7 SLOVARČEK

Bonska konferenca (2001). Delegati štirih antitalibskih etničnih frakcij so se zbrali 27. novembra 2001 v Bonnu. Konferenca je po-tekala pod okriljem Združenih narodov. Dogovorili so se o obliko-vanju začasne administracije – Afganistanske začasne administracije (Afghan­ Interim Administration – AIA). Ta je pod vodstvom Hamida Karzaja­ obstajala od 22. decembra 2001 do 13. julija 2002.

Emirat(106) je ozemeljska oblast pod vodstvom emirja, ki ima položaj vladarja na tem ozemlju. Emir je sprva pomenil vojaškega poveljnika, kasneje pa se je uporabljal kot aristokratski naziv (npr. v smislu princ) ali kot visoki vojaški naziv (npr. v smislu vrhovni poveljnik) v arabskih državah in v Afganistanu. Emir je bil tudi eden od nazivov islamskega preroka Mohameda. Glej tudi geslo kalifat.
(106)Glej The Editors of Encyclopædia Britannica (2018a); Reddit (2018).

Islamist je vernik ali podpornik islama, ki je pripravljen uporabiti različna politična sredstva za doseganje ciljev, ki so povezani z vero(107).
(107)Definicijo povzemamo po Heynes (2009b: 1–7).

Kalifat(108)je, zgodovinsko gledano, politično-religiozna država, se-stavljena iz muslimanske skupnosti, ozemlja in ljudi pod njegovim gospostvom v stoletjih, ki so sledili preroku Mohamedu (632 n. št.). Vladal mu je kalif (naslednik Mohameda), vladar muslimanske skupnosti, ki je imel posvetno in določeno stopnjo duhovne avtoritete. Kalif v sunitski tradiciji pomeni vodjo celotne muslimanske skupnosti. Pomeni naziva kalif (kot tudi emir in sultan) so v sodobni zgodovini postali fluidni. Tudi koncept kalifata je pridobil nov pomen, npr. v 18. stoletju kot instrument oblikovanja države v Otomanskem imperiju, ki je bil takrat v zatonu. V 20. stoletju so islamisti občasno obujali idejo o ponovni vzpostavitvi kalifata kot simbola islamske enotnosti, vendar glavne islamistične skupine (npr. muslimanske bratovščine v Egiptu) niso imele praktičnega interesa za to. Nasprotno je ideja kalifata, ki zajema celotno muslimansko skupnost, postala pomembna v retoriki nasilnih ekstremističnih skupin, kot je bila Al Kaida. Junija 2014 je ekstremistična skupina Islamska država v Iraku in Levantu (ISIL), ki je zavzela dele ozemlja v Sirji in Iraku, razglasila ustanovitev kalifata in vodjo skupine pod vodstvom Abu Bakra al-Baghdadija za kalifa. Ta razglasitev je bila izven ekstremističnih krogov široko zavrnjena.
(108)Definicijo povzemamo po The Editors of Encyclopædia Britannica (2018b) in The Editors of Encyclopædia Britannica (2017b).

Moderna družba(109)je družba z naslednjimi značilnostmi: racionalizem, diferenciacija družbenih podsistemov; delitev dela, naraščajoča specializacija in rastoče notranje družbeno-razredno in slojno razlikovanje, iz katerega se oblikujejo mnogoteri interesi; industrijsko kapitalistično gospodarstvo, razvita tehnologija, ki se razvija prek tržnega gospodarstva in denarja. Politični podsistem je teritorialno zamejen z nacionalno državo, v kateri se osredotoča oblast. Povezovalna vloga religije je vedno bolj zamenjana z drugimi, sekularnimi oblikami družbenega povezovanja. Postmoderna družba je zasnovana na postindustrijski obliki proizvodnje – hiperindustrializaciji. Zanjo je značilna hiperdiferenciacija razredov in trgov dela, še posebej z ekspanzijo storitev. Izjemno hiter razvoj novih tehnologij podpira novi val ekonomske globalizacije in prispeva k zmanjšanju nacionalnega političnega nadzora nad podjetji. Položaj družbene skupine ni stabilen, življenjski slog posameznika in kulturne vrednote postajajo pomembnejše od pripadnosti določenemu družbenemu razredu (Offe, 1985). V politiki se hkrati uveljavlja nova individualizacija in povečana interakcija med nacionalnimi političnimi sistemi in globalizacijo. Množični mediji pri družbenem povezovanju igrajo vedno bolj politično vlogo.
(109)Definicije temeljijo na Crook et al., 1992; Inglehart, 1997; Kumar, 1988; Bell, 1973, in Offe, 1985.

