3.4.2 Zunanji dejavniki vzpona in propada teokracije

Zunanji dejavniki so poglavitni tako za nastanek talibskega režima (saj se talibi brez zunanje podpore ne bi mogli preobraziti iz razmeroma šibke v relativno močno silo, niti ne bi mogli prevzeti oblasti v Afganistanu), kot za konec njihove oblasti, saj do tega brez vojaške intervencije ZDA in njenih zaveznikov ne bi prišlo (vsaj ne tako hitro).

Zunanji dejavniki so bili del dveh različnih sklopov geopolitičnih iger: globalne in regionalne.

Globalna igra interesov svetovnih sil je potekala na dva načina – posredno in neposredno. Afganistan se je v devetnajstem stoletju znašel med tnalom in nakovalom dveh velikih globalnih imperijev: britanskega in ruskega. Kasneje, v obdobju hladne vojne, pa med obema blokoma, oziroma med interesi Združenih držav in Sovjetske zveze.

Afganistanska nevtralnost v hladni vojni je najprej ustrezala obema velesilama. V sedemdesetih letih 20. stoletja pa so se razmere v širši regiji začele naglo in korenito spreminjati. Sovjetski zavezniki so na Bližnjem vzhodu izgubljali proti ameriškemu zavezniku Izraelu (šestdnevna in Yom-Kippurska vojna), ZDA pa so bile vojaško pora-žene v Vietnamu in so se umaknile. Revolucija v Iranu je dokončno premešala karte glavnih igralcev. ZDA so v Iranu izgubile najpomembnejšega, vojaško močnega zaveznika, namesto tega pa dobile zagrizenega nasprotnika. Sovjetska zveza je v Afganistanu vojaško intervenirala, potem ko je notranji upor Afganistancev grozil, da bo z oblasti vrgel prosovjetski režim, ameriška prisotnost v regiji pa je bila zaradi iranske revolucije močno oslabljena. Zakaj točno se je sovjetska intervencija zgodila, je sicer predmet špekulacij (Morini, 2010): po eni strani so Sovjeti zagotovo hoteli ustaviti možno vpleta-nje Združenih držav na “sovjetskem dvorišču”, po drugi pa zajeziti mogočo islamsko revolucijo, ki bi se lahko “prelila” iz Irana. Ohranitev prosovjetskega režima v Afganistanu je postal sovjetski strateški interes in država pod Hindukušem je postala pravo bojišče hladne vojne. Sovjetska zveza je bila v vojno vpletena neposredno, ZDA (in Pakistan ter drugi regionalni igralci) pa preko posrednikov.

Potem ko so se Sovjeti iz Afganistana umaknili, ko je padla železna zavesa in je Sovjetska zveza razpadla, so se globalne geopolitične razmere spet korenito spremenile. V državljansko vojno ujet Afganistan ni bil več tamponska država (buffer state), pač pa le nepomembna periferija. ZDA so izgubile zanimanje zanj in se umaknile. Novo-nastali vakum pa je omogočil, da so se v Afganistan veliko močneje vpletli regionalni igralci, kar je naposled privedlo do vzpona talibov.

Teroristični napadi v New Yorku 11. septembra 2001 so globalne razmere spet spremenili in Afganistan se je še enkrat znašel v centru ameriške in ter svetovne pozornosti. ZDA so v Afganistanu intervenirale najprej zato, da bi uničile Al Kaido(72) (Arkedis, 2009) ter onemogočile, da bi bil Afganistan varno območje za teroriste in odskočna deska za prihodnje teroristične napade. Talibski režim je postal žrtev ameriške vojaške intervencije zato, ker ni hotel izročiti Osame bin Ladna ter prenehati podpirati Al Kaido.

