3.3.4 Temeljne značilnosti talibske islamske države

Gradnja islamske države je temeljila na skrajni interpretaciji božanskega prava, suverenosti, na samoopredeljujevanju talibov kot božjih vojakov, spoštovanju božanstva voditelja, klerikalni državni upravi, religijski in etnični nestrpnosti, puritanski moralnosti, religijski policiji in strogih kaznih.

Emirat. Talibi so svojo vladavino razglasili za emirat(49). Gre za pojem, ki se je uveljavil v afganistanski zgodovini in se nanaša na teritorialno zamejeno islamsko teokracijo. Pri tem je zanimivo, da Ali (2002: 212) vendarle navaja, da so imeli talibi pod vodstvom Mullaha Omarja tudi regionalni cilj – vzpostavitev federacije islamskih republik, ki bi zajemala področje od Samarkanda do Karačija. Tudi v primeru, da to drži, ne kaže pozabiti, da so bili talibi odvisni od finančne in druge podpore iz tujine.

Božanskost vodje. Mullah Mohammed Omar je veljal za vodjo talibov v Afganistanu vse do tedaj, ko so ti spomladi 2015 potrdili njegovo smrt(50). Podatki o njegovem življenju so redki in pogosto protislovni. Talibi so leta 2015 na spletu objavili njegovo biografijo, ki naj bi razjasnila dileme glede Omarjevih biografskih podatkov, vendar obstajajo pomisleki, da je bila biografija pripravljena in objavljena tudi kot bolj ali manj propagandni odgovor na poskuse vdiranja Islamske države (ISIL) v Afganistan(51) . Po tej biografiji naj bi se rodil leta 1960 v revni družini, ki menda ni imela političnih zvez. Po smrti očeta je njegovo mater poročil očetov brat, družina pa se je iz bližine Kandaharja domnevno preselila v vas Deh Rahwood, v provinci Uruzgan. Stric Mohammeda Omarja je bil lokalni verski učitelj. Enciklopedija Britannica trdi, da je bil Omar nepismen (The Editors of Encyclopædia Britannica, 2018d), po talibski biografiji pa je svoje visoko versko šolanje prekinil zaradi sovjetske intervencije. Po nekaterih podatkih naj bi nekaj časa preživljal družino kot verski učitelj, lokalni mula. Gotovo pa je, da se je po sovjetski intervenciji pridužil mudžahidom. Med boji se je menda odlikoval po svoji hrabrosti, bil štirikrat ranjen in v enem izmed bojev izgubil oko. Po koncu bojev se je menda vrnil v Singesar v bližini Kandaharja, v tamkajšnjo madraso, ni pa jasno, ali je poučeval.

Mohammed Omar si je utrdil voditeljski status s podporo mestnih starešin in lokalnih religijskih voditeljev mesta Kandahar. Tu je bil 4. aprila 1996 božansko posvečen s posebnim obredom(52). Posvetitev je potekala v svetišču, ki se v paštunščini imenuje Svetišče blaže-nega ogrinjala (angleško Schrine of the Blessed Cloak). Tu je bil namreč shranjen plašč preroka Mohameda(53). (Mohamedov plašč je čaščen kot relikvija in temu primerno zavarovan.) Ko si je Mullah Omar ta čaščeni plašč ovil okoli telesa pred povabljeno množico, se je razglasil za vodjo vernih (Amir al-Mu’minin)(54). S tem obredom si Omar ni prisvojil le legitimnosti kot vodja talibske organizacije, ampak tudi kot vodja svetega poslanstva muslimanov, oziroma – božjega poslanstva.

Svoje vodenje je skozi čas spreminjal. Bolj ko je Mullah Omar deloval skrajno, bolj se je oddaljeval od ljudi in njegova avtoriteta se je pričela krhati (Tarzi, 2003). Čeprav je bil predvsem ‘prvi med enakimi’, je sčasoma vladal nepregledno, tajno, vedno bolj nasilno (Tarzi, 2008).

V zelo redkih intervjujih za zahodne medije je bil kratek in jedrnat. V njih je izrecno in nedvoumno govoril o svoji osebni in talibski protiameriški usmeritvi. Njegovo trdno stališče je bilo, da morajo ZDA spremeniti svojo politiko in nehati vsiljevati svoj “imperij” preostalemu svetu, še posebej islamskemu. Neizročitev Osame bin Ladna je pojasnil z dvema razlogoma – prvič, da to ni v skladu z islamsko tradicijo v Afganistanu, in drugič, da bi v primeru izročitve muslimani, ki kritizirajo talibe zaradi neizročitve bin Ladna, ker se jim zaradi pritiskov ZDA nanje zdi tako najbolje, kdaj kasneje kritizirali talibe zaradi izročitve bin Ladna(55). Za BBC je 15. novembra 2001 med drugim izjavil, da je ključni cilj talibov pokončanje Amerike(56), a pri tem ni sprejel oznake, da so talibi skrajneži, temveč je dejal, da so vsi talibi zmerni(57). Glede na to, da je imelo dostop do njega le zelo malo ljudi, je prišlo celo do špekulacij, da kot oseba sploh ne obstaja. Mullah Omar je to aprila 2004 komentiral takole: “Vprašajte generala Moinuddina Haiderja(58) ali generala Musharrafa. Oba sta se srečala z mano. Povedala vam bosta, ali je ‘Mullah Omar’ mit ali resničnost. Toda, kot sem dejal prej, naše gibanje ni odvisno od posameznika. Če danes umrem, me bodo nadomestili mnogi ‘mullahi Omarji’. Podobno bi bilo, če bi danes umrl Osama, nadomestili bi ga mnogi ‘Osame’” The Rediff Interview (2004).