Moderna država je teritorialno-politična tvorba, kjer ima nacionalna suverena oblast zakonit monopol nad sredstvi prisile in deluje z racionalnimi postopki in sredstvi.

Moderne vrednote. Ključna družbena vrednota oziroma projekt moderne družbe je maksimiranje ekonomske rasti, ključna vredno-ta posameznikov pa je motivacija za dosežke. Moderna avtoriteta je zasnovana na racionalistično-pravni podlagi. Postmoderne družbene vrednote zajemajo maksimiranje subjektivne dobrobiti, posameznikove vrednote presegajo preživetvene in vključujejo doseganje kvalitete življenja. Tako pravne kot religiozne avtoritete so manj poudarjene(110).
(110)Definicija temelji na Inglehart (1997).

Mudžahid je arabska beseda, ki označuje kogarkoli, ki je udeležen v džihadu. Džihad je pojem, ki je na začetku zgodovine islama označeval boj ali dejanje, ki je na kakršen koli način pripomoglo k širjenju islama. Muslimani s tem pojmom označujejo tri različne načine boja: notranji, duhovni boj vernika, da živi muslimansko vero po najboljših močeh; napor za izgradnjo dobre muslimanske družbe ter sveto vojno – boj za obrambo islama, če je potrebno.
V modernem zahodnjaškem pojmovanju termin mudžahid pomeni pripadnika radikalne islamske oborožene skupine in izvira iz 19. stoletja, ko so se s tem imenom poimenovali uporniki proti britanski nadoblasti v Afganistanu. Najbolj znani mudžahidi zunaj muslimanskega sveta so najbrž tisti, ki so se upirali prosovjetski oblasti Demokratične republike Afganistana in sovjetskim vojakom v Afganistanu med letoma 1979 in 1989.

Mula (Mullah) se je v preteklosti uporabljal kot spoštljiv naziv/titula za osebo, ki je študirala religijske (svete) zakone in ki poučuje ali razlaga religijske (svete) zakone. Danes se uporablja tudi kot splošni spoštljiv naziv za moške. Mullah je lahko tudi del osebnega imena, kot npr. Mullah Omar.

Osnovna načela islama temeljijo na treh virih: na sveti knjigi (Koranu), na zgodbah o življenju preroka Mohameda in na obširnem islamskem pravnem nauku (shari’a; Teti in Mura, 2009: 93). Šeriatsko pravo neposredno izhaja iz islamske teologije. Takšno pravo pose-ga na vsa družbena področja, tudi v ekonomijo. Obstajajo pa tudi pomembne razlike znotraj islama. Najbolj izrazite so razlike med dvema priznanima avtonomnima vejama islama – med šiiti in suniti (O’Leary, 2009; Wintrobe and Padovano, 2009).

Politični islam je politiziran islam, to je islam, s katerim islamisti nasprotujejo stanju, katerega ocenjujejo za nepravičnega (Teti in Mura, 2009: 92–93).