Igra interesov regionalnih sil. Za vzpon in propad afganistanske teokracije sta pomembna predvsem dva regionalna konflikta interesov: med Pakistanom in Indijo ter med Iranom in Savdsko Arabijo. Paki-stan je talibsko gibanje in kasneje njihovo oblast v Kabulu podpiral zaradi lastnega interesa, ki je bil, da obvladuje oblast v Kabulu. Haroun Mir (2010: 15) talibsko oblast izrecno označuje kot marionetni režim v rokah pakistanskih oblasti. Razlog za močno pakistansko vmešavanje v razmere sosednje zahodne države pa je iskati na pakistanskih vzhodnih mejah, v sporu z Indijo. Obe regionalni jedrski sili sta od delitve Britanske Indije in razglasitve samostojnosti leta 1947 bíli štiri vojne in nebroj manjših oboroženih spopadov. Kljub svoji relativni moči se Pakistan boji strateške obkolitve, ki bi se zgodila, če bi bil v Kabulu režim naklonjen Indiji, saj bi v primeru nove vojne z Indijo posledično doživel vojaški poraz velikih razsežnosti.

Indija je po drugi strani sicer nasprotovala talibom, vendar zelo omejeno, iz njene strani je šlo za igro ničelne vsote (zero-sum game), saj so bile razmere v Afganistanu za Indijo strateško bistveno manj pomembne, kot so pomembne za rivalski in šibkejši Pakistan. Z vrnitvijo Združenih držav na regionalni oder pa je kakršno koli odločnejše indijsko vpletanje v Afganistan zaradi slučajne skladnosti interesov z interesi ZDA postalo enostavno nepotrebno.

Konflikt Irana in Savdske Arabije ima sicer korenine v tisočletje starem sporu med suniti in šiiti(73), a se je zadnji cikel sovražnosti začel z odstranitvijo prozahodnega režima v Iranu in z islamsko revolucijo. Spor med obema velikima izvoznicama nafte se je večinoma odvijal (in se še vedno odvija) okoli Perzijskega zaliva, vendarle pa je segel tudi v Afganistan.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je tako postalo očitno, da na ozemlju Afganistana vodita vzajemno “nadomestno vojno” (proxy war) tudi Savdska Arabija in Iran. Sprti državi sta (predvsem v Kabulu) podpirali nasprotujoče si oborožene frakcije, ki so se borile za nadzor nad glavnim mestom (Mir, 2015).

Razmere so ostale podobne po pojavu talibov. Savdska Arabija je talibom pomagala s finančnimi injekcijami, ki so se zlivale v zavezniški Pakistan, kjer jih je (skupaj z drugimi, tudi ameriškimi) upravljala pakistanska obveščevalna služba ISI ter “pomagala” s prostovoljci, ki so se na strani talibov bojevali v vrstah Al Kaide. Savdska Arabija je financirala tudi vahabistične voditelje, ki so se usposabljali na njenem ozemlju (Bruno, 2008) ter ustanovila več mudžahidskih političnih strank, ki so prevzele vlogo promoviranja vahabistične veje islama v Afganistanu (Mir, 2010: 13).

Iran se je znašel med nasprotniki talibov, podpiral je določene frakcije Severnega zavezništva, ki so sledile iranskim interesom. Leta 1998 so bili v Mazar-i Sharifu, med ponovnimi bitkami talibov in Severnega zavezništva za nadzor nad pomembnim mestom, pobiti iranski diplomati tamkajšnjega konzulata. Iran je za njihovo smrt obtožil talibe in Pakistan ter posredno Savdsko Arabijo (Jehlsept, 1998). Iran je na meje z Afganistanom poslal vojsko. Razmere sicer niso eskalirale, so pa ostale na robu vojne vse do ameriške intervencije leta 2001. Iran in ZDA sta takrat postali kratkotrajni vojaški zavez­nici. Iran je s specialnimi vojaškimi enotami sodeloval z ameriškimi specialci pri strmoglavljenju talibskega režima v Heratu (Kugelman, 2014). Po porazu talibov v Afganistanu pa Iran ni želel prisotnosti mednarodnih sil pod vodstvom ZDA (Sadjadpour, 2010). Kratkotrajnega zavezništva je bilo konec.

(72)Glej govor ameriškega predsednika Georga Busha “Address to the Joint Session of the 107th Congress” 20. septembra 2001, kjer je med drugim izrecno pou-daril: “Naš sovražnik je radikalno omrežje teroristov in vsaka vlada, ki jih pod-pira/ Our enemy is a radical network of terrorists, and every government that supports them/.” Govor je objavljen v zbirki Selected Speeches of President George W. Bush 2001–2008 (The White House Archive, 2008: 67).
(73)Glej slovarček na koncu knjige.