Vloga klera. Talibska oblast se je od drugih modelov islamske države (npr. v Iranu) razlikovala po svoji izrazito klerikalni naravi (Dorronsoro, 2005). Med ključnimi značilnostmi talibskega režima je bila tako preobrazba religijskih učiteljev v državne uradnike. Ti so postali del uprave in tako tudi upravne hierarhije. S tem ko so se vključili v razslojevanje po kvalifikacijah, so religijski učitelji izgubili svojo neodvisnost (Dorronsoro, 2005). Tudi religijske šole (madrase) so delovale kot posamezne učne ustanove pod nadzorom Ministrstva za izobraževanje. V takšni klerikalni državni upravi so najpomembnejši talibski vladni voditelji prevzemali civilne in vojaške vloge (Nojumi, 2002). V kulturnih okoliščinah, ki so oteževale razvoj močnih posvetnih voditeljev, so talibi uporabljali poimenovanje ‘mule’ za vse člane svojih vodstev na vseh ravneh organiziranja.

Večina talibov na visokih položajih je bila pripadnikov Islamskega revolucionarnega gibanja za Afganistan (Harakat-e Inqelab-e Islami-ye Afghanistan). Islamsko revolucionarno gibanje za Afganistan je – tako kot mnoge druge stranke – nasprotovalo Sovjetski zvezi v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Posebnost Islamskega revolucionarnega gibanja za Afganistan je bilo klerikalno članstvo in vodstvo. Njihov vodja je bil duhovnik Mawslawi Muhammad Nabi Muham-madi (Crews and Tarzi, 2008).

Talibska islamska država ni bila država v modernem smislu(59). Čeprav se je talibsko gibanje borilo za nadzor nad državnim ozem­ljem in za vzpostavitev novega sistema, pa je njihova vladna struktura ostala nerazvita. Talibi v času svoje oblasti niso uspeli razviti trdnih državnih struktur. Prav nasprotno. Obnašali so se kot neposredni izvajalci božje volje, ki so jo razlagali v skladu z ekstremnim puritanskim razumevanjem sunitskega islama (Rippin, 2007). Zavrnili so celo idejo o izplačevanju mesečnih plač javnim uradnikom. Po njihovem mnenju naj bi uradniki imeli podobno skromen življenjski slog kot prerok pred 1400 leti.

V praksi je Mullah Omar, ‘vodja vernih’, sprejemal odločitve ne le vedno bolj neodvisno od jirge, – tradicionalne afganistanske ustanove za reševanje sporov in oblikovanje skupnih odločitev glede temeljnih družbenih vprašanj – temveč tudi vedno bolj neodvisno od lokalnih voditeljev (Wardak, 2003). Talibi so bili prepričani, da je skrajna koncentracija oblasti v skladu s šeriatskim pravom. Zunanji opazovalci so talibski režim primerjali s srednjeveško teokratično diktaturo (de Borchgrave, 2010).

Ideologija. O talibski ideologiji ni enotnega mnenja. Lahko bi rekli, da sta se o njej oblikovali najmanj dve oceni. Prva pravi, da talibske ideologije sploh ni. Druga ocena govori o posebni ideologiji talibskega gibanja, ki je bila usmerjena proti modernizaciji. Zato jo imenujejo protimoderna ideologija. Mnenja o tem si lahko oblikujemo na podlagi različnih (četudi redkih) intervjujev s talibskimi voditelji, talibskih javnih objav in sporočil ter redkih zapisanih dokumentov.

V času vladanja talibi splošne ideje o čisti in pravični razlagi islama in vračanju države v čas preroka Mohameda niso natančneje razdelali. Skušali so se sicer vpeti v etnične in lokalne družbene strukture, vendar niso imeli jasne strategije glede reševanja vprašanj oziroma problemov vladanja, gospodarstva in državne obnove. Pričakovali so namreč, da bo ‘islam poskrbel za vsakogar’ (Rashid, 2001). Zato tudi niso mogli biti uspešni pri vzpostavitvi vladnih institucij. Na pomanjkljiv razvoj vladnih struktur pa so vplivale tudi dolgoletne vojne razmere in dejavnosti različnih milic na afganistanskem ozemlju.

Poleg tega, da so talibi zagovarjali korenito islamizacijo družbe (Dorronsoro, 2005), so tudi jasno nasprotovali Zahodu in zavračali tuje kulturne modele (Giustozzi, 2008: 12–13). Stopnjo radikalnosti islamizacije družbe so postopoma in deloma prilagajali. V tem pogledu Brahimi (2010) razlikuje med naslednjimi tremi obdobji: radikalnim obdobjem (1996–2001), obdobjem vojaškega poraza in umirjanja (med letoma 2002 in 2004) ter obdobjem po letu 2004, ko se je gibanje spreminjalo pod domačimi in mednarodnimi pritiski.

V nasprotju z današnjim mednarodnim gibanjem Islamska država je zanimivo, da talibi niso imeli niti regionalnega niti širšega medna-rodnega političnega programa. Z besedami Abdula Hakima Muja-hida (Hakim Mujahid, 2015): “Agenda talibov je zamejena znotraj meja Afganistana in je tradicionalna ter nacionalna … Agenda ISIL je mednarodna. Druga stvar je, da so talibi nacionalni, da jih podpirajo ljudje v Afganistanu. Nasprotno je pojav ISIL mednaroden in ne nacionalen. In tretja razlika je, da talibi sledijo hanafični šoli islamske misli, ISIL pa selafistični šoli.”

Smoter ustanovitve afganistanskega emirata. Omenili smo že, da zgodovinsko gledano talibi niso bili prva politična organizacija, ki si je prizadevala islamizirati Afganistan. Njihova posebnost je bila radi-kalnost v procesu (dodatne) islamizacije v okviru države, kjer je islam že bil prevladujoča religija med prebivalstvom. Talibi so namreč želeli ustanoviti brezmadežno islamsko državo (Nojumi, 2008). Takšna država je bila za njih edini sprejemljiv politični sistem na svetu ­(Sultana, 2009).

