2.7.2 Tibetanska teokracija

Zgodnji zahodni vpogled v tibetansko religijo in teokracijo prinaša knjiga Sira Charlesa Bella The Religion of Tibet , ki je prvič izšla leta 1931. Oznake tibetanskega budizma se odtlej v literaturi zahodnih avtorjev med seboj zelo razlikujejo. Prav tako najdemo različne interpretacije tibetanskega reda in zgodovine v drugih delih sveta, še zlasti na Kitajskem. V slovenskem jeziku najdemo malo objav o budizmu (npr. Črnič, 2001a in 2001b).

Vsebine oznak tibetanske teokracije so močno ideološko obremenjene (Mills, 2003). Segajo od ocen, da je šlo za zatiralski fevdalni sistem in strogo družbeno hierarhijo, do romantične idealizacije tibetanskega budizma kot primera obljubljene dežele – Šangri La, opevane tudi v holivudskih filmih. Rečemo lahko, da se je na Zahodu uveljavil mit romantizirane tibetanske zgodovine (Lopez, 1998: 11–13). Budizem različno razumljen tudi kot religija. Glede na to, da teokracije po definiciji poenotijo državo in vero, budizem verjetno ni najboljša religijska podlaga za teokracije. Budizem namreč tradicionalno razlikuje med sekularnim in duhovnim. Ali – kot pravi ­Friedlander (2009: 11) – budisti razlagajo, da je bilo Buddhi ob rojstvu­ usojeno, da bo postal buda kot voditelj sveta ali pa da bo postal buda v smislu duhovnega vodje. Poleg tega budizem ni enovit pojav. S širjenjem budizma po Aziji je budizem vpijal tudi elemente lokalnih tradicij. Tako se je zgodilo tudi severnemu, mahajanskemu budizmu z elementi kitajskega koncepta kralja kot nebeškega vladarja in prišlo je do premika v pojmovanju od bude kot duhovnega vodje k budi vladarju (Friedlander, 2009: 14).

Obstajajo tudi različne interpretacije zgodovinskih dogajanj v 16. stoletju, ki so pomembna za razumevanje razmerja med religijsko in posvetno vladavino v Tibetu. S teokracijo se navadno označuje obdobje starega Tibeta. To je obdobje od konca 16. stoletja, ko se je uveljavila geluška šola tibetanskega budizma (Gelug School of Tibeta Buddhism) in se je utrdila oblast tibetanskih budističnih duhovnih voditeljev dalajlam, pa do leta 1959.

Ob vsem navedenem se danes neredko zastavlja celo vprašanje, ali je budistična teokracija sploh kdaj obstajala. V literaturi najdemo precej argumentov v prid taki oznaki pa tudi nekaj argumentiranih pomislekov glede te teze. Kaj torej govori v prid trditve, da je mogoče govoriti o tibetanski teokraciji? Med argumenti za to trditev so nekatere strukturne značilnosti vladavine. Med temi je vladajoča religija – tibetanski budizem. Nebudisti so bili v starem Tibetu izobčenci.

Premiki po družbeni lestvici so bili možni samo s pomočjo religijskega izobraževanja. Poleg tega lahko navedemo še več značilnosti ureditve starega Tibeta, ki so elementi teokratskega reda.

Za teokracije je značilno, da imajo osrednje voditelje, ki združujejo religijsko in posvetno oblast, in tibetanska teokracija to ima. Mongolski vladar Kublajkan (Kublai Khan) je ustoličil prvega velikega lamo (Grand Lama) v 13. stoletju. Ta naj bi predsedoval vsem ostalim lamam. Imel naj bi takšno moč kot papež nad škofi. Nekaj stoletij kasneje je kitajski cesar z vojsko podprl velikega lamo, ki se je sam preimenoval v dalajlamo. Dalaj pomeni ocean, lama pa vladar Tibeta. Retroaktivno sta bili tudi dve prejšnji lami razglašeni za dalajlame. Prvi dalajlama je tako postal tretji dalajlama, sledilo pa mu jih je še več. Mnogi so umrli nasilne smrti. Vedno novi dalajlame pa naj bi bili reinkarnacije iste osebe(21).

V starem Tibetu je obstajalo majhno uradništvo, sestavljeno iz uradnikov, ki so izšli iz plemstva in iz samostanov. Posamezniki so z vstopom v uradništvo prejeli v lastništvo nekaj zemlje. Uradništvo je pobiralo davke od gospodinjstev in skrbelo za prerazdeljevalno gospodarstvo (French, 1996).
Samostani in templji so v starem Tibetu organizirali in usklajevali javno prakticiranje religije in spoštovanje religioznih praznikov. V obdobju pred letom 1950 naj bi delež duhovnikov (poimenovanih lame) zajemal med eno šestino do ene četrtine prebivalstva Tibeta (French, 1996). Navkljub usmeritvi v razsvetljevanje posameznika, je bila religijska praksa tesno povezana z raznoliko dejavnostjo samostanov. Od posameznikov se je pričakovalo, da so svoje verske dolžnosti opravljali med drugim tudi tako, da so v samostane pošiljali sinove, svoje pridelke, privarčevana sredstva in ne nazadnje prispevali tudi svoje delo.

