3.4.1 Notranji dejavniki vzpona in propada teokracije

Nevarnost in brezpravje. Ključni notranji dejavnik vzpona teokracije je bilo stanje popolnega razpada države, državljanske vojne, nevarnosti, brezpravja, to je osnovnih predpogojev za normalno življenje. Talibe so ljudje na začetku sprejemali, ker so v to kaotično stanje prinesli vsaj delno varnost in navidezno stabilnost. “Vsilili so strogo varnost. Njihov sodni sistem je bil krut in nečloveški, a postopki so bili zelo hitri. Na primer, procesi na sodiščih bi lahko trajali zelo dolgo zaradi korupcije, toda pod talibi je bila pravica hitra. Na svoj način so bili učinkoviti na področju varnosti in sodstva” (Mir, 2015a).

Prevlada tradicionalne plemenske družbe. Talibska oblast je bila združ­ljiva s posebnostmi tradicionalne plemenske družbe(66). Podobno kot tudi druge tradicionalne družbe so bili Afganistanci v veliki meri izolirani. Prisotnost tujih vojsk, razen sovjetske, je bila praviloma kratkotrajna, možnosti potovanja v tujino so bile majhne.

Haroun Mir s pomočjo svojih osebnih izkušenj takole opisuje značilnosti Afganistana pred vzponom talibov: “Celo v času vladavine kralja Zahirja Shaha, v Daudovem obdobju smo bili še vedno zelo tradicionalna država. Malo je bilo izpostavljenosti zunanjemu svetu in ljudje o njem niso kaj dosti vedeli. Jaz sem iz mesta Kabul in člani moje družine so sicer lahko potovali, a v tujini niso mogli ostati dolgo… Nenadoma se je vse to spremenilo s komunističnim udarom in sovjetsko invazijo” (Mir, 2015a).

Posebnosti religije in etnije v Afganistanu. To, da talibska oblast ni imela široke podpore v smislu splošnega sprejemanja skrajne talibske interpretacije šeriatskega prava, je eden dejavnikov njenega propada. V Afganistanu je bila v času vzpona talibov verska sestava podobna današnji. Večina prebivalstva je muslimanska, večinoma gre za sunitske muslimane (84 % prebivalstva), manj je šiitskih muslimanov (15 % prebivalstva), 1 % pa je prebivalstva drugih ver(67), tradicionalno pa religija v Afganistanu ne sodi v grozd skrajnih interpretacij islama. Afganistanci v zgodovini niso bili dovzetni za skrajne islamistične ideje iz tujine. Čeprav je v preteklosti npr. manjše število Afganistancev, ki so nekaj časa bivali v državah s skrajnimi islamskimi gibanji in političnimi strankami (študirali so npr. na univerzi Ashar v Egiptu), organiziralo islamistične politične skupine pod vplivom idej Muslimanske bratovščine(68), te ideje v Afganistanu niso zaživele. “Pomemben dejavnik pomanjkanja njihove široke podpore je bilo dejstvo, da Afganistan teži k tradicionalni sunistični interpretaciji islama, ki je bolj tolerantna in bolj zadržana, zagotovo ni politična in zagotovo ni militantna. Ko so v takšno okolje prinesli politične doktrine Muslimanske bratovščine, te za ljudi niso bile kaj prida privlačne” (Malikyar, 2015).

Še več, v času vzpona talibske oblasti so tradicionalni viri družbenih pravil dodatno pridobili na pomenu in so bili pomemben dejavnik vzpona talibske teokracije. Revnejša plemena so bila namreč še posebej šibko družbeno povezana zaradi dolgotrajne vojne, talibi pa so bili uspešni pri družbenem povezovanju.

Religijske interpretacije pa se v Afganistanu do neke mere prepletajo tudi z etničnimi razsežnostmi družbe. Pravila in vrednote talibskega gibanja so temeljila na paštunskih tradicionalnih pravilih (Pashtunwalli).