Institucionalizacija islama v okviru vseobsegajočega moralnega reda je potekala od zgoraj navzdol. Začela se je z uveljavitvijo vojaške moči, ohranjala pa se je s pomočjo oboroženih formacij in religijskih pozivov. Vztrajanje pri enotni razlagi šeriatskega prava je ponudilo možnost za povezovanje družbe, ki je bila pretežno še vedno plemenska (Kleiner, 2000). Hkrati pa je religijska država nadomestila posvetno državo. Racionalnemu procesu oblikovanja in izvajanja politike je odvzela vsakršno legitimnost. Talibi so verjeli, da z neposredno uporabo radikalno interpretiranih božanskih pravil uvajajo ‘nebeški red’ (Kleiner, 2000: 1).

Skrajna interpretacija šeriatskega prava. Talibe je vodila želja po duhovni revoluciji. Uveljavljali so jo z neposrednim izvajanjem šeriatskega prava. Sledili so namreč razumevanju, da božansko pravo ne dovoljuje državnega posredovanja, saj državno posredovanje določa človek (Kleiner, 2000). Ravno tako so verjeli, da božansko pravo prepoveduje vse posvetne politike (Rashid, 2010: 43). Talibsko razlago Korana – to je ‘božanskega reda’ – so oblikovali še pred osnutkom talibske ustave.

Talibi so julija 1998 razglasili posvetne člene afganistanske ustave in zakonov za neveljavne. Zahtevali so njihovo popolno uskladitev z islamskim šeriatskim pravom (AFP-Kabul, 1998). S pomočjo večje skupine starejših religijskih strokovnjakov so popravili tudi zakone in predpise, ki so določali ustanovitev in delovanje ministrstev in ostalih vladnih organizacijskih enot (AFP- Kabul, 1998). Civilni zakonik je bil nadomeščen s knjigo sunitskih muslimanov.

Sarhaddi Nelson (2001, 2010) poroča o širjenju informacij o pravi-lih novega režima. Po teh virih je ustavo javno predstavljal predvsem Radio Shariat. Medijska kampanja je potekala navkljub siceršnjemu načrtu, da se spremenjena ustava objavi čez tri leta po dokončni odo-britvi talibskega voditelja Mullaha Mohammeda Omarja. Talibska ustava je bila objavljena v natisnjeni obliki šele leta 2001, in še to v zgolj 5000 izvodih. Zaradi preproste bele oblike uradnega lista, kjer je bila objavljena, so jo poimenovali tudi ‘majhna bela knjiga’. Kljub majhnemu številu natisnjenih izvodov in kljub dejstvu, da je bil takrat velik del prebivalstva nepismen, so prav ta pravila določala obnaša-nje vseh ljudi pod talibsko oblastjo.

Teokratska religija je na neki način zagotavljala določeno stopnjo družbene integracije sicer razdrobljene, pretežno še vedno plemenske družbe. In vendar so se v tistem času v Afganistanu že oblikovali razcepi med ruralnimi in urbanizirajočimi se deli Afganistana. Abdul Hakim Mujahid (Hakim Mujahid, 2015) tako pritrjuje, da so talibi pretežno uveljavljali poglede ruralnega Afganistana in neposredno stopali v konflikt s stališči urbanizirajočega se Afganistana.

Neločljivost religije in politike. Meje med vero in politiko v talibski državi ni bilo. Talibska ustava je uveljavila boga (in ne ljudi) za vir suverenosti (Sarhaddi Nelson, 2001, 2010). Religija naj bi zagotav­ljala legitimnost sistema.

Ustavni sistem je zabrisal meje med javnim in zasebnim. Ustavna pravila so z zapovedmi in prepovedmi določila pravilni islamski način življenja. Zajemala so skoraj vse vidike družbenega in zasebnega življenja. Redna molitev – petkrat na dan – je sodila med obvezne dejavnosti. Še posebej je bila zapovedana molitev v mošeji ob petkih opoldne. Prepovedane so bile številne dejavnosti, ki naj bi po mnenju talibov odvračale ljudi od molitve ali pa naj ne bi bile sklad­ne z državno vero. Strankarske volitve so veljale za neislamske in za islamsko skupnost škodljive. Razlaga za takšno oceno je bila, da takšne volitve ustvarjajo razlike.

Puritanska etika. Talibsko gibanje je gradilo na tradiciji fundamentalističnega puritanskega gibanja po načelih Shaha Wallihul-laha (1703–1762) ter deobandske šole(60) v okviru sunitskega islama. Puritanstvo talibske oblasti je v veliki meri izviralo iz afganistanske tradicionalne družbe. In vendar je bilo vsiljeno vsej državi s splošno neposredno uzakonitvijo, ker so talibi verjeli, da je to božja volja.

Puritanizem so uveljavljali ljudje v vodstvu gibanja, ki pa so imeli le omejeno izobrazbo, pa še ta izobrazba je bila konservativna religijska. Predpisano je bilo obnašanje v skladu s skrajno puritansko razlago sunitskega islama po navdihu ekstremnega šeriatskega prava. V času obveznih dnevnih molitev so tako morale biti trgovine zaprte, prepovedana je bila uporaba vozil pred molitvijo in med njo. Prav tako pa je bila prepovedana tudi trgovina z nedovoljenimi drogami, stave, hazardiranje, igre na srečo in celo zaslužek od obresti na posojila. Kriminal bi po talibskih normah moral biti izkoreninjen. Z besedami Mullaha Nurrudina Turabija, talibskega ministra za pravosodje: ‘V Afganistanu mora biti ustavljena vsaka pregreha in razširjena vsaka vrlina’ (Ghufran, 2001).