V samostanih je potekalo tudi vse izobraževanje – od religijskega, obrtniškega do medicine, tam pa je domovala tudi umetnost. Tako tradicionalne tibetanske umetnosti kot tudi pisanje besedil, ustvarjanje kipov, glasba in petje. Vse to je imelo religijske vsebine. Tibetanska literatura pa se je poleg verskih tematik posvečala tudi medicini, astronomiji in matematiki. Umetnost in druge podobne dejavnosti so bile privilegij menihov, ki so živeli v samostanih.

Med kaznimi so bile amputacije, puljenje jezikov in iztikanje oči. Majhna vojska je v prvi vrsti skrbela za red in ščitila lastnino ­gospodarjev (lastnikov zemlje) in lovila pobegle tlačane (Parenti, 2007: 3–4, 9).

Zapostavljanje in zloraba nekaterih družbenih skupin (npr. fantkov in žensk), vključno s seksualnimi zlorabami v samostanih, je spominjala na druge teokracije. Nune se niso mogle izobraževati tako kot menihi. Ženske niso imele mesta v teokratski hierarhiji(22).

Tibet je bil lastniško razdrobljen vse do kitajske okupacije. Družba pa je bila zelo razslojena. Nekateri lame so bili bogati, po drugi strani pa so bili mnogi menihi revni. Bogati posvetni lastniki zemlje so izkoriščali podrejene družbene sloje. Očitne so družbene vzporednice s fevdalno ureditvijo, kot npr. razslojevanje družbe na gospodarje, podvržene kmete, sužnje, redke svobodne kmete, nekaj srednjega razreda (kot npr. družine trgovcev in lastnikov trgovin).

Pomisleki glede teze, da je bil stari Tibet teokracija, govorijo o tem, da je bila pred letom 1642 politična moč menihov in samostanov razpršena v skladu s fevdalnim redom in da centralne oblasti pravzaprav ni bilo. Različne sekte tibetanskega budizma so nadzorovale omrežja samostanov. Ta omrežja so delovala kot pomembni politični igralci. Lokalne oblasti so tako usklajevale pobiranje davkov kot tudi odločale v lokalnih sporih. Moč pa je bila razpršena tudi med posvetnimi elitami (npr. plemstvom) in vodji različnih budističnih sekt.

Za razumevanje zgodovinskega spreminjanja budističnega teokratskega vladanja je nujno upoštevanje zunanjega vpletanja v Tibet. French (1996) navaja, da se tibetanska zgodovina začenja s tibetanskim imperijem. Imperij je zajemal velike dele centralne Azije od severozahoda do Kitajske in Mongolije na severovzhodu. Po umoru zadnjega kralja dinastije Yarlung pa se je imperij razcepil na več majhnih držav na tibetanski planoti. Ne glede na to se je budizem, ki je postal osrednja religija imperija, ohranil kot osrednja sestavina tibetanske identitete. Vendar pa budizem ni bil enoten, temveč raz-drobljen po sektah. V 13. stoletju je ena izmed sekt tibetanskega budizma (Sa skyas pa) s pomočjo iz Mongolije prevzela osrednji Tibet in ustanovila teokracijo (French, 1996). Po stoletni teokraciji te sekte so v obdobju med 1354 in 1642 sledile še tri sekte: phagmogru, rinpung in tsangpa. Z mongolsko pomočjo je sekta gelugspa, imenovana tudi rumeni klobuk (Yellow Hat), sredi sedemnajstega stoletja prevzela oblast na osrednjem delu tibetanske planote in jo obdržala tristo let. Štiri stoletja bojev med sektami v Tibetu so bila zelo krvava. Parenti (2007: 2) primerja to obdobje starega Tibeta z Evropo v času verskih vojn.

V obdobju, ko se je Kitajska malo vpletala v Tibet, so dalajlame upravljali tako religijske kot tudi družbene zadeve. Sčasoma so kitajske oblasti začele poudarjati, da so dale dalajlamam kot duhovnim vodjem provinco v upravljanje. Razumevanju, da so dalajlame tako duhovni kot posvetni vladarji, pa Kitajska oporeka. Od 18. stoletja naprej, ko je Kitajska prevzela nadzor nad Tibetom, in po letu 1950, ko je zavzela Tibet ter ga proglasila za del Ljudske republike Kitajske, so se vrstili valovi uničevalnih konfliktov. Izrazili so se v napadih na budistične vernike, kulturo in samostane, občasno pa so kitajske oblasti budistične vrednote vendarle uporabljale tudi politično za uveljavljanje lastnih interesov (Friedlander, 2009: 16–17).

