3.6.2 Neavtonomnost Afganistana in odvisnost od idej

Kritičnost Afganistancev pa ni dovolj za vzpostavljanje avtonomnega razvoja Afganistana, pri čemer bi imeli Afganistanci več besede, kot jo imajo sedaj. Za avtonomno družbeno spreminjanje Afganistana so potrebni večja politična dejavnost Afganistancev, notranjepolitični premislek, ideje in politična osmislitev prihodnjega afganistanskega delovanja.

Čeprav Afganistanci ne morejo svoje realnosti spreminjati hitro in radikalno, bi vendarle morali opustiti svojo pasivno vlogo in začeti spreminjati stvari, katere lahko spremenijo. “To je težek boj, ker so naši državljani postali odvisni od zunanje pomoči prav za vse, a mislim, da je to edino, kar lahko mi, Afganistanci, naredimo” (Malikyar, 2015). Razvoj političnega aktivizma državljanov je v Afganistanu sicer še vedno šibek. K temu prispeva prevladujoča tradicija, v kateri posameznik ni avtonomen v družbenem, gospodarskem ali političnem smislu. Moderne politične ustanove, kot so politične stranke, ne opravljajo podporne vloge pri vstopanju posameznikov, državljanov v politiko, tako kot je to v modernih demokracijah. To vlogo v Afganistanu opravljajo tradicionalne družbene skupnosti: “Za uspešen vstop v politiko še vedno potrebuješ podporo svoje družine, klana, svoje vasi, nato province in regije. Vse to je še vedno zelo pomembno zaradi pomanjkanja nacionalnih političnih strank. Vsakdo gre po politično podporo nazaj k svojim koreninam” (Mir, 2015a).

Redki so tisti intelektualci v Afganistanu, ki razmišljajo o alternativi, da bi se Afganistan oblikoval kot avtonomna družbena in politična skupnost. Lotfullah Najafizada ocenjuje, da bi bila najboljša opcija za Afganistan, da gre v smeri realnega Afganistana. “Prehod iz lažnega Afganistana v realni Afganistan … Kaj pomeni realni Afganistan? Realni Afganistan pomeni, da Afganistanec, ki živi in dela v Kabulu, ne zasluži več kot Pakistanec, ki živi v Islamabadu, ali Indijec, ki živi v New Delhiju, ali Iranec, ki živi v Teheranu. Torej, tisoči mladih in družin, ki imajo plače v tisočih dolarjev, ne predstavljajo realnega Afganistana. Mnogi Afganistanci bi, če bi želeli realni Afganistan, morali prilagoditi življenjski slog padcu plač z ravni 2000, 1000 dolarjev na raven 200 do 300 dolarjev. Takšna prilagoditev bi bila težka. Večina bi se temu upirala” (Najafizada, 2015). Alternativa avtonomnega ‘pravega’ Afganistana tako danes ni izvedljiva zaradi strukture afganistanskih notranjih interesov.

Interesna razdrobljenost in konfliktnost afganistanskih interesov (Jahanyar, 2014; Saihoon, 2014) pravzaprav sploh ne omogoča oblikovanje nobene konsistentne skupne nacionalne politike, saj se politični spopadi v veliki meri oblikujejo prek patronažnih omrežij, ki obvladujejo državo od spodaj navzgor (Wilde in Mielke, 2015). Četudi se med afganistanskimi izobraženci zbuja zavest o potrebi po oblikovanju afganistanske identitete, kulture in zgodovinopisja, so intervjuji v Kabulu pokazali, da so ti procesi šibki. V afganistanski politiki danes ideje o moderni afganistanski naciji kot moderni državljanski skupnosti in kot moderni nacionalni državi niso niti javno izoblikovane niti politično izražene. Notranje raznolik in konflikten Afganistan vedno znova ponuja zunanjim interesom možnosti za sklepanje zavezništev ali kupovanje afganistanskih igralcev za delovanje v Afganistanu v interesu določene zunanje sile v zameno za ustrezno plačilo.

Sicer pa je oblikovanje avtonomnih nacionalnih scenarijev za Afganistan vprašljivo tudi z vidika neposrednih in takojšnjih posledic zmanjševanja zunanjega vmešavanja, saj je umikanje ZDA iz Afganistana v zadnjih letih pokazalo, da to povzroča tudi nenaden velik finančni primanjkljaj, ki se izraža tudi v političnem in varnostnem primanjkljaju.

Ne nazadnje pa velika odvisnost Afganistana od zunanjega financiranja pomeni tudi odvisnost Afganistana od idej, ki pomembno vplivajo na to, da sta družbeno-ekonomski in politični razvoj v Afganistanu popačena. Skrajni ilustrativni primer nefunkcionalne odvisnosti Afganistana od tujine je financiranje t. i. nevladnega sektorja. Helena Malikyar (Malikyar, 2015) pravi, da je v nevladnem sektorju odvisnost od tujcev že “ušla iz rok”, saj ne gre le za finančno odvisnost, temveč je odvisnost postala prevladujoča afganistanska mentaliteta: “Začne se seveda s finančno odvisnostjo, vendar sem ugotovila, da smo v celoti odvisni tudi od idej mednarodne skupnosti. Različne ženske organizacije bi bile lahko recimo primer, da imamo civilno družbo, lahko bi delovale iz lastne pobude. Toda večinoma ni tako, če namreč to našo ‘civilno družbo’ pogledaš, vidiš, da je to umetna skupina nekakšnih nevladnih organizacij (NVO), ki iz afganistanskega zornega kota obstajajo samo zato, da lahko prejemajo finančno podporo. Nekatere izmed njih so tukaj še iz pakistanskih časov – bile so ustanovljene v begunstvu, a v zadnjih štirinajstih letih je bilo v Afganistanu ustanovljeno tudi veliko novih. Ker so tujci potrebovali partnerje, so ustanavljali oziroma vzpodbujali Afganistance, naj NVO-je ustanovijo sami, tem ustanovam pa so potem dali projekte in financiranje ter jih uporabili za partnerje pri izvajanju svojih politik. Toda tako nastala civilna družba ni nikoli prerasla v domačo, doma zraslo, organsko civilno družbo. V Afganistanu smo imeli civilno družbo, in to živahno civilno družbo, pred vojno, preden je prišla Sovjetska zveza. Imeli smo sindikate, kulturna združenja, imeli smo razne vrste skupin; civilna družba je delovala … Ko sem razpravljala z Afganistanci, ki danes s svojimi NVO-ji sodelujejo s tujci, so mi povedali, da tujci ne marajo pobud, razgovorov in dvomov o delovanju teh organizacij. Naši ljudje pa potem pač delajo enostavno, kot hočejo tujci. Jasno, zato ker ne želijo tvegati zaposlitve, bojijo se, da bi tujce užalili … Taka je naša današnja mentaliteta” (Malikyar, 2015).

V celoti gledano je oblikovanje Afganistana v državo s samostojno in jasno oblikovano usmeritvijo nadaljnjega razvoja in geopolitične umestitve zelo oteženo. Ali imajo torej Afganistanci sploh kaj besede pri odločanju o svoji usodi? Helena Malikyjar, ki objavlja svoje politične analize na spletnih portalih Al Jazeere, dvomi o tem in ilustrira svoje afganistanske izkušnje takole: “Dnevno srečujem ljudi z ameriške ambasade, pogosto se srečujem z ambasadorjevo ženo. Vedno, ko se pogovarjava o mojih člankih, mi pravi, da sem zelo kritična do Washingtona. Imam ameriško državljanstvo in ji zato odgovarjam, da kot Američanka uporabljam svojo svobodo govora. Toda Afganistanci tega ne morejo” (Malikyar, 2015).

In vendar so določene afganistanske skupine in interesi potencialno sodejavniki različnih možnih scenarijev ali njihovih kombinacij, ki bi lahko destabilizirali regijo. Indija, Pakistan, Iran in Rusija bi namreč verjetno v raznih kombinacijah podpirali sile centralne oblasti, različne milice in teroristične skupine. Okrepitev varnost-nega tekmovanja med regionalnimi silami bi vključevala tekmovanje med jedrsko oboroženima Pakistanom in Indijo. V takšne razmere bi se vpletle tudi druge regionalne in svetovne sile v obsegu in na način, ki bi ustrezal njihovemu pozicioniranju v drugih delih sveta kot sestavinah (pre)urejanja svetovne ureditve. Ohranjanje geopolitičnega pogleda na svet in na regijo ne obeta bistveno drugačne usode Afganistana, kot jo ta država pozna od državljanske vojne in prihoda Sovjetske zveze v Afganistan naprej.

Morebitna prevlada novega, geo-ekonomskega načela urejanja svetovnih razmerij bi teoretično lahko premaknila tekmovanje za prevlado z vojaško-političnega na politično-gospodarsko področje. A tudi v tem primeru bo Afganistan kot država najverjetneje ostal bolj ali manj le predmet spopadov med regionalnimi in med svetovnimi interesi. Tudi v prihodnje se bodo različne družbene skupine in elite glede svojega medsebojnega sodelovanja znotraj Afganistana verjetno odločale podobno, kot so se odločale v obdobju zadnjih nekaj desetletij. Enako bo z odločanjem o sodelovanjem z zunanjimi silami. Odgovor na vprašanja, kdo/kaj bo naredil zame/za nas, bo najverjetneje­ ostalo ključno vodilo konkretnih odločitev raznolikih interesov znotraj Afganistana.