Ključno vodilno načelo talibskih puritanskih pravil je bilo zavzemanje za preprost način življenja. Le tak način naj bi namreč bil v skladu z božanskimi pravili. Prepovedane so bile številne kulturne, umetniške in prostočasne dejavnosti. Ravno tako je bila prepovedana tudi oprema za različne likovne umetnosti. Zaradi prepovedi informiranja in razvedrila je bila prepovedana uporaba televizije, kaset, računalnikov, video predvajalnikov in satelitskih krožnikov. Prav tako so bile izrecno prepovedane nekatere družbene dejavnosti, povezane z umetnostjo (kino, kipi) ali razvedrilom (dresura golobov in igre s pticami, šah, priljubljeno spuščanje zmajev). Ker je bila prepovedana astrološka dejavnost, so sežigali astrološke knjige.

Religijska in etnična nestrpnost. Po prvem razodetju preroka Mohameda leta 610 n. št. in begu iz Meke v Medino leta 622 se je islam postopoma razvijal v politično silo. Prva islamska skupnost je prevzela ‘medinsko ustavo’. Talibe so nasprotno združevala nekatera ključna razmišljanja v skladu s sunitskim islamom, ki verjame v suverenost boga in obstoj religijske države zgolj ob vladanju ‘pravih muslimanov’ v skladu z njihovim razumevanjem ‘resničnega islama’.

Talibi so bili zelo nestrpni do drugih religij in do drugačnih družbenih pravil. Kritika muslimanov ni bila dovoljena (UN Interim Report, 1992). Nemuslimanom so talibi skrajno omejili temeljne verske svoboščine (U. S. State Department, 2000). Dopustili so jim uporabljati le tiste prostore za čaščenje, ki so že obstajali. Gradnja novih je bila prepovedana.

Nemuslimansko sikhovsko manjšino so posebej stigmatizirali s predpisom, da morajo nositi rumeno oznako okrog roke ali košček rumenega blaga na oblačilih ter obesiti rumene zastave na svoje domove in poslovne prostore, ženske pa so – v izogib nadlegovanju religijske policije – morale nositi posebna rumena oblačila (U. S. State Department, 2000; Latifi, 2014a, 2014b). Skupna prebivališča za muslimane in nemuslimane so bila prepovedana. Uničenje dveh kipov Buddhe v začetku leta 2001 (Ian Mac, 2002; BBC News, 2001d; 2001e; 2001f), ki je bilo razumljeno kot netolerantost do budizma, je postalo simbol netolerantnosti talibskega režima do vsega drugačnega od njih, oziroma njihovih vrednot in pravil.

Nestrpnost talibov se je izrazila tudi v preoblikovanju številnih javnih praznikov. Prepovedali so praznik dela (1. maj), ki naj bi spominjal na sovjetsko okupacijo. Prepovedano je bilo tudi praznovanje tradicionalnega perzijskega novega leta (Nowruz) 21. marca zaradi njegovega ‘neislamskega’ izvora. Religijski purizem je prinesel spremembe neislamskih imen v islamska, vsakršne spreobrnitve iz islama v drugo vero pa so bile obsojene (UN Interim Report, 1992).

Talibi so tam, kjer je prihajalo do spopadov s pripadniki Severnega zavezništva, sicer ustrahovali civilno prebivalstvo, ki je bilo večinoma nepaštunsko, a ni mogoče izrecno trditi, da se je talibska oblast osredotočila na nacionalistični paštunski projekt nacionalne države. Talibi pa so nepaštunskim prebivalcem Afganistana vsiljevali svojo posebno razlago islamskega prava.

Verska svoboda je bila omejena tudi za pripadnike islamske religije. Afganistanska islamska tradicija je namreč zmes predislamskih prepričanj in tradicionalnega prava (Pashtunwali), tega pa so talibi razlagali zelo skrajno. Celo nekateri Paštuni, med katerimi so sicer imeli talibi največ podpore, so nasprotovali uvajanju takšne razlage paštunskih običajev in so pogosto tvegali visoke kazni z neupoštevanjem talibskih pravil (Crews and Tarzi, 2008). Razlikovali so se tudi pogledi paštunskih plemen(61) na oblikovanje afganistanske vlade od zgoraj-navzdol (Tribal Analysis Center, 2009).

Nadzor, religijska policija in kaznovanje. Talibi so za uveljavljanje radi-kalne različice islamskega prava uporabljali mnogotere mehanizme družbenega nadzora. Strahovlado so utrjevali s pogostim prevaža-njem oboroženih talibov v Toyotinih vozilih okrog afganistanskih domov (Cole, 2008: 139).

Talibi niso priznavali niti civilnega zakonika niti sistema sodišč, ravno tako niso priznavali pravice obtoženca do obrambe. Izvajanje “božanskih” sodnih odredb je bilo neposredno. Sprva so bili za to odgovorni oboroženi pripadniki talibov, kasneje je bila ustanovljena religijska policija. Sestavljalo jo je 2000–3000 oseb (Dorronsoro, 2005).

Naloga religijske policije je bila nadzorovati javno moralo, preprečevati kriminal in zagotavljati izvajanje religijskih dolžnosti posameznika vključno z obiskovanjem mošej. Nadzorniki so se obnašali do prestopnikov tako kot do grešnikov.

Izvajanje šeriatskega prava je pogosto vsebovalo nasilje v imenu moralnosti. Kaznovanje je bilo večinoma fizično in je pogosto potekalo množično v obliki javnega spektakla. Pretepanje, sekanje rok, streljanje obtoženih je potekalo pred tisočglavo množico na športnih stadionih (Cole, 2008: 128–129). V glavnem mestu Afganistana, Kabulu, so javna kaznovanja npr. potekala na stadionu Ghazi(62). Na ogled teh kaznovanj so prihajale celo družine z majhnimi otroki.

