4.1 Uvod

Zadnji veliki val globalizacije sodobnega sveta danes poteka pred-vsem v povezavi z upadanjem demokracije v starih in novih demokracijah in z upadanjem demokracije v svetovnem merilu sploh. Na zgodovinskem dnevnem redu je vprašanje o ‘pravi’ obliki vladavine tako na nacionalni ravni (ravni nacionalnih držav), regionalni ravni (v okviru Evropske unije) kot na globalni ravni. Teokratska vladavina je ena izmed alternativ, ki so se do neke mere že izkristalizirale. Te so v obliki teokratskih vladavin, zasnovanih na določeni religiji in v obliki posvetne teokracije – zasebne globalne vladavine na podlagi ideologije, ki ima funkcijo posvetne religije (neo-liberalne ideologije). Gre za zasebne globalne vladavine mednarodnih korporacij, ki pa se dopolnjuje z zasebno-vladnimi omrežji teh korporacij in vlad.

Danes širjenje teokratskih idej ni aktualno le v državah, katere zahodni svet označuje za manj razvite ali v razvoju, temveč se krepijo tudi v zahodnih državah, ki veljajo za sekularne. Po eni strani gre za teokratske ideje, ki domujejo v teh državah. Po drugi pa se prebivalci teh držav v okoliščinah povečevanja družbenih neenakosti in širjenja javnih politik, ki slabšajo družbeni položaj čedalje bolj marginaliziranih družbenih skupin, obračajo k religioznemu ekstremizmu, ki izvira izven njihove države. Prihaja tudi do ponovne sekularizacije držav, ki so bile v preteklosti v dejanskem delovanju že manj sekularne.

V tem poglavju analizirava procese uveljavljanja teokratskih idej v ZDA in Izraelu, Islamsko državo in pojav zasebno-vladnih omrežij mednarodnih korporacij. Poglavje zaključujeva z razmislekom o teokraciji in alternativnih oblikah vladavin pri upravljanju sodobnega globaliziranega sveta.