Razcep med šiiti in suniti. Suniti, ki predstavljajo približno devet desetin muslimanov, in šiiti, ki predstavljajo eno desetino, se sicer strinjajo, da posnemajo besede in dejanja preroka Mohameda. Verjamejo, da je preroku Mohamedu angel Gabriel zrecitiral Koran in da je Mohamed zadnji prerok, nosilec polnega Alahovega razodetja. Mohamed po njihovem verovanju ni božanski, pač pa je najbolj popoln in vzvišen med ljudmi. Obe veji priznavata enotnost boga (tawhid), verjameta v doktrino božje sodbe in prakso petih stebrov skupne vere: molitev Shahada (“Pričam, da razen Boga (Alaha) ni drugega boga, in pričam, da je Mohamed Božji poslanec.”); salat (obvezne molitve, petkrat na dan); zakat (plačevanje dajatev desetine in miloščine revnim); postenje v svetem mesecu ramadanu; in če je fizično in finančno izvedljivo, hadž – oziroma romanje v rojstni kraj Mohameda – v Meko.
Do razcepa med obema vejama islama je prišlo kmalu po Mohamedovi smrti (leta 632 n. št.) med spopadi za nasledstvo. Mohamed ni imenoval svojega direktnega naslednika. Večina (ti, ki bodo imenovani suniti: “ahl al-sunnah wa al-jamaʿah” – ljudje običajev in skupnosti) so zagovarjali določitev naslednika na podlagi pogajanj ter sistem, zgrajen okoli institucije – kalifata; manjšina (šiiti: Shīʻatu ʻAlī – ti, ki sledijo Aliju) se je zavzemala za upoštevanje družinskega nasledstva, za Mohamedovega pravega naslednika so priznavali njegovega bratranca in svaka Ali ibn Abi Taliba, ki je sicer bil izvoljen za četrtega kalifa, ni pa imel splošne podpore. Spor se je zaostroval, prišlo je do več bitk med podporniki kalifata in podporniki Alijevih potomcev.
10. oktobra 680 n. št. je bila bitka pri Karbali (v današnjem Iraku), tam se je majhna skupina podpornikov in sorodnikov Mohamedovega vnuka Huseina ibn Alija spopadla z veliko večjo vojaško formacijo Jazida I., drugega kalifa Umajadskega kalifata. Husein, njegovi sorodniki, vključno s šestmesečnim sinom in podporniki so bili pobiti. Bitka je dobila centralno mesto v zgodovini, tradicijah in teologiji šiitov in je imela centralno vlogo v formiranju šiitske identitete s svojimi posebnimi rituali ter zgodovinskim spominom.

Salafistični džihadizem je ekstremna nadnacionalna religiozno-politična ideologija, ki temelji na prepričanju, da nasilni džihad in salafistično religiozno gibanje zagotavljata vrnitev ‘pravega’ islama. Salafizem, ki meni, da so zmerni muslimani neverniki, je jedro ­ideologije in prakse, džihad pa je način izvajanja šarije v Islamski državi v skladu s salafistično doktrino. Džihadistični salafizem je ena izmed vej salafizma. Tako kot salafizem, ki je nastal v 18. stoletju kot gibanje, ki se je zavzemalo za vrnitev k prvotnim interpretacijam islama, tudi vse dosedanje različice salafizma veljajo za konservativne. Pojma ‘salafistični džihadist’ in ‘džihadistični salafizem’ je najprej opredelil Gilles Kepel za opis hibridne islamistične ideologije, ki so jo razvili mednarodni islamistični prostovoljci v afganistanskem protisovjetskem džihadu.

Severno zavezništvo (z uradnim imenom Združena islamska fronta za rešitev Afganistana; United Islamic Front for Salvation of Afghanistan) je bilo vojaško zavezništvo, ustanovljeno leta 1992, kot opozicija komunističnemu režimu predsednika Mohammada Najibullaha. Bilo je zmagovito, vendar je kmalu razpadlo. Po tem, ko so talibi zavzeli Kabul, je predsednik Islamske države Afganistana Burhanuddin Rabbani znova oživil Severno zavezništvo, ki je do novembra 2001 nadziralo približno 30 % prebivalstva in ozemlja Afghanistana ter je bilo večetnično. Do decembra 2001 je Severno zavezništvo s po-močjo Združenih držav in zaveznikov (Operacija Trajna svoboda) zavzelo Kabul in porazilo talibe. Z ustanovitvijo Afganistanske začasne administracije (Afghan Interim Administration – AIA) je zavezništvo razpadlo in se preoblikovalo v različne politične stranke.

Šeriatsko pravo (zapisano Sharīʿah ali Sharia)(111) je pravo, ki je bilo sistemizirano v 2. in 3. stoletju muslimanskega štetja (8. in 9. stoletje našega štetja) . Islamsko pravo je izraz Alahove (božje) zapovedi za muslimansko družbo in v praksi predstavlja sistem dolžnosti, ki so ob-vezne za verujočega muslimana. Pravo določa božansko posvečeno pot ravnanja, ki vodi muslimane k praktičnemu izražanju religiozne-ga prepričanja na tem svetu in proti cilju – božanski naklonjenosti na prihodnjem svetu. Islam ne pozna samo ene interpretacije šeriata temveč je notranje raznolik.
(111)Opredelitev temelji na definciji The Editors of Encyclopædia Britannica (2017c).