Odnos do žensk. Položaj žensk ne pove veliko le o tem, kako živijo ženske, temveč tudi o delovanju celotne družbene skupnosti. Pre-težen del afganistanske zgodovine opredeljujejo tradicionalne plemenske norme in običaji, ki so v veliki meri omejevali prav ženske. Nasploh lahko rečemo, da je bil položaj večine žensk v Afganistanu zelo težak že neposredno pred talibskim režimom. Tudi oblast, ki je obstajala pred talibskim režimom – Rabbanijeva vlada (1992–1996) – je ženskam omejevala dostop do javnega življenja, po letu 1992 je bilo zapovedano obvezno nošenje burke, vožnja pa je bila ženskam prepovedana (Dorronsoro, 2005).

Ženske so zlorabljali tudi v begunskih taboriščih v Pakistanu, pa čeprav so bili tam mudžahidi, ki so bili prejemniki ameriške, saudske in pakistanske pomoči v boju proti Sovjetski zvezi (recimo mudžahidi pod poveljstvom Gulbudina Hekmatyarja; Crews and Tarzi, 2008: 37; Cole, 2008: 141). Dogajali so se celo napadi s kislino na nezakrite ženske.

In vendar so talibi s svojimi pravili in obnašanjem družbeni položaj in življenja žensk še dodatno otežili (RAWA, brez letnice). Pravila obnašanja žensk so objavili v ediktu, ki ga je v Kabulu novembra 1996 izdal talibski Generalni direktorat Religijske policije (Amr Bil Maruf), in se je glasil takole:
Ženske, ne smete stopiti iz svojega prebivališča. Če greste iz hiše, ne smete biti kot ženske, ki so pred prihodom islama hodile v modnih oblekah, zelo naličene in so se pojavljale pred vsemi moškimi. Islam je odrešiteljska religija, ki opredeljuje posebno dostojanstvo žensk, islam ima dragocena navodila za ženske. Ženske ne smejo omogočati priložnosti, da bi pritegnile pozornost nekoristnih ljudi, ki nanje ne bodo gledali z dobrim očesom. Ženske imajo svoje odgovornosti kot učiteljice ali koordinatorice za svojo družino. Mož, brat, oče so odgovorni za zagotavljanje vseh nujnih življenjskih potrebščin (hrane, obleke itd.) družini. Če mora ženska iz prebivališča zaradi izobrazbe, družbenih potreb ali socialnih storitev, se mora pokriti v skladu z islamskimi šeriatskimi pravili. Če gredo ženske ven v modnih, okrašenih, tesnih in očarljivih oblekah, da bi se pokazale, bodo preklete z islamskim šeriatom in ne morejo nikoli pričakovati, da bodo prišle v nebesa. Vsi družinski starešine in vsak musliman imajo odgovornosti v zvezi s tem. Zahtevamo, da vsi družinski starešine strogo nadzirajo svoje družine in se izo-gibanjo tem družbenim problemom. Sicer bodo te ženske ustrahovane, preisko-vane in strogo kaznovane, enako tudi družinski staroste, s strani religijske policije (Munkrat). Religijska policija ima odgovornost in dolžnost, da se bori proti tem družbenim problemom in bo nadaljevala svoj trud, dokler zlo ne bo pokončano.

Talibska oblast si je z odnosom do žensk prislužila vzdevek ‘spolni aparthaid’ (angl. gender apartheid; Kolhatkar and Ingalls, 2006). Talibi namreč niso prepoznavali žensk kot polnopravnih človeških bitij. Obravnavali so jih kot ‘manjvredna bitja’. Zanje naj bi bili ‘odgovorni’ moški – podobno kot to velja za odnos lastnika živali do živali v zahodni kulturi. V skladu s takšnim pojmovanjem žensk in odgovornosti moških za obnašanje žensk so talibi opredelili tudi kaznovanje za (po njihovem mnenju) neprimerno vedenje žensk. Ker naj bi bil moški kot gospodar družine in mož “odgovoren” za obnašanje žensk, naj bi bil tudi kaznovan za njihovo neprimerno obnašanje.

Talibski odnos do žensk je temeljil na družbenih tradicijah Paštunov in na skrajnih interpretacijah Korana. Talibi so pri svojem odločanju pravila vselej interpretirali na škodo žensk. Med takšnimi primeri je bilo talibsko pravilo, da ženska ne podeduje ničesar, medtem ko Koran uveljavlja pravico ženske do delnega dedovanja (Sultana, 2009:13). Podobno je bilo pri obravnavi prešuštva. Medtem ko šeriatsko pravo pri dokazovanju prešuštništva zahteva štiri priče, tradicio­nalnim Paštunom (katere zanima čast družine in ne moralnost položaja) zadošča vsakršen dokaz o neskladnosti z moralnim zakonikom njihove družbe. Če posplošimo, je prav to, da so talibi uveljavljali paštunske tradicije, ki so bolj stroge kot pri drugih etničnih skupinah v Afganistanu, radikalno poslabšalo vsakodnevno življenje večine afganistanskih žensk.

Tisto, kar posebej označuje odnos talibov do žensk pa je predvsem demonizacija žensk. Ženske so bile za njih sinonim za skušnjavo
(fitna)(63). Enačili so jih s korupcijo in z družbenim zlom. Obravnavali so jih kot nečloveške. Z njimi so ravnali slabše kot z živalmi. Po eni strani so namreč kaznovali zapiranje ptic in živali v kletke, po drugi strani pa so zahtevali od žensk pokritost in zakritost z oblačili ter jih zapirali v domove.

