je namreč v že Družbeni pogodbi (1762) govoril o povezovalnem dejavniku v moderni družbi (ko je cerkev ločena od države). Tudi v tem primeru družba potrebuje moralni in duhovni cement, ki naj jo povezuje, to vlogo pa naj bi opravljala prav civilna religija. Da bi tak cement res deloval povezovalno, pa mora biti strpen do ver. Bellah (1967) opozarja, da tudi v okviru civilnih religij lahko potekajo javni rituali in ceremonije, ki spominjajo na religijske, čeprav gre za dogajanja izven cerkve. To se dogaja na nacionalne ‘svete dneve’ in na nacionalnih ‘svetih mestih’(12), kot so npr. spomeniki, bojišča ali nacionalna pokopališča.

V uradno sekularnih državah je sklicevanje na boga lahko običajna sestavina javnega življenja, civilna religija pa je lahko tudi nacionalizem. Med take primere Bellah (1967) uvršča ZDA oziroma ameriški nacionalizem.

Ob predpostavki, da razumemo civilno religijo v metaforičnem pomenu, lahko naredimo vzporednico tudi s sodobno civilno religijo – neoliberalizmom. Ta deluje v nadnacionalnem oziroma globalnem kontekstu. V skladu z opredelitvijo Grace Davie (2007: 20) ga razumemo kot religijo, ki naslavlja ključne probleme obstoja, ne glede na to, ali priznava nadnaravno ali ne. Gre za ideologijo, oblikovano na podlagi neoliberalnih teorij, ki utemeljuje nov ekonomski model iz šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Neoliberalna teorija se je razvila kot nasprotje keynesianizmu in je sinteza novih ameriških ekonomskih teorij, ki so izšle iz klasične in neoklasične ekonomije (Either, 2011: 2659). Po tej teoriji je ključnega pomena, da so davki nižji za bogate, ki lahko porabijo več kot revni, ter da se stroški socialne porabe prenesejo na zasebni sektor. Ravno zato, ker je neoliberalna ideologija pristranska, je popačena (Ricoeur, 1986). Kot taka legitimizira parcialen, pristranski pogled na svet. Steger (2001; 2017) to ideologijo imenuje tržni globalizem in dodaja, da je ta kapitalistična ideologija oziroma kultura v svojem bistvu potrošniška. V povezavah med politiko in korporacijami se ‘tržni’ argument uporablja tudi, kadar gre dejansko za monopolno uveljavljanje egoističnih interesov korporacij (Monbiot, 2016)(13).

Po obdobju hladne vojne se je neoliberalna ideologija uveljavila kot prevladujoča kapitalistična ideologija v svetovnem merilu. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so jo prevzele kapitalistične države pa tudi medvladne organizacije, kot so Mednarodni denarni sklad (MDS/International Monetary Fund–IMF) in Svetovna banka (SB, World bank-WB). Prek svojih poli-tik in finančnega pogojevanja te organizacije širijo neoliberalizem tudi v mnoge druge države. Mnogonacionalna podjetja, ki ravnajo v skladu z neoliberalno usmeritvijo, imajo veliko premoč nad vladami, ker lahko svojo proizvodnjo selijo v druge države, kjer imajo ugodnejše pogoje, volilcem pa odgovarjajo vlade, med drugim tudi zaradi velikega naraš­čanja brezposelnih. Globalne korporacije prek svojih mnogoterih pravnih oseb v različnih državah tako vplivajo na nacionalno pravo, prek oblikovanja standardov in pravil na čedalje večjem številu tržnih sektorjev pa oblikujejo tudi globalna pravila. Prek omrežnih povezav korporacije postajajo oblikovalke globalnega zasebnega prava, ki vpliva na zakonodajo na nacionalni ravni in na ravni medvladnih organizacij (May, 2015: 99, 114–115, 125–131).

Neoliberalna ideologija se je kot globalna civilna religija v svetovnem merilu uveljavila tudi zato, ker je komunizem z gospodarskim propadom in transformacijo nekdanjih socialističnih držav izgubil globalni vpliv, drugačne ideologije pa še nimajo vzpostavljenega zadostnega vpliva. Zametki nasprotnih ideologij idejno segajo od demokratične globalizacije do idej (in delnih praks) globalne teokracije.

(12) V socialistični Jugoslaviji je tako vlogo opravljala ideologija socialističnega samoupravnega sistema.
(13) Povzetek je dostopen na The Guardian (2016).