Teroristični napadi 11. septembra 2001 so bili koordinirani teroristični napadi v ZDA, ki jih je devetnajst pripadnikov teroristične skupine Al Kaida izvedlo z ugrabljenimi letali. V napadih je bilo ubitih 2.996 ljudi in več kot 6.000 ranjenih.

Tradicionalna družba(112) je družba z naslednjimi značilnostmi: plemenska družbena struktura, kjer je položaj posameznika določen z rojstvom; gospodarstvo temelji na kmetijstvu, kjer imajo veliko vlogo letni časi, prevladuje pa tehnološko preprosta obdelava zemlje; ločenost družine od širšega sorodstva je povezana z ločenostjo gospodinjstev in gospodarstva; politika ne poteka v okviru avtonomnih političnih struktur, temveč je osredotočena v sorodstvenih strukturah in hierarhijah; le manjši del ljudi je aktivno vključenih v politiko; oblast je legitimizirana z religijo, ki je ključna povezovalna sila; pravo je prepleteno z religijo, moralo in tradicijo. Tradicija v obliki navad in običajev usmerja obnašanje posameznikov in širših skupnosti.
(112)Definicija je oblikovana na podlagi Crook et al., 1992; Langlois, 2001 in Deliége, 2001.

Tradicionalne vrednote(113)zajemajo predvsem dve ključni družbeni vrednoti: stabilnost in družino, ki zagotavlja nujno delovno silo za tehnološko preprosto kmetijstvo. Preživetje in stabilnost gospodarstva sta v osrčju družbenega projekta. Spremembe in inovacije so sprejemljive oziroma sprejete le težko in postopoma – po tem, ko se uspejo vpeti v tradicionalno kulturo. Življenje posameznika je opredeljeno s tradicionalnimi religioznimi in skupnostnimi normami in je podrejeno tradicionalni avtoriteti.
(113)Definicija je oblikovana na podlagi Inglehart (1997: 76) in Langlois (2001)

Tradicionalni družbeni položaj in vloge žensk sodijo med ključne družbene neenakosti v tradicionalnih družbah. Patriarhalna pravila v tradicionalnih družbah določajo moškim podrejen družbeni položaj žensk. Vloga žensk je zamejena na delo v okviru tradicionalnega gospodarstva, v okviru gospodinjstva ter na rojevanje in vzgojo otrok. Tradicija (običaji in navade) utrjujejo podrejenost žensk družini in odločanju moških v družini o mnogih ključnih sestavinah življenja žensk vključno s poroko.

Vahabiti so pripadniki skrajne različice islama (vahabizma), ki ga je oblikoval Mohammed ibn Abd al-Wahhab v 18. stoletju. Gre za skrajno konzervativno islamsko gibanje, ki je podpiralo in še podpira vladajočo družino v Savdski Arabiji.

Gospodar vojne (warlord)(114). Ta pojem se uporablja za različne položaje in skupine, večinoma pa se nanaša na nedržavnega igralca, ki zmore nadzorovati določeno ozemlje in njegove prebivalce med oboroženim spopadom in po njem. Natančneje, gospodar vojne je močan moški vodja, ki združuje vojaško, gospodarsko in politično moč na lokalnem ozemlju oziroma na regionalni ravni in zmore plačati in mobilizirati sebi lojalno vojsko (milico). Njegov ključni interes je gospodarski profit. Ker si ga zagotavlja z vojno in nasiljem, je zainteresiran za nadaljevanje konfliktov in tako spodkopava mir in stabilnost. Gospodarji vojne imajo praviloma v rokah tako močno lokalno oziroma regionalno oblast v okviru države z nacionalno oblastjo, da si lahko privoščijo, da nacionalne oblasti ne spoštujejo in so z njo tudi v konfliktu. Gospodarji vojne večinoma koncentrirajo svojo moč z uporabo tradicionalnih plemenskih običajev. Lojalnost prebivalstva si zagotavljajo na osebni ravni in prek plemenskih povezav. V primeru, da ključne osebe v organizaciji gospodarja vojne prihajajo iz iste družine, plemena, etnične skupine (kot je primer v Afganistanu), to prispeva k večji koherentnosti organizacije in zaupanja v gospodarja vojne. Nekaj afganistanskih gospodarjev vojne je na uradnih položajih regionalnih oblasti, nekaj pa celo v osrednji oblasti.
(114)Definicija je oblikovana na podlagi Schneckener (2001) in Kaphle (2015).