Zato da bi bile ženske nedostopne pogledom zunanjih sprehajal-cev, so barvali okna hiš (UN Interim Report, 1992; Latifa in Hachemi, 2001: 44). Številne omejitve so zajemale tudi gibanje žensk zunaj njihovih domov. Pri sprehodih jih je bil dolžan spremljati mahram (bližnji moški sorodnik)(64) (Cole, 2008: 135). Ženske so morale v javnosti nositi burko, posebno oblačilo, ki popolnoma zakrije postavo in obraz, ker bi naj odkriti ženski obraz povzročal javni nemir. Izobražene ženske v Afganistanu so burko pogosto samoironično imenovale ‘zaporniška celica’ (Latifa in Hachemi, 2001: 47). Burka je predstavljala tudi utelešenje in simbol ženske družbene osamitve. Položaj žensk ponazarja naslednja trditev: “Džihadisti so nas pobijali z orožjem in meči, talibi pa z bombažem” (UN Interim Report, 1992). To, da so talibi prepovedali ženski smeh v javnosti (Physicians for Human Rights Report, 1998: 12), v takšnih okoliščinah niti ni presenetljivo. Glasni govor in smeh žensk v javnosti namreč ni v skladu niti z običajnimi konservativnimi pogledi v tradicionalni afganistanski družbi.

Ženske so živele v strahu pred fizičnimi zlorabami in mučenjem. Ta strah je bil upravičen tako v zasebni sferi kot na javnih mestih. Doma so bile izpostavljene družinskemu nasilju, izven doma pa so jih lahko javno trpinčili talibski uradniki. Organizacija Human Rights Watch je med drugim poročala o primerih ugrabljenih deklic in žensk ter o posilstvih (Human Rights Watch, 1998).

Ženske v Afganistanu, kot tudi Afganistanke v begunskih taboriščih v Pakistanu, so doživljale preštevilne travmatične izkušnje. Duševno stanje teh žensk se je slabšalo. Psihično so zbolevale za boleznimi, kot sta depresija in anksioznost, hkrati pa se je za ženske zmanjšala dostopnost zdravstvene oskrbe (Physicians for Human Rights Report, 1998: 47–50).

Ženske so bile v skladu z afganistanskimi tradicionalnimi pravili žrtve kaznovanja zaradi nesprejemljivega obnašanja drugih članov družine. Shukria Barakzai (Barakzai, 2015), v času intervjuja poslanka afganistanskega parlamenta, je poudarila, da gre pri tradicionalnem kaznovanju za to, da so ženske tiste, s katerimi se pravi-loma plača kazen za kriminalna dejanja drugih članov družine. Ubijalec člana druge družine tako npr. preda svojo sestro drugi družini in s tem poravna kazen za svoje kaznivo dejanje. Talibi so ta pravila uveljavljali v skrajni meri.

Talibi so poskrbeli tudi za to, da so bile dekleta in ženske izključene iz javnih dejavnosti. Na javnih prostorih so bili moški in ženske fizično ločeni (npr. na avtobusih; Waldman, 2001). Šolanje je bilo za dekleta prepovedano, dostopnost do zdravstvenih storitev pa omejena.

Talibski režim je še posebej prizadel izobražene ženske. Uveljavil je vrsto ukrepov za to, da bi zmanjšali njihovo emancipacijsko vlogo pri spreminjanju prevladujočih tradicionalnih pravil siromašnega podeželja (Schultz and Schulz, 1999; Latifa in Hachemi, 2001). Ženskam so odvzeli službe v državni upravi ter v šolstvu. Nasprotno pa podeželske ženske, ki so bile v veliki meri izključene iz procesov modernizacije, niso doživele večjih sprememb razen poslabšanja varnosti (Dorronsoro, 2005: 300). Te družbene izkušnje so jasno poka-zale, kakšen je pomen izobraževanja žensk in njihovega vključevanja v plačljivo družbeno delo. Religijski voditelji so se praviloma izkazali za preprečevalce izboljševanja položaja žensk, še posebej v odnosu do izobraževanja žensk.

Erotika, pravila oblačenja in kriminalizacija mode. Religijski vojščaki so bili še posebej obsedeni z erotiko, predvsem z razkazovanjem ženske kože in s spolnostjo (Friedland, 2005). Ženskam so prepovedali pogovore ali rokovanje z vsemi, ki niso bili njihovi mahrami, oziroma z moškimi, ki niso bili člani njihove ožje družine, torej ki bi jim bilo dovoljeno poročiti se z njimi. Ženska se tako ni smela pogovarjati s tujci, gostom pa pri gostitelju ni bilo dovoljeno slišati glasov domačih žensk. Prepoved je šla celo tako daleč, da gostje niso smeli slišati niti zvoka ženskih korakov. V skladu s politiko do žensk, ki je zahtevala neopaznost ženske v javnosti, je bila ženskam prepovedana celo hoja v ‘glasnih’ čevljih (Physicians for Human Rights Report, 1998: 12). Ker so svetle barve veljale za ‘spolno privlačne’, so bila ženska oblačila v svetlih in bleščečih barvah prepovedana. Še posebej je bila prepovedana bela – barva talibske zastave. Ženske niso smele nositi belih nogavic ali čevljev. Ženskam je bilo prepovedano tudi nošenje širokih hlač pod burko. Prepovedani so bili šivalni katalogi, različna kozmetika, vključno z lakom za nohte (Waldman, 2001). Lakiranje nohtov je bilo kaznovano z rezanjem prstov (UN Interim Report, 1992). Ženskam so prepovedali tudi pranje oblačil na bregovih rek, krojači niso smeli krojiti ženskih oblek ali jemati njihovih mer, zdravniki pa niso smeli pregledovati pacientk itd. (Cole, 2008: 136).

Talibi so zahtevali, da pripadniki družbe upoštevajo stroga konservativna pravila oblačenja. Ta niso dovoljevala elegantnih oblačil, še posebej ne zahodnega modnega sloga, kot je jeans. Moški so se morali izogibati modnim trendom pričesk. Fante s pričesko “titanik”, po vzoru idola Leonarda DiCapria, so javno nadlegovali in pretepali, njihove brivce pa zapirali in obsojali (Cole, 2008: 133). Morali so imeti dovolj dolge brade, nositi turbane in se oblačiti v tradicionalno moško varianto širokega dvodelnega oblačila, ki se imenuje shalwar (vrečaste hlače) in qameez (široka dolga srajca). Za študente (moške) so bili obvezni turbani – v skladu z rekom “ni turbana, ni izobrazbe” (UN Interim Report, 1992). Nespoštovanje pravil je bilo strogo kaznovano.

Odnos do človeškega telesa. Odnos talibov do človeških teles ponazarja skrajno različico njihove religijske ideologije. Splošno načelo islama je, da človeško telo (kot tudi vse ostalo) prihaja od boga in mora odražati načelo skladnosti in discipline. Čeprav islam prvotno (v nasprotju s krščanstvom) ni poznal doktrine izvirnega greha in četudi velja odnos med bogom in človekom za pozitivnega, je nespoštovanje islamskega prava in družbenih norm povezano z religioznim kaznovanjem. Kazni za primere družbenih zločinov v zgodnjem islamu zajemajo izmaličevanje človeškega telesa – amputacije prstov, rok in nosov, rezanje jezikov, dosmrtno kamenjanje prešuštnikov in posiljevalcev. Kaznovalna politika talibov je posnemala takšna kaznovanja. Še več, trupla umorjenih so pogosto javno poniževali tako, da so jih obesili na žerjave in prevažali po mestu (Cole, 2008: 130).

Talibi so pripadnike nepaštunski etničnih skupin, ki so nasproto-vali talibski razlagi islama, pobijali po islamskem zakonu, ki zapo-veduje, kako se koljejo dovoljene (halal) živali (ovce, koze, govedo, perutnina; Koehler and Zuercher, 2007).
Talibi so imeli drugačen odnos do moških kot do ženskih teles. Moške brade so bile recimo obvezne, in ker je bila njihova minimalna dolžina zapovedana, niso bile stvar svobodne odločitve. Moške s prekratkimi bradami so priprli za tako dolgo, dokler jim brada ni dovolj zrastla. (Cole, 2008: 135). Moške brade so bile torej javne.

Nasprotno so bila ženska telesa zasebna, da ne bi kvarila (javne) morale (Barlas, 2009). Niso se smele pojavljati niti na javnosti odprtih delih svojih domov, npr. na balkonih.Vstop v plačano delo jim je bilo prepovedano, ker bi bile na delovnem mestu izven družine v stiku z moškimi (Nuha, 1998–99). Zakon, ki ga je sprejela talibska religijska policija v decembru 1998, so za ženske predpisale posebne “kletke” iz zaves na skupnih avtobusih, take kletke pa so služile tudi za zakrivanje žensk pred voznikom avtobusa (The Associated Press, 1998). Le dečki, mlajši od petnajst let, so smeli ženskam prodajati avtobusne vozovnice, niso pa se smeli z njimi družiti.

Pod talibsko oblastjo pravzaprav niti moški niti ženska nista imela popolnega nadzora nad svojim lastnim telesom. Moška telesa so morala biti kot telesa božjih vojakov na razpolago bogu. Ženskam pa je bil nadzor nad njihovim telesom popolnoma odvzet. Takšno zatiranje je potekalo na dva načina – tako v imenu religijskih idealov kot tudi posvetnih svoboščin (Barlas, 2009: 12). Ženske pa niso obsodili le na neopaznost v javnosti, temveč tudi na posilstva in na trpinčenje svojih mož (Bezhan and Sahin, 2012; Rubin, 2012). Ženske so pri-krajšali za zadovoljevanje osnovnih potreb. Mnoge ženske niso imele besede niti pri porodu (Physicians for human rights report, 1998: 48).

Izobešanje slik ljudi na javnih mestih (npr. v trgovinah, hote-lih, taksijih) je veljalo za malikovalsko in je bilo zato prepovedano. Takšna prepoved je veljala tudi za javne izobraževalne plakate, kar je bilo zelo slabo za zdravstveno vzgojo v državi z visoko stopnjo nepi-smenosti (U. S. State Department, 2000).

Odnos do umetnosti: dovoljena in prepovedana umetnost. Afganistan ima bogato kulturno zgodovino, ki je nastajala stoletja. Njeno bogato kulturno­ dediščino pa so v desetletjih preteklih vojn ogrožali (in jo še vedno ogrožajo) mnogoteri dejavniki, navkljub vsemu pa so bila leta talibske oblasti v Kabulu za afganistansko kulturo najbolj uničujoča.
Širjenje in ustvarjanje umetnosti so talibi prepovedali. Talibi so ženskam, zaprtim v zasebno sfero, prepovedali celo izvajanje ljudskih običajev. Tako so s prepovedjo glasbe izgubile priložnost za obliko kulturnega uživanja. Glede na to, da so ženske vendarle ohranile pomembno vlogo pri socializaciji otrok, je bila tako kulturno prikrajšana celotna generacija dečkov in deklic (Baily, 2001). In vendar je bila moč omejevanja glasbenega razvedrila za ženske odvisna od vplivnosti talibskega režima na določenem območju (Baily, 2001: 42). Pomembno je bilo tudi, kako močni so bili neformalni pritiski znotraj družinskega kroga. Ti so namreč dokončno odločili, ali je bilo tradicionalno pripovedovanje zgodb in petje dovoljeno ali ne (Afghanistan’s Society, 2011).

Talibi so že obstoječa kulturna dela uničevali. Za talibe so namreč bile vse upodobitve človeških bitij, živali in vzornikov (kot je staro-davni buda) malikovalske. Zato naj bi žalile islam in jih je potrebno uničiti. V marcu 2001 so navkljub mednarodnim protestom in pozivom uničili vse nemuslimanske religijske podobe in antične kipe Buddhe Bamiyana. Pri uničenju kipa najvišjega stoječega bude na svetu so uporabili dinamit, tanke, protiletalsko orožje in rakete (Insti-tute of Geodesy and Photogrammetry, 2010; BBC News, 2001a; BBC News, 2001b; Ian Mac, 2002). Stroga politika talibskega režima je omejila dostop do umetnosti tudi z že omenjeno prepovedjo upo-rabe TV in različnih drugih medijev (video predvajalnikov in interneta), ki prenašajo zvok in slike.