Zgodovinsko gledano so se torej v Tibet vpletale tako mongolske kot tudi kitajske sile. Zahodno vpletanje pa sega vsaj v zgodnje 17. stoletje, ko so tja prispeli jezuitski misijonarji (Konik, 2009: 66), kasneje pa so vojaške ekspedicije tu uveljavljale britanske in ruske interese. Tibet je postal država med območjem britanskih in ruskih interesov (a buffer zone).

Po osamosvojitvi Indije leta 1947 in oceni, da bo Tibet izgubil podporo britanske kolonialne vladavine, so tibetanski vladarji iz prestolnice Lhase iskali podporo in mednarodno priznanje pri zahodnih državah. V Kitajski se je leta 1949 končala državljanska vojna in zmagovita komunistična oblast je začenjala uveljavljati zahtevo, da je Tibet del kitajskega ozemlja. Vojska Ljudske republike Kitajske je leta 1950 vkorakala na obmejna območja pod kontrolo Lhase. Pod velikim kitajskim pritiskom je bil naslednje leto podpisan tibetansko–kitajski sporazum, ki je potrdil suverenost LR Kitajske na tibetanski planoti, a je Tibetu hkrati zagotavljal avtonomijo in lastno administracijo, ki jo bo vodil dalajlama.

Oboroženi spopadi med tibetanskimi uporniki in kitajskimi vojaki so se začeli leta 1956, na vzhodu Tibeta, ki ni bil del tibetanske avtonomije. Tibetanci so se uprli izvajanju zemljiške reforme. Sledile so kitajske represalije, širitev upora in naposled vstaja v Lhasi. Štirinajsti dalajlama se je odločil za eksil, marca leta 1959 se je s spremstvom umaknil v Indijo in tam osnoval vlado. Sledili so mu številni Tibetanci. Tibetansko skupnost v eksilu večinoma financirajo privatni donatorji, pa tudi Indija in ZDA (Parenti, 2007: 7).

Štirinajsti dalajlama je predlagal, da se vloga dalajlame kot posvet­nega vodje prenese na izvoljenega, posvetnega vodjo, v letu 2011 pa je objavil predstavitev temeljnih konceptov, na katerih temelji sistem prepoznavanja novega dalajlame (The Dalai Lama, 2011).

Vpliv tibetanskega budizma je po drugi svetovni vojni segel izven Tibeta in (p)ostal viden še posebej v okviru novih duhovnih gibanj na Zahodu (Konik, 2009). Vendarle pa se zastavlja vprašanje, ali bi lahko ponudil tudi alternativno vladavino v okoliščinah zadnjega vala globalizacije? Tibetanski budizem je posebna zmes indijskega budizma, tantrizma in lokalne panteistične religije (French, 1996). Parenti (2007: 1) zato poudarja, da je budizem manj teologija in bolj meditativna in raziskovalna disciplina, ki ima cilj promovirati notranjo harmonijo in razsvetljenje, ki vodi v pravo življenje. In vendar budizem omogoča tudi upoštevanje družbenega vidika. Družbeno angažiran budizem po Parentovem (2007: 1) mnenju poskuša združiti posameznikovo osvobojenje in odgovorno družbeno delovanje z namenom izgraditi razsvetljeno družbo. Toda, ali je budistična teokracija res realna alternativna oblika globalne vladavine? Glede na to, da je v prihodnje težko pričakovati tesnejše povezovanje med budizmom in politiko, strokovnjaki menijo, da je nastanek globalnega budizma kot enotnega univerzalnega budizma zelo malo verjeten (Friedlander, 2009: 23). Podobno velja za globalno budistično teokracijo. Nasprotno je verjetno, da bo konflikt med gibanjem za uveljavitev neodvisnosti Tibeta in kitajskimi oblastmi vztrajal. Primeri represije kitajskih oblasti na področju Tibeta (zapiranje budističnih samo-stanov, zapiranje budističnih menihov, prepoved objavljanja podob dalajlame), posredno spreminjanje demografske podobe Tibeta s kitajskim vzpodbujanjem priseljevanja ljudi iz drugih delov Kitajske v Tibet, administrativno spreminjanje meja Tibeta in priključevanje njegovih delov kitajskim provincam opozarja na velik interes kitajskih oblasti za nadzor oziroma uporabo naravnih bogastev v Tibetu, vključno z vodo (Free Tibet, 2017).

(21)O razmerju med dalajlamami in pančen lamami pri razkrivanju reinkarniranih lam glej npr. The Editors of Encyclopædia Britannica (2012).
(22)Več o različnih družbenih vidikih položaja žensk glej v Campbell (2003).