Čeprav je bila talibom pomembna predvsem religija in so ver-jeli, da je mogoče ‘nevernike’ razsvetliti z islamom (Crews and Tarzi, 2008: 30), talibskih pobojev pripadnikov drugih skupin ni mogoče preprosto in v celoti izenačiti z versko netolerantnostjo. Obenem pa obstajajo pričevanja, da je talibska verska in etnična netolerantnost do neke mere vendarle obstajala. Eden največjih, če ne največji poboj je bil poboj velikega števila civilistov šiitske skupine Hazarov v Mazar-i Sharifu. Pokol se je zgodil 8. avgusta 1998 med ofenzivo talibov za osvojitev ozemlja, ki so ga nadzorovale sile Severnega zavezništva. Čeprav je bil pokol moških in dečkov iz etnične skupine Hazarov večinoma povračilo za poboj nekaj tisoč talibov v tem mestu v obdobju med majem in julijem 1997, so pričevanja opozarjala tudi na govore talibskega guvernerja Abdula Manama Niazija v mazarskih mošejah, v katerih ni le obsojal šiitskih Hazarov za poboje talibov v letu 1997, temveč je tudi goreče zahteval, da ti ali postanejo suniti ali zapustijo Afganistan ali pa tvegajo, da so pobiti (Human Rights Watch, 1998). Talibi so med tem, ko so iskali odgovorne za poboj svojih leta 1997, od nekaterih meščanov zahtevali, da z zna-njem molitev dokažejo, da niso šiiti (Human Rights Watch, 1998).

Izobrazba. Zelo slaba izobrazba Afganistancev je olajšala začasno prevlado talibov, kazala se je že na ravni zelo nizke stopnje pismenosti. Leta 1979 je bilo pismenih 18,2 % odraslih, starejših od 15 let (World Data Atlas, 2015). Prevladujoča nepismenost prebivalstva je bila rezultat neučinkovitosti prejšnjih oblasti, zunanje intervencije in notranjih spopadov. Vojne so uničile izobraževalno infrastrukturo in razpoložljiv učni kader, izkušnje Sovjetov pa so poleg spopadov prinesli tudi prepričanje, da ti zlorabljajo javni izobraževalni sistem za svoje namene.

Izobrazba leži v osrčju razumevanja družbenih okoliščin, v katerih so prevladali talibi, saj nizka stopnja izobrazbe kaže na obseg tradicionalizma in težav modernizacijskih procesov v državi (Baiza, 2013). Talibska usmerjenost na tradicionalno religiozno izobraževanje in sovražnost do javnega izobraževanja se je začasno uveljavila zaradi zelo šibko razvitega javnega izobraževalnega sistema. Javni izobraževalni sistem se je v Afganistanu namreč začel razvijati šele po letu 1920, njegov kasnejši razvoj pa je bil omejen. Razvijal se je ob pomoči tujih držav (zlasti ZDA, Francije, Nemčije, pa tudi Sovjetske zveze) in Unesca (Samady, 2001: 11). Vključenost v osnovno-šolsko izobraževanje se je strmo povečevala v obdobju med 1960 in 1980, ko je dosegla vrhunec, po tem pa je do 1985 radikalno padla na raven sedemdesetih let dvajsetega stoletja (Samady, 2001: 20). Še posebej je bilo težavno izobraževanje beguncev, ki so zapustili Afganistan po državnem udaru 1978 in se pretežno zatekli v Pakistan in Iran (Samady, 2001: 85–88).

Problematika izobraževanja v Afganistanu je bila v zadnjih devet-desetih letih eno izmed najkontroverznejših političnih področij. V izobraževalnih politikah se implicitno in eksplicitno prepleta več globokih družbenih razcepov, v katere so posegli tudi talibi (Giustozzi, 2010; Baiza, 2013).

Med najstarejšimi razcepi je razcep med posvetno javno in zasebno religijsko izobrazbo. Posvetna javna izobrazba, vzpostavljena leta 1920, je posegla v tradicijo zasebne religijske izobrazbe, ki je prevladovala pred 20. stoletjem. Ta razcep se povezuje še z dvema vidnima razcepoma: razcepom med osrednjo oblastjo in obrobjem ter med modernizacijo in tradicijo. Vzpostavljanje javnega izobraževalnega sistema je namreč za osrednjo oblast, ki je bila slabo povezana z lokalnimi skupnostmi po državi, postalo ključni mehanizem prodora afganistanske osrednje države na tradicionalno podeželje. Lahko bi rekli, da je bilo izobraževanje edina državna storitev na lokalni ravni, ki je vplivala na preoblikovanje družbe. Zato ni presenetljivo, da je uspešno spoprijemanje izobraževanja s tradicionalnimi vrednotami predvsem na ruralnih območjih naletelo na nasprotovanja tradicionalnih avtoritet – lokalnih starešin in mul. Novejši, levo-desni razcep pa se je oblikoval zaradi poskusov ideologizacije izobraževalne politike pod vplivom Sovjetske zveze (Sovjetska zveza je namreč poskusila razširiti ideologijo komunističnega sistema in prosovjetsko propagando) na eni strani in nasprotovanja tem poskusom na drugi strani. Kljub opuščanju prosovjetske izobraževalne politike pa je ta izkušnja z levičarsko, prosovjetsko izobraževalno politiko pripomogla k nenaklonjenosti do javnega izobraževalnega sistema nasploh in do izobraževanja žensk še posebej.

O razvoju javnega posvetnega izobraževanja veliko povedo prav podatki o izobraževanju žensk (Baiza, 2013). V afganistanski zgodovini je bila iz procesov modernizacije nasploh, in še posebej iz procesov širjenja izobraževanja, izključena večina žensk. Ne glede na to pa podatki kažejo, da se je število žensk, vključenih v osnovnošolsko izobraževanje (tudi zaradi izobraževalne politike pod vplivom Sovjetske zveze) povečevalo od 3.970 (leta 1950), na 8.950 (leta 1955), 19.939 (1960), 54.298 (1965), 76.143 (1970), 115.795 (1975),

198.560 (1980), 179.027 (1985), 211.667 (leta 1990) (Samady, 2001: 68), nato je padlo na 74.670 v letu 1993 navkljub angažiranju več organizacij v okviru OZN ter drugih mednarodnih nevladnih organizacij, še dodatno pa pod talibskim režimom na 64.110 v letu 1999 (Samady, 2001:19, 74, 78–81). Spreminjal se je tudi delež žensk, vključenih v osnovnošolsko izobraževanje, in sicer od 4 % (1950), na 11 % (1960), 15 % (1965), 10 % (1970), 15 % (1975), 18 % (1980), 31 % (1985), 34 % (1990), 11 % (1993) in pod talibsko oblastjo leta 1999 na zgolj 7 % (Samady, 2001: 67).

Prosovjetski režim je po eni strani podpiral politike, ki so ženskam dovoljevale izobraževanje, jim zagotavljale javno spoštovanje in dostop do različnih družbenih področij. Po drugi strani pa jim je to otežil, saj je hitra in radikalna uveljavitev takšne izobraževalne politike doživela nasprotovanje pretežno tradicionalnega okolja. Talibska antikomunistična politika je nasprotovala širjenju izobrazbe, še posebej javne in še zlasti med ženskami. V nasprotju z letom 1990, ko je bil delež deklet, vključenih v osnovnošolsko izobraževanje 34 %, jih je bilo leta 1999 le še 7 % (Samady, 2001: 82). Po talibskem prevzemu oblasti je bilo nepismenih okrog 80 % žensk (UNICEF, 2007; UNICEF, 2003; UNICEF, 2010). Talibi so namreč menili, da bi izobrazba ženskam podeljevala nespodobno svobodo ter naj bi vodila k prešuštništvu in uničenju islama (Sultana, 2009: 16). Prav širjenje javnega izobraževanja nasploh, in še posebej žensk, deluje v smeri propada teokratskih teženj.

Organizacijske značilnosti talibskega gibanja. Posebnosti organiziranja talibskega gibanja so omogočile dobro vpetost talibov v pretežno tradicionalno družbo. Svoj način organiziranja so talibi namreč prilagodili plemenskim strukturnim značilnostim in tradicionalnim plemenskim običajem. Talibske voditelje na srednji in nižji ravni organiziranosti je še posebej zavezovalo spoštovanje plemenskih tradicij konsenzualnega odločanja. Poleg tega so v svoje vrste praviloma pridobivali lokalne poveljnike (Ruttig, 2010). Ker je organizacijska struktura talibskega gibanja temeljila na plemenskem zaupanju in lojalnosti, je bila izjemno decentralizirana. Na regionalni ravni je spoštovala plemenske in ozemeljske meje (Afsar et al., 2008: 65–67). Talibi so, poleg svojih omrežij, znali uporabiti tudi nezakonite milice, nezakonita omrežja tihotapcev opija in patronažo(69) (Lamb, 2012: 7–8).

Kljub organizacijski razdrobljenosti talibskega gibanja je bilo le-to dobro povezano prek različnih komunikacijskih kanalov. Ti so bili zasnovani na vodenih omrežjih, zgrajenih na plemenskih povezavah in lojalnosti na vseh ravneh. Med vojno so se talibi zanašali tudi na centre moči, katere je razvil paštunski “razred mul”, ki so pomembni, nesekularni voditelji (Tribal Analysis Center, 2009). Zato lahko talibsko gibanje označimo tudi kot ‘omrežje omrežij’ (Ruttig, 2010).

Družbene značilnosti talibov so se močno razlikovale od značilnosti ostalih islamskih gibanj v regiji. Ne nazadnje so islamska gibanja v Egiptu, Turčiji in Iranu vzpostavili dobro izobraženi posvetni voditelji. Še največ podobnosti s talibi iz devetdesetih let dvajsetega stoletja najdemo pri ISIL, ki se je tudi razvila v obliki “omrežja omrežij”, vendar je ISIL sistematično uporabila znanje specializiranih strokovnjakov za različna področja svojega delovanja, še zlasti propagande. Nasprotno pa so talibi izvirali iz revnih, manj izobraženih delov družbe (Crews and Tarzi, 2008: 35) in niso bili vešči niti uporabe znanja drugih ljudi. To je tudi eden izmed razlogov, da jim je primanjkovalo znanja za vladanje na ravni države.

Nekompetentnost talibske oblasti . Za vzpostavljanje in ohranjanje oblasti so potrebne kompetence, ki pa jih talibi niso imeli, in to je bil eden ključnih notranjih dejavnikov njihovega propada.

Talibi niso bili le tradicionalno in omejeno izobraženi, manjkale so jim tudi politične izkušnje. Glede na to, kako so se lotili vladanja, kaže, da se niso zavedali, da zgolj obvladovanje velikega dela afganistanskega ozemlja ni dovolj za uspešno vladanje. Natančneje, talib Abdul Hakim Mujahid ocenjuje, da je bila ključna napaka talibov odločitev za samostojno vladanje: “Velika napaka je bila njihovo pomanjkanje izkušenj … Velika napaka je bila, da so razglasili svojo vlado, namesto da bi oblikovali koalicijsko vlado vseh islamističnih džihadističnih strank in islamističnih političnih strank. Niso bili izobraženi, niso imeli političnih izkušenj, niti menedžerskih izkušenj, niso imeli dovolj gospodarske podpore” (Hakim Mujahid, 2015). Zdi se, da talibi sploh niso poznali koncepta vladanja in upravljanja države (Malikyar, 2015).

Afganistanska administracija je v časih talibske oblasti vstopila v zadnjo fazo propada. V šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je bila ta elitistična. Mudžahidi so njene kvalitete poslabšali z neupoštevanjem veščin, izobrazbe in izkušenj, tako da so svoje pripadnike zaposlovali na najvišjih položajih v administraciji. Talibski režim pa sploh ni vlagal v administracijo, temveč jo je celo razgrajeval. “V času talibov javna uprava ni imela proračuna. Iz nje so odpustili veliko ljudi, mnogi so Kabul zapustili … Mislim, da talibske uprave ne moremo primerjati niti s predhodno, še manj z današnjo” (Mir, 2015a).

Urbanizacija in povečevanje notranjega družbenega razlikovanja. Medtem ko so nekateri učinki vojne, ki smo jih omenili (predvsem potreba ljudi po varnosti), prispevali k uspehu talibov, pa so družbeno-prostorske posledice vojne vsebovale tako ugodne kot tudi neugodne dejavnike za talibsko prevlado. Talibom so tako npr. ustrezali centrifugalni učinki vojne po umiku Sovjetske zveze iz Afganistana. Centrifugalnost se je kazala predvsem v krepitvi centrov moči izven Kabula. Vojna je namreč pomembno prispevala k oblikovanju avtonomije oblasti na lokalni ravni in je le-to tudi dodatno okrepila. Ob razvoju protisovjetskih odporniških gibanj in vojaškega odpora so namreč pridobili moč gospodarji vojne (warlords(70)). Ti niso želeli deliti svoje oblasti z osredno oblastjo v Kabulu niti po odhodu sovjetske vojske iz države. Takšne družbene razmere so prispevale k uspehu talibov, ki so se znali in zmogli vpeti v najbolj vztrajne oblike družbenih skupnosti – tradicionalne plemenske strukture.

Nasprotno lahko med dejavnike neuspeha talibov štejemo širjenje mestnih središč. Ta so se v veliki meri oblikovala s priseljevanjem beguncev, ki so s podeželja bežali v mesta. Ta urbanizacija je potekala zelo hitro in neurejeno. Čeprav so jo spremljali socialno-ekonomski problemi preskrbe, so mesta vendarle postajala središča izobraženejših ljudi, ki so bili manj dovzetni za vplive talibov. Spreminjanje družbeno -prostorske strukture Afganistana v korist širjenja urbanih središč je spodbudilo tudi nove napetosti med glavnim mestom in raznolikimi družbeno-geografskimi območji na periferiji. Vojna je tako posredno povečala regionalne neenakosti in družbeno razslojevanje.

Gospodarstvo. Gospodarstvo Afganistana je bilo pred prihodom talibov v vojni uničeno, revščina se je razraščala tudi tam, kjer je prej niso poznali, tla za talibe pa so bila tako še bolj plodna. V sedemdesetih letih 20. stoletja je bruto družbeni proizvod na prebivalca v državi nenehno rastel, vrh je dosegel leta 1979 z 277.901 dolarja BDP na prebivalca, v osemdesetih letih pa je strmo padal in ob koncu talibskega režima v letu 2001 dosegel 117,41 dolarja BDP na prebivalca (World Bank, 2017). To, da talibi niso znali ali zmogli zgraditi učinkovitega legalnega gospodarstva, je bil pomemben dejavnik njihovega propada. Se je pa razraščalo nelegalno gospodarstvo, od trgovine z orožjem, do proizvodnje in trgovine z drogami (upad v proizvodnji in trgovanju z drogami v Afganistanu se je zgodil šele po tem, ko je Mullah Omar razglasil opij za nemuslimanskega (haram), leta 2000, nedolgo pred propadom talibske oblasti (UNODC, 2016).

Tovrstne možnosti nelegalne trgovine so nastale, ker so talibi ponovno odprli starodavne trgovske kopenske povezave (in varovali določene konvoje), ki so povezale Pakistan in Iran ter Pakistan in Turkmenistan, Uzbekistan ter Tadžikistan. Pakistanski trgovci – tihotapci pa so bili eden izmed pomembnih nedržavnih podpornikov talibov. Kljub temu da so talibi uporabljali celo del denarja od proizvodnje in preprodaje drog, je bilo nelegalnega denarja premalo, da bi lahko vplival na celotno gospodarsko sliko države.

Družbeno uporništvo proti talibom. Ljudje so se na talibski režim odzvali z različnimi oblikami uporništva. Upor prebivalstva se je izražal na različne načine, pogosto nenasilne. Ljudje so tako na primer kršili talibska pravila kljub širjenju talibskega družbenega nadzora. Glede na to, da je bilo uničevanje šol in prepoved izobraževanja žensk med ključnimi talibskimi politikami, je bil izjemno pomemben družbeni upor prav na tem področju. Ustanavljanje in skrb za delovanje ilegalnih šol, še posebej šol za dekleta, so bila pogumna dejanja, ki so izzivala temelje talibskega režima. Tudi predvajanje glasbe je postalo oblika odpora do talibskega režima. Ljudje so predvajali ‘nezakonite kasete’ po domovih, v avtomobilih in različnih zasebnih sreča-njih (Reitov, 2007). Ko so poslušali glasbo v osebnih avtomobilih, so imeli pripravljene kasete z vsebino, ki je bila sprejemljiva za talibe, za primer, če bi jih ustavili talibi. Čeprav so talibi uničevali prepove-dane kasete, ki so jih našli, jih niso mogli iztrebiti. “Da talibi izgubljajo nadzor, veš, ko zaslišiš glasbo na lokalni radijski postaji. Zvok glasbe pomeni povratek v (primerljivo) normalnost; kronično pomanjkanje glasbe je značilno za disfunkcionalno družbo” (Baily et al., 2007: 10–11)(71).

Prebivalci mestnih središč so redno preizkušali meje dopustnega z nespoštovanjem predpisanih pravil oblačenja in pričesk.

Sklepne misli. V celoti gledano lahko rečemo, da zaradi nekompetentnosti talibov za praktično upravljanje države, zaradi pomanjkanja gospodarske podlage in tudi zaradi družbenega nasprotovanja njihova oblast ni imela notranje zagotovljenih pogojev za dolgoročno preživetje, temveč je bila odvisna od zunanje podpore. Do dejanske prekinitve talibske oblasti je prišlo s kombinacijo ofenzive domačih nasprotnikov (Severnega zavezništva) in posega ‘od zunaj’ po nekaj letih talibske oblasti.

(66)Podrobnejša opredelitev tradicionalne družbe je v slovarčku.
(67)Pew Research Centre (2009); Nations Encyclopedia (2017).
(68)Muslimanska bratovščina je najstarejša in največja egiptovska islamistična organizacija, ki je nastala v okviru sunističnega islama v arabskem svetu.
(69)Patronaža je nagrajevanje posameznikov za volilno podporo z nagradami iz državnih virov. Nagrade so lahko v različnih oblikah, kot npr. zaposlitev in pri-vilegirano pridobivanje pogodbenega dela za državo (finančna sredstva).
(70)Glej opredelitev warlords v slovarčku.
(71)John Baily je v letu 2003 predstavil tudi film A Kabul Music Diary, ki predstav-lja raznovrstno glasbo v Kabulu po padcu talibskega režima (več podatkov na https://www.therai.org.uk/film/film-sales/a-kabul-music-diary).