Groteskni talibski eksperiment na področju glasbe nima znane primerjave, čeprav ima cenzura glasbe dolgo zgodovino. Že Platon je razlikoval med ‘dobro in slabo glasbo’. Cenzura se je pojavljala v polpretekli zgodovini pod totalitarnimi režimi Sovjetske zveze, nacistične Nemčije, Ljudske republike Kitajske in Nemške demokratične Republike. Cenzura glasbe v Afganistanu se je sicer začela že pred talibi. Postopama jo je uvajal že komunistični režim, tudi v času Rabbanijeve vlade mudžahidov (1992–1997) je bila glasba v Afganistanu močno cenzurirana. Profesionalni glasbeniki so morali zaprositi za licence, ki so določale, katere vrste glasbe lahko izvajajo. Dovoljene so bile skladbe, ki so častile mudžahide in skladbe s teksti sufijevske poezije ali iz religije. Skrajen odnos do glasbe se je oblikoval v begunskih taboriščih v Pakistanu, kjer je bila glasba popolnoma prepovedana zaradi stalnega žalovanja. Ko so talibi leta 1996 zavzeli Kabul, so izdali tudi več ediktov, ki so zadevali izvajanje glasbe. Tukaj navajamo primer takšnega edikta, ki ga je v Kabulu decembra 1996 izdal Generalni direktorat Religijske policije (Amr Bil Maruf) za preprečevanje glasbe:
“V trgovinah, hotelih, vozilih in rikšah so prepovedane kasete in glasba. Ta zadeva se bo začela nadzirati čez pet dni.
Če je v trgovini najdena kakršna koli glasbena kaseta, se lastnika zapre, trgovino pa zaklene.
Če pet ljudi jamči za lastnika (da bo ta prepoved odslej spoštoval), se trgovina odpre, lastnik pa kasneje izpusti.
Če je kaseta najdena v vozilu, se zapre vozilo in voznika.
Če jamči pet ljudi, se vozilo vrne, kriminalec bo izpuščen kasneje”(65).

Talibi so s takšnimi edikti glasbo popolnoma prepovedali. Izjema je bilo le petje določenih verskih verzov (talibske pesmi; Baily, 2001; ThoughtCo, 1996; Pakistan Defence Forum, 2010; Rashid, 2000).

Sklepne misli. V tem poglavju smo se osredotočili predvsem na opis talibske teokracije. Glede na to, da talibski režim ni bil rezultat sistematičnega političnega načrta talibov, se v nadaljevanju posvečava spletu različnih domačih in zunanjih dejavnikov, ki so vplivali na vzpon in propad talibskega režima. Odgovori na vprašanje, kakšno vlogo so imeli domači in zunanji dejavniki pri omogočanju teokracije v Afganistanu v obdobju 1996–2001, in odgovori na vprašanje, kakšni so ti dejavniki danes, lahko pomagajo razumeti tudi kakšne so možnosti, da se teokracija v Afganistanu ponovno uveljavi.

(49)Več o emiratu in kalifatu v slovarčku.
(50)Več o talibskem gibanju in Mullahu Omarju v dokumentarcu National Geographic z naslovom Inside The Taliban (2012).
(51)BBC News (2015d): neavtorizirani prevod talibske biolgrafije Mullaha Omarja v angleščino je objavljen na The Religious Guide (2015).
(52)Glej Inside the Taliban na National Geographic (2012) in Press TV Documen-taries (2015).
(53)Več o tej relikviji v Foschini in Dam (2014).
(54)Posnetek te ceremonije, ki je del dokumentarca BBC, je na voljo na Youtube (Press TV Documentaries, 2015).
(55)Intervju za Voice of America sepotembra 2001, prepis objavil BBC (The Guardian, 2001).
(56)Prevedeno iz angl. extinction.
(57)Intervju je potekal prek satelitskega telefona in s pomočjo prevajalca. Glej BBC Interview (2001).
(58)Nekdanjega pakistanskega ministra za notranje zadeve.
(59)Opredelitev moderne države je v slovarčku.
(60)Deobandsko šolo je leta 1867 ustanovilo indijsko-pakistansko reformistično gibanje ulam, ki se je navezovalo na usmeritev Sayyida Ahmada Reze Khana Barelwija k ohranjanju verskih doktrin iz časov pred muslimansko vladavino. Šola je izobraževala muslimane o ‘pravilni praksi’ in poudarjala odgovornost posameznika za pravilno vero (The Editors of Encyclopædia Britannica, 2018e).
(61)Največje skupine med paštunskimi plemeni so Durani, Ghilzai (Khilji), Karla-nri, Sarbani in Ghurghusht (Afsar in dr., 2008: 58–73).
(62)O zgodovini stadiona vključno z obdobjem pod talibi glej Nabizada, 2007.
(63)Beseda fitna izhaja iz arabske beseda fitnah, ki zajema preverjanje in preizkuša-nje in je v islamu zelo pomembna. V okoliščinah odnosa do žensk se uporablja za težave pri osebnih preizkušnjah, skušnjavah, ki lahko vodijo v greh. Glej Islam Question and Answer (2018) in ThoughtCo (2018).
(64)Pojem mahram se nanaša na moške, s katerim se ženska ne more poročiti nikoli v svojem življenju in je tako ‘prepovedan’ za vedno (npr. oče, brat, sin itd.;Sultana,­ 2009).
(65)Slovensko besedilo edikta je prevod originala – v paštunščini – preko anglešči-ne (ThoughtCo, 1996).