4.3 Izrael

V okoliščinah ponovnega uveljavljanja teokratskih idej posebej izstopa tudi primer Izraela. Sandler (2009: 128) poudarja, da judovska politična tradicija v domačih in mednarodnih zadevah obstaja vse od začetkov judovskega ljudstva in da te norme in institucije vplivajo tudi na domačo in zunanjo politiko današnjega Izraela.

Koncept judovske politične tradicije je skoval Daniel J. Elazar (1989). Poudarjal je vztrajnost judovskih političnih ustanov (polity) kljub eksilu in razpršenosti Judov po svetu. S svojim konceptom je razširil razumevanje judovskih političnih struktur prek meja prostora in časa. Koncept je povezal tudi s sionističnim gibanjem, ki ga označuje kot istovetenje političnosti Judov s politizacijo Judov kot Judov. V judovsko politično tradicijo prišteva samozaznavo judovskega ljudstva kot korporativne enote. Slednje izhaja iz zgodovinskega povezovanja Judov, ki so bili rojeni v določene skupine plemen, ta plemena pa so soglašala, da bodo delovala kot skupnost (Elazar, 1989: 2). Pojem judovsko ljudstvo naj bi tako izražalo zmes sorodstva in sporazuma (consent).

Elazar (1989: 2) prav tako pudarja, da je mogoče na Sinajski sporazum (Sinai Covenant) gledati iz političnega zornega kota kot na ustanovitev Izraela kot obojega – am (ljudstva) in edah (kongregacije ali združene skupnosti) – ter nadaljuje: “V judovski politični terminologiji, ki se zgleduje po Bibliji, je am ljudstvo (goy) z božjim poslanstvom. Za Jude to poslanstvo določa božja zaveza. Za nastanek am je potrebno soglasje skupnosti, edah pa je organizirana posledica takšnega soglasja, in sicer politični sistem.”

Po Elazarjevi oceni so judovske politične ustanove najmanj 1.500 let starejše kot Katoliška cerkev. Judovske politične ustanove pa se skozi zgodovino niso le ohranjale, temveč so se tudi prilagajale. Prek stoletij so se judovske skupnosti spreminjale od federacije plemen do federalne monarhije, države z diasporo, kongresa sporazumnih skupnosti, do mreže regionalnih federacij ali konfederacij ali skupin prostovoljnih organizacij (Elazar, 1969–1981). Oblike vladanja zajemajo tudi izvirne judovske oblike samoupravljanja.

Med osnovnimi značilnostmi judovskih političnih ustanov je organizacija oblasti na sporazumen ali federalen način(99). Ideja sporazumevanja je tako tudi oblika izgrajevanja ustave. Zgodovinsko se je ta ideja oblikovala v razmerju do države kot alternative egipčanskemu imperiju. Egipčanski imperij je bil namreč označen kot nasprotje temu, kar bog vidi kot idealni režim. Čeprav so judovska plemena oblikovala ohlapno konfederacijo, ki se je razvila v izraelitsko monarhijo, se ta oblika države ni obdržala dolgo. Z množično odselitvijo Judov se je tudi politična oblast preselila v diasporo in okrog tretjega stoletja so Judi ugotovili, da bi bilo potrebno ozemeljski vidik svoje politične skupnosti ustrezno prilagoditi tej stvarnosti. Judovska politična skupnost je bila oblikovana bolj difuzno.

Izraleskih političnih struktur ni mogoče v celoti razumeti brez upoštevanja temeljnega izhodišča judovskih političnih skupnosti. Po definiciji so to skupnosti Judov. Tudi judovski republikanizem, ki ima demokratične korenine, je zasnovan na enakosti vseh Judov kot državljanov judovskega ljudstva (Elazar, 1969–1981). Osrednja sestavina ohranjanja skupne judovske substance je bila sveta knjiga Torah. Zapisana oblika je znana kot Pet Mojzesovih knjig (Five books of Moses). Ustna oblika (talmud) jo je dopolnjevala, skupaj pa sta učinkovali kot ustava. Ne glede na razlike in napetosti med judovskimi skupnostmi v obdobju modernizacije se je jedro judovskih tradicij oziroma politične kulture ohranilo in našlo pot tudi v politično ureditev države Izrael po drugi svetovni vojni. Med temi Sandler (2009: 131) navaja dva primera razpršitve oblasti. To sta delitev oblasti med religijskim in posvetnim segmentom ter praviloma zagotovljena prisotnost religijske stranke v izraelskih koalicijskih vladah. Kljub temu da je bila izraelska država oblikovana po zahodnoevropskih zgledih, je zgodovinska tradicija prispevala k temu, da je država prežeta z dvojnostjo načel njenega organiziranja. Država Izrael se namreč samoopredeljuje kot “judovska in demokratična država” (Sandler 2009: 140).

