3.5.2 Zunanji dejavniki teokratskih teženj danes

Čeprav danes na prisotnost in učinkovitost talibov še vedno vplivata dva sklopa geopolitičnih iger – globalna igra interesov svetovnih sil in igra interesov regionalnih sil – pa se jima je pridružil še nov segment geopolitičnih iger, to je sklop mednarodnih legalnih in ilegalnih gospodarskih interesov. Talibi ostajajo v veliki meri instrument v rokah več zunanjih sil, in v zadnjih letih, ko se je angažiranje ZDA zmanjšalo, pridobivajo na moči.

Tako kot v zgodovini tudi danes zunanje sile spremljajo značilnosti osrednje afganistanske vlade. Ključni cilj te pozornosti je sprotno ugotavljanje interesa posameznih držav, da bi osrednjo afganistansko vlado dodatno okrepili ali da bi dopustili njeno trenutno stanje ali da bi izrabili njene slabosti – kar pač posamezne države v določenem trenutku ocenijo za svoj interes v konkretnih okoliščinah. Analitiki sodobnih razmer v regiji neredko ugotavljajo, da so domači afganistanski igralci orodje v rokah ne le svetovnih, temveč tudi regionalnih sil, ki se bojujejo za vpliv na Afganistan. Kot pravi Barakzai (Barakzai, 2015): “Tujci v Afganistanu igrajo vsak svojo politiko, žal se mi zdi, da vsaka država pride z drugačno, svojo agendo. Vsi hočejo nekakšen poseben Afganistan v svojem delu province, na celoten Afganistan pa ne misli nihče.”

Globalna igra interesov svetovnih sil. Danes se na afganistanski geopolitični točki krešejo kar dvoji sklopi interesov svetovnih sil: 1. interesi obnovljenih globalnih blokovskih cepitev in bojev za sfere vpliva na globalni ravni med ZDA in Rusijo, kamor vedno bolj posega tudi Kitajska in spreminja bipolarnost v večpolarnost globalne politike; 2. interesi posameznih držav, ki sestavljajo več parov konfliktnih interesov – med ZDA in Rusijo, Natom in Rusijo, EU in Rusijo, ZDA in Kitajsko ter Rusijo in Kitajsko.

Vedno težje je natančno razlikovati med svetovnimi geopolitičnimi in regionalnimi interesi v osrednji in južni Aziji. Rusija in Kitajska sta npr. oboje – svetovni in regionalni sili. ZDA se prek vpletanja v posamezne države oziroma regionalne konflikte konstituira kot globalna sila. Prek globalne politike ZDA, Rusije in Kitajske in prek vpletenosti afganistanskih sosedov v konflikte na Bližnjem vzhodu pa je Afganistan tudi predmet razreševanja konfliktov med drugimi silami v širšem območju, kot sta srednja in južna Azija. S premika-njem težišča od geopolitike h geo-gospodarstvu, ki ga že nekaj časa gradi Kitajska, svetovne velesile začenjajo v preplet iger za prevlado na širšem območju vključevati tudi Afriko.

Danes je varnostna situacija v Afganistanu zelo odvisna od angažiranja ZDA. Vojaška vpletenost ZDA v Afganistanu od leta 2001 naprej je do danes že prerasla v najdaljšo vojno ZDA z znatnimi žrtvami(89). Po obdobju umikanja iz Afganistana je avgusta 2017 novi predsednik Trump napovedal novo politiko ZDA do Afganistana (Kelly, 2017; Aljazeera 2017a)(90). Ameriška strategija v Afganistanu je tako sedaj usmerjena v tri ključne cilje: prvič, odmik od časovno opredeljene vojaške intervencije k intervenciji, ki je določena z doseganjem cilja – uničenja teroristov; drugič, povezovanje vseh instrumentov ameriške moči – diplomatske gospodarske in vojaške; tretjič, spremenjen odnos do Pakistana, ki po oceni ZDA daje zato-čišče teroristom, talibom in drugim skupinam, ki ogrožajo varnost v regiji in zunaj nje. V nasprotju s prejšnjo oznako ZDA, ki je v preteklosti svoje intenzivno vpletanje v notranje afganistanske zadeve označevala (tudi) kot spodbujanje demokracije, je predsednik Trump izrecno povedal, da “ne bomo diktirali afganistanskim ljudem, kako naj žive ali kako naj upravljajo (orig. govern) svojo kompleksno družbo… Mi bomo pobijali teroriste” (Kelly, 2017).

Američani so vplivali na notranjepolitična razmerja v Afganistanu tudi na druge načine, ne nazadnje so se v kompleksnem lokalnem okolju zanašali na posamezne gospodarje vojne (warlords). Ti gospodarji vojne so s podporo ZDA tako dolgoročno pridobili dodaten vpliv (Stapleton, 2012; Lendman, 2013; Maas, 2011; Ruttig et al., 2011). Gospodarji vojne so danes pomembni igralci v razmerju do šibke centralne države in dejavnik nestabilnosti Afganistana.

ZDA so celo zelo neposredno posegle v razreševanje politične blokade po afganistanskih predsedniških volitvah 2014. Uveljavile so namreč delitev politične moči med Ghanijevimi in Abdullahovimi podporniki, ki je v nasprotju z veljavno (sicer tudi mednarodno inženirano) afganistansko ustavo. Po bolj ali manj izenačenem tekmovanju za predsedniško mesto med Ashrafom Ghanijem in doktorjem Abdullahom Abdullahom so Američani posredovali v procesu obli-kovanja sporazuma o vladi narodne enotnosti v letu 2014, v kateri sta oba dobila mesto (Ghani je postal predsednik Afganistana, Abdullah je dobil položaj vodje vlade – nov politično izumljeni položaj, ki ga afganistanska ustava ne pozna). Ameriški ambasador Mike McKinley, minister John Kerry in po telefonu občasno tudi predsednik Barak Obama so nadaljevali s svetovanjem in navodili obema afganistanskema voditeljema. Kljub temu je med obema voditeljema ostal konflikten odnos, kar je bilo očitno tudi javnosti. “Pravim, da to ni vlada enotnosti, to je 100 % razdeljena vlada. Vlada je tako razdeljena, da nima programa za obnovo Afganistana. Nimajo kapacitete, da bi vodili ta velik program Afganistana. Delijo si celo administracijo, vsakemu pripada polovica. Vidi se, da ne zmorejo narediti ničesar. Kadar je dežela razdeljena preko administracije, minister pripada eni strani, namestnik ministra pa drugi. Vedno se prireja pogoje, da bi pridobili kakšno določeno kadrovsko mesto ali kaj drugega. Vsi ministri, vse institucije so razdeljene na dva dela” (Saihoon, 2015).

Ob tem, ko so Afanistanci kritični do zunanjega vmešavanja v afganistansko notranjo politiko, pa ga nekako jemljejo tudi kot enega od načinov upravljanja notranjih afganistanskih konfliktov. Latif Mahmood, lektor in sodelavec na Dunya University, novinar in TV voditelj na ARIANA TV, je tako komentiral: “Kot veste, je John Kerry prišel po dolgih razpravah in mnogih konfliktih in vzpostavil sedanjo situacijo. Ni logična in ni v skladu s pravom, je pa politična” (Mahmood, 2015).

Afganistanci zamerijo Američanom obnašanje, ki kaže na nespoštovanje Afganistancev in jih pogosto označujejo za arogantne. Čeprav so bili ameriški napadi z brezpilotnimi letali (RT News, 2012) usmerjeni v talibske in druge uporniške skupine, je bilo med žrtvami tudi veliko nedolžnih civilistov (The Bureau of Investigative Journalism, 2017 in 2014; Langer, 2010; Mojumdar, 2011). Poleg tega so se protiameriška čustva izrazila v protestih v primerih zažiganja Korana v Bagramu (Hasrat-Nazimi, 2012), za kar se je predsednik Obama opravičil (The Tribune, 2012); uriniranja ameriških marincev na trupla treh talibov, ki je bilo med ljudmi razumljeno predvsem kot uriniranje na tri Afganistance (ABS-CBN News, 2018). In vendar nova Trumpova politika v Afganistanu dobiva negativne odzive predvsem od talibov(91). Talibi so v pismu (Aljazeera, 2017b in 2017c) Trumpa pozvali, naj revidira svojo novo vojaško politiko in naj namesto pogajanj s skorumpiranimi politiki uveljavi pogajanja neposredno z Afganistanci.

Rusija poskuša danes ponovno vzpostaviti status velike sile in globalnega igralca (Smart, 2017). Njeno politiko razkazovanja vojaške moči, vojaške priključitve Krima, sodelovanja v vojni v Ukrajini in Siriji, vmešavanja v ameriške volitve delno vzpodbuja tudi rusko mnenje, da Rusija v mednarodni politiki ni dovolj upoštevana in spoštovana.

Pri tem pa Rusija ostaja ekonomsko šibkejša od ZDA in Evropske unije, zaostaja v razvoju v primerjavi s Kitajsko. Glede na to, da ameriško-rusko tekmovanje in konfliktnost ostajata svetovna realnost, bo slednje vplivalo tudi na uveljavljanje razmerja sil na afganistanski geopolitični točki. Zaradi gospodarskih interesov pa je Rusiji pomembna bolj spravljiva politika z drugimi zahodnimi silami, ne nazadnje pa ostaja odprto tudi polje tekmovanja in potencialnih konfliktov s Kitajsko. Afganistan ponovno postaja tudi poligon za (pre) razporejanje moči svetovnih sil, pri čemer se v zadnjih letih Rusija v Afganistanu ne izogiba niti podpori (in morda uporabi?) talibskih skupin.

Kitajska se ne boji le nevarnosti “strateške obkolitve” velikih sil (fears of strategic “encirclement”). Skrbi jo tudi nevarnost prelitja islamskega ekstremizma na območje islamskih skupnosti v predelih Kitajske, ki so bližje Afganistanu (le Miére et al., 2011), prav tako pa tudi to, da bi z investiranjem v Afganistanu lahko sama postala tarča delovanja mednarodnih terorističnih omrežij (Small, 2014: 2). Zaradi možnih uporov v islamskih predelih so kitajske oblasti razglasile boj proti trem “zlom” v regiji: religijskemu ekstremizmu, separatizmu in terorizmu (Brugier, 2014: 2).

Poleg tega Kitajska gradi tudi vzporedne mednarodne institucije in vanje vključuje vedno več držav (npr. Asian Infrastructure Investment Bank pod kitajskim vodstvom). Ne glede na to pa Kitajska vse več uvaža iz energetsko bogatih srednjeazijskih držav, kot sta Kazah-stan in Turkmenistan (Brugier, 2014: 4). Tudi kitajski načrt za izgradnjo kontinentalne svilne poti, ki naj bi omogočila transport kitajskih proizvodov v Evropo mimo Rusije, ni politično nevtralen, tudi v tem primeru bi bila namreč Kitajska v neposrednem stiku z državami, ki zgodovinsko sodijo v območje ruskega vpliva (Brugier, 2014: 4). Simbolno je označila kot novo svilno pot tudi svoj intenziviran vesoljski program (Baković, 2016) in tudi v okviru “vesoljske” svilne poti vabi države k mednarodnemu vesoljskemu sodelovanju pri svojem projektu odkrivanja temne strani lune, ki bi lahko skrivala bogastvo mineralov. S svojimi jasnimi stališči je po 19. kongresu kitajske komunistične stranke jasno sporočila svetu (The Economist, 2017), da želi do leta 2050 postati vodilna svetovna gospodarska in vojaška sila.

Kitajska, ki je tudi regionalna sila, pa svojo regionalno vlogo krepi prek kombinacije bilateralnih dogovorov z državami v regiji in tako tudi z Afganistanom (Manchin, 2014: 2). Pri tem stavi na kombinacije­ posojil, dogovorov glede investicij in izrabe naravnih virov (Small, 2014: 1). Številni bilateralni in trilateralnih sestanki z udeleženci­ iz Kitajske, Pakistana, Rusije, Indije in Afganistana se spletajo v omrežja sodelovanj. Le-ta v Afganistanu delno zapolnjujejo vrzeli, ki so nastajale z umikanjem ZDA in njenih zaveznikov (Small, 2014: 1).

Za dogajanja v Afganistanu so danