4.5 Zasebno-vladna omrežja mednarodnih korporacij

Globalna vladavina zasebno-vladnih omrežij mednarodnih korporacij, (posvetna) teokracija v metaforičnem smislu, kot sva jo predstavila v teoretsko-konceptualnem poglavju, v okoliščinah zadnjega vala globalizacije nesorazmerno pridobiva glede na stopnjo globalizacije politike v smislu oblikovanja nekakšne globalne države oziroma globalne regulacije. Po eni strani tako lahko govorimo o institucionalni praznini (ang. institutional void; Hajer, 2003). Po drugi strani pa mednarodne korporacije uveljavljajo svoje interese prek zasebnega globalnega reguliranja določenih gospodarskih dejavnosti kot tudi pri oblikovanju javnih politik v okviru posameznih držav, v okviru regionalnega političnega sistema Evropske unije in tudi v okviru med-vladnih organizacij (Kobrin, 2001; Verbruggen in Havinga, 2017; Tusikov, 2017).

Čeprav sodobna globalna vladavina korenini v 19. stoletju pa vendarle danes vsebuje tako spremenjene oblike države kot tudi spremenjene oblike mednarodnih korporacij in razmerij med njimi (Fink-Hafner in Hafner, 2017). Ne glede na to, da se je doslej do neke mere že razvila regulacija mednarodnih korporacij, se te korporacije prvenstveno ne podrejajo tem pravilom, temveč se na te spremembe odzivajo predvsem z globalizacijo svojega delovanja – vplivanja v mednarodni areni s ciljem zagotoviti boljše okolje za svoje gospodarske dejavnosti (May, 2015: 22).

Korporacije v povezavi z nekaterimi analitiki, znanstveniki in raziskovalci prek uveljavljanja določenih pripovedi (naracij) in vred-not uveljavljajo neoliberalni pogled na gospodarstvo kot normalen, splošno sprejemljiv pogled. S tem izgrajujejo prevlado določenega govora v javnosti (diskurzivno moč). Uspeva celo prelitje vrednot in načina upravljanja korporacij na mnogotere družbene ustanove, kot npr. univerze in bolnišnice pa tudi v javne uprave (Crouch, 2011).

Korporacije svojo moč porabljajo za omejevanje izbora tematik na javnem dnevnem redu in dnevnem redu političnih ustanov (Fuchs, 2007). Kot ključni globalni politični igralci pa ne vplivajo na globalno vladavino le s tem, katere tematike pridejo na dnevni red, temveč je še pomembnejše, katere tematike zaradi njihove dejavnosti ne pridejo na dnevni red. Med slednjimi so zagotovo kritike medna-rodnih korporacij in omejevanje njihovega delovanja.

Ne nazadnje pa so tudi globalne korporacije ustanove globalne vladavine. Še posebej to velja za mednarodne računovodske korporacije (accountant corporations). Štiri velika mednarodna računovodska podjetja lahko bistveno vplivajo na dnevne rede političnih ustanov in dejansko postavljajo globalna pravila (npr. oblikujejo in omejujejo tok investicijskega denarja), ne da bi sama odgovarjala komur koli (May, 2015: 34–35).

Medtem ko pozitivnega mednarodnega komercialnega prava ni, so globalne korporacije deloma podvržene nacionalnemu pravu z nekaterimi elementi mednarodne regulacije, kot so npr. pravila Svetovne trgovinske organizacije. V pomembni meri pa same regulirajo svoje globalne dejavnosti, omrežja korporacij vzpostavljajo režime zasebnega prava, ki ureja razmerja med korporacijami (Wilks, 2013). Ob tem pa poskušajo vplivati tudi na ustanove javnega prava. Velike globalne korporacije si s tovrstno dejavnostjo in tudi s pomočjo med-vladnih organizacij (kot je npr. OECD) med drugim zagotavljajo tudi čim manjšo obdavčenost (May, 2015: 104–121).

Danes globalna vladavina temelji na zasebni regulaciji (pa naj bo to prek postavljanja standardov ali prek tekmovanja med standardi, ki jih postavljajo posamezna podjetja ali konzorciji podjetij) in na javni regulaciji (pravilih, ki se oblikujejo medvladno s pomočjo mednarodnih sporazumov, in sicer nadnacionalno ali pa v okviru medvladnih organizacij; Büthe in Mattli, 2011: 19–41). Raziskovalci se bolj ali manj strinjajo, da je prevladala težnja k privatizaciji regulacije svetovnega gospodarstva.