V Izraelu še danes ni razrešeno razmerje med vero in državo. Napetosti med njima so še vedno očitne. Pravna ureditev Izraela zajema tako iz angleških zakonov, britanskih mandatnih odredb in judovskih, krščanskih in muslimanskih religijskih zakonov (Havel, 2016: 112). Predvsem v sodstvu je neposredno vidna religijska sestavina. Sodna oblast je namreč razdeljena na državni in religijski del. Državna sodišča sodijo na podlagi zakonov, ki jih sprejema izraelski parlament (kneset), religijska sodišča pa po religijskih zakonih. Judovska religijska sodišča tako npr. sodijo na podlagi halahe, mislimanska pa po šeriatskem pravu.

Še danes je razmerje med ‘nacionalno’ judovsko državo in judovsko vero v Izraelu ključno za notranjo in zunanjo politiko Izraela. V Izraelu danes poteka konflikt med dvema političnima interpretacijama Izraela. Minimalistična opisuje Izrael kot državo, kjer so Judi v večini. Maksimalistična interpretacija izraelsko državo istoveti z mesijanističnimi judovskimi pogledi. Po Lernerjevih ocenah (Lerner, 2015) ta dvojnost do neke mere izhaja iz tega, da Izrael nima integralne in konsistentne pisane ustave. Tudi zakonodaja izraža judovsko zgodovinsko kontinuiteto. To se kaže npr. v zakonih v zvezi z vračanjem Judov pa tudi v zagotavljanju državne podpore, kjer so nejudovske religijske skupnosti deprivilegirane in prejemajo manj finančne podpore od države kot judovske religijske skupine (Lerner, 2015: 428).

Ne le zunanji, temveč tudi notranji kritiki, kot je npr. nekdanji predsednik kneseta in vodja Centra za prenovo demokracije (Center for Renewal of Democracy; Burg, 2012), opozarjajo, da Izrael izgublja demokratičnost in da se izolira. Beseda Jud vsebuje vedno večji etnični in verski pomen, vedno manj pa državljanskega (Jud kot državljan Izraela ne glede na versko in etnično pripadnost), se Izrael približuje teokraciji in se mednarodno izolira. Ali kot pravi Burg (2012): “Izrael je postal bolj fundamentalističen in manj moderen, bolj separatističen in manj odprt k zunanjemu svetu …Če se bo ta težnja nadaljevala, bodo ostanki demokracije nekega dne izginili, Izrael pa bo postal le še ena teokracija na Srednjem vzhodu. V to smer gredo tudi zahteve izraelske vlade, naj Palestinci priznajo judovsko državo.” Profesor Sari Nusseibeh (2011) zato govori o naslednji dilemi: demokracija ali judovska država?

V izraelskem notranjepolitičnem življenju je ta dilema živa. Cline (2017) poudarja, da je posvetni vidik Izraela utemeljen v le formalno posvetni demokraciji, kjer pa je judovstvo dejansko privilegirano. Mnogi ortodoksni Judje menijo, da bi Izrael moral biti teokratska država, kjer je judaizem najvišji zakon v državi. Ker konzervativne stranke ne zmorejo oblikovati vlad brez povezav s strankami skrajno ortodoksnih Judov, nesekularno razumevanje judovske države vztraja, oziroma tudi zaradi zunanjih dejavnikov še narašča. Ne nazadnje ima agresivna zunanja politika Izraela v regiji podporo ZDA.

Raziskave pa danes ne kažejo le napetosti med Judi in Arabci, tem-več tudi med judovskimi skupinami. V nadaljevanju tega odstavka povzemava nekaj ključnih ugotovitev raziskave Pew Research Center (Lipka, 2016). Po eni strani se izraelski Judi sicer večinoma strinjajo, da bi morala biti njihova država domovina vseh Judov, ne glede na to, od kod izvirajo. In vendar se med seboj razlikujejo po tem, kateri izmed štirih glavnih skupin pripadajo: Hiloni (sekularni), Masorti (tradicionalni), Dati (verni) in Haredi (ultraortodoksni) . Med seboj se razlikujejo po mnenjih o konkretnih javnih politikah. Ključni razcep pa je dvopolen. Približno polovica (46 %) jih meni, da bi bilo potrebno Arabce pregnati iz Izraela, približno polovica (46 %) pa se s tem ne strinja. Po podatkih iste raziskave so vezi med Judi v Izraelu in ZDA močne. Med razlogi za to je tudi dejstvo, da skupaj predstavljajo okrog 80 % vse svetovne populacije Judov. V obeh državah bolj verni Judi težijo k desni ideološki orientaciji, sekularno usmerjeni Judi v obeh državah pa bolj k centru oziroma k liberalni politični usmeritvi.

Kaj pa vse navedeno pomeni v širšem regionalnem in svetovnem merilu? Odgovore na to kaže iskati tako v zgodovini kot v aktualnih geopolitičnih interesih. Krščanski sionisti so ustanovitev Izraela videli kot božji znak, da se izpolnjujejo obljube Boga Abrahamu in Jakobu (Theocracy Watch, 2005). Prvi politični voditelji Izraela so bili sekularni. Le zaradi mednarodnih političnih okoliščin so pristali na državne meje Izraela, ki niso vključevale ozemelj Samarije in Judeje na Zahod­nem bregu. Prav tako je bil razdeljen tudi Jeruzalem. In vendar so se napetosti med pojmovanjem judovske države in pojmovanjem judov­skih ozemelj ohranile vse do danes. Napetost med posvetnimi in verskimi načeli je tako vidna tudi v zunanji politiki Izraela. Izrael je na Bližnjem vzhodu obkrožen z državami, ki so arabske in (večinoma) muslimanske. Te države doživljajo judovsko državo kot tujek. Ne nazadnje je Izrael nastal kot država priseljencev po drugi svetovni vojni tudi s pomočjo zunanjih, svetovnih sil. Geopolitični interesi ZDA so se v jeku hladne vojne tesno prepletli z geopolitičnim položajem Izraela.

Šestdnevna vojna v letu 1967 ima v tem pogledu poseben zgodovinski pomen zaradi politično-verskih posledic. Izraelska zasedba Sinaja, Gaze, Golana in Zahodnega brega (jedro nekdanjih izraelitskih kraljevin) ter vzhodnega Jeruzalema takrat ni spremenil le podobe Bližnjega vzhoda, temveč tudi samozaznavo Izraelcev in Judov nasploh (Havel, 2016: 126). Sklicevanje na božje avtorstvo zgodovine, Jeruzalem in mesijanstvo judovskega ljudstva je dobilo polet. V nasprotjih med agresivnim verskim taborom in sekularnim taborom se vpliv verskega tabora v Izraelu vedno bolj povečuje.

ZDA so začele odločno podpirati Izrael med predsednikovanjem Lyndona B. Johnsona, torej že pred začetkom šestdnevne vojne, kljub temu pa podpora ni bila brezpogojna. Sprva je bilo sodelovanje z judovsko državo sestavina preprečevanja vpliva Sovjetske zveze na Srednjem vzhodu in omejevanja arabskega nacionalizma. Ameriško-izraelsko zavezništvo se je ohranilo vse do danes, ko mu pripisujejo sodelovanje pri omejevanju političnega islama in nasilnega ekstremizma in razvoja jedrskega orožja v Iranu in Siriji (Eisenstadt in Pollock, 2012).

Ameriško-izraelske povezave pa nimajo le enega obraza. Že omenjena povezanost med Judi v Izraelu in ZDA se kaže v ameriški notranji politiki, kjer relativno vpliven judovski lobi stalno zagovarja sodelovanje z Izraelom (Jacoby, 2009). Prav tako večina Američanov podpira, da ZDA zunanje politično sodelujejo z Izraelom (Jacoby, 2009). Pri tem so mlajši Američani bolj skeptični do ameriške pod-pore Izraelu (Green, 2012). Ne glede na to in ne glede na dejstvo, da imajo različni predsedniki ZDA nekoliko različen odnos do izraelske politike do Palestincev, se strateško sodelovanje med državama nadaljuje. Po mnenju Emme Green (2012) tudi zato, ker se je vojaška industrija v Izraelu zgradila tudi z ameriško podporo in poslovni uspehi te industrije koristijo tudi ameriški vojaški industriji.

Ne nazadnje ortodoksne Jude in njihovo politiko v Izraelu primerjajo in tudi neposredno povezujejo z ameriško religijsko desnico. Cline (2017) poudarja predvsem njihove naslednje skupne značilnosti: oboji so kritični do moderne družbe in oboji ocenjujejo, da njihovi religiji izgubljata moč in vpliv. Oboji želijo preoblikovati svoji družbi po zgledih izpred nekaj sto ali celo več tisoč let. Zamenjava civilnega z religioznim pravom se zdi potrebna obojim. Nihče izmed njih ne priznava pravic verskih manjšin. Pripadniki obojih so pripravljeni tvegati vojno z drugimi državami, če bi ocenili, da je to potrebno za doseganje njihovih religioznih ciljev. Ne nazadnje, po nekaterih poročanjih, desno usmerjene krščanske in judovske skupine v ZDA finančno pomagajo pri izgradnji in ohranjanju naselbin na Zahod­ nem bregu (te so po mednarodnem pravu nezakonite, zakonite pa so po zakonih Izraela), nadalje pa podpirajo tudi tiste naselbine, ki so ilegalne celo po izraelskih zakonih (‘outposts’; Jenkins, 2015a; Jenkins, 2015b; Rutenberg et al., 2010; Jacobs, 2015; Rubin, 2015). V Izraelu nastajajo vedno bolj ekstremne skupine, med njimi tudi take, ki (kljub svoji sedanji maloštevilnosti) želijo uničiti izraelsko vlado in doseči ustanovitev Judovskega kraljestva (Jenkins, 2015a).

(99)Elazar (1989: 2) pri tej navedbi izhaja iz latinske besede foedus, ki pomeni sporazum, dogovor (covenant).