2.2 Religijska organizacijska osnova teokracije

V različnih družbah delujejo mnogotere organizacije, ki se zavzemajo za moralne cilje. Razlika med religijskimi in ostalimi združenji je v dodatnih ciljih in sredstvih, ki jih religijske organizacije imajo, posvetnim organizacijam pa so tuja. Ključna razlika med obema skupinama združenj je v povezanosti oziroma nepovezanosti moralnih in božanskih zapovedi (Ramet, 2007). Religijsko združenje je tisto, ki zastopa svoje vrednote kot absolutne in ki svoje vire uporablja za uveljavljanje teh vrednot v posvetnem državnem pravu. Ker je temeljna predpostavka religijskih združenj, da je bog ustvaril človeka, naj bi človekovo pravo izražalo božansko pravo.

Religijske organizacije so lahko v določenih družbenih razmerah zelo pomembni dejavniki družbenega povezovanja. Zgodovinsko gledano gre predvsem za okoliščine, ko družba kot širši sistem ni vzpostavljena in ko ni niti delujočega centra niti institucij, ki bi zagotavljale politično, gospodarsko in vojaško oblast za reševanje družbenih stresov. Religijske organizacije imajo namreč svoje oblike in načine povezovanja in delovanja, s katerimi je mogoče povezati različne družbene segmente, katere vodijo lokalni oziroma periferni veljaki. Religijske organizacije to lahko naredijo s pomočjo moralne in nadnaravne legitimizacije religioznega statusa centralne avtoritete v taki organizaciji, z nadzorom nad ceremonializmom, pa tudi z zagotavljanjem postopne rasti blaginje lokalnih veljakov, ki skrbijo za uveljavljanje pravil religijske oblasti v osnovnih družbenih enotah (družinah, lokalnih skupnostih).

Teokratska organizacija v predmodernih družbah ponuja podlago za učinkovito centralizacijo oblasti. Centralizacija pa je pomembna sestavina procesa oblikovanja države (Flannery, 1972). Webster (1976: 821–827) tako poudarja, da teokracije, ki zagotovijo oblikovanje države, s tem ustvarjajo pogoje za vzpostavitev posvetnih oblik oblasti v okviru oblikovanih držav. Teokracije se umikajo sekularnim oblikam države prav zato, ker so bile teokratske strukture uspešne pri zagotavljanju virov za učinkovitejše in bolj prilagodljive oblike družbenega povezovanja (Webster, 1976: 824). V tem procesu je ključni razvojni problem to, kako karizmatično teokratsko hierarhijo vodenja preoblikovati v institucionalizirane, stalne položaje – urade. Toda
– ali je tak fazni razvoj držav edini model? Ne, ni le enega modela razvoja držav. Bruce (2009) zastavlja celo vprašanje, ali je sekularizacija oziroma delitev cerkve in države sploh neizogiben pojav. Kritika modernizacijske teorije izrecno postavlja pod vprašaj enosmernost in enako faznost razvoja družb. Tudi nekateri antropologi so že pred časom ocenili, da je bolj točno kot o enosmernosti govoriti o mnogosmernosti razvoja družb (Webster, 1976: 8245). Zato teokracij ne kaže razumeti kot nujne faze v razvoju družb. Ne glede na to, pa razmerje med religijo in državo ostaja aktualno. Za sistem, uvrščen med teokracije, je nujno, da temelji na tesni povezanosti religije in oblike države. Toda ni vsaka religija združljiva s teokracijo. Združljive so predvsem tiste religije, ki imajo zaradi svojih monoteističnih in organizacijskih značilnosti potencial za velik vpliv na družbe in družbene ureditve. Med takšne religije se uvrščajo predvsem krščanstvo, judovstvo in islam (8).

Katere organizacijske značilnosti religijskih organizacij pa so odločilne pri uveljavitvi teokratskih oblik družbenega povezovanja? Na to vprašanje ni nekega konkretnega odgovora, velja pa sledeče: organizacijske značilnosti religijske organizacije se morajo dovolj dobro skladati s strukturnimi in vrednotnimi usmeritvami slabo povezanih družbenih segmentov in imeti morajo dovolj moralnega, karizmatičnega potenciala in zmožnosti sankcioniranja obnašanja ljudi, da lahko izpeljejo družbeno povezovanje. Ni pa mogoče reči, da je organizacijsko kompleksna, hirearhična religijska organizacija s karizmatičnim religijskim vrhovnim vodjem a priori bolj učinkovita kot omrežno organizirana religijska organizacija.

Čeprav so raziskovalci prišli do teh spoznanj predvsem pri študiju teokracij v bolj oddaljeni zgodovini, ne kaže spregledati, da so pri tem poudarjali okoliščine družbenih stresov, v katerih reševanje so teokracije posegle. Družbeni stresi pa niso le stvar zgodovine, temveč so zelo aktualni tudi v sodobnem svetu. Aktualne pa so tudi teokracije v okviru krščanstva, judovstva in islama.

Katoliške teokracije se razlikujejo od islamskih. Bistvena raz-lika med katoliškimi in islamskimi teokracijami izvira iz temeljnih razlik v pogledih na razmerje med sekularnimi in posvetnimi oblastmi. Krščanska doktrina razlikuje med sekularnimi in posvetnimi oblastmi, čeprav sta si v primeru Vatikana zelo blizu (Shelley, 2015: 284). Nasprotno sta religija in država v islamu tesno povezana (Khatab­ and Bouma, 2007). V islamu država črpa legitimnost iz religije, državni zakoni pa morajo biti zasnovani na religioznih načelih (Shelley, 2015: 284–285). Judovstvo izstopa po pojmovanju judovskega ljudstva, ki se s pomočjo Torah(9) ohranja ne glede na prostorsko razpršenost in ostaja relevantno v povezavi z različnimi državnimi oblikami, tudi v politični ureditvi države Izrael(10), ki je nastala kmalu po drugi svetovni vojni in ima teokratske elemente.

Teokratski pojavi pa se med seboj ne razlikujejo le glede na religijo.

V nadaljevanju predstavljamo raznovrstnost teokratskih pojavov.

(8)Hinduizem se ne sklicuje na ustanovitelja, nima svetopisemskega kanona in ni toliko religija kot je nabor filozofije, ritualov in družbenih praks določenega geografskega okolja (Chiriyankandath, 2009).
(9)Ena izmed treh sestavin, ki skupaj oblikujejo Hebrejsko Biblijo (Stari Testament). Drugi dve sestavini sta Preroki (Nevi’im) in Spisi (Ketuvim). Več o tem glej v My Jewish Learning (2017).
(10) Podrobneje glej v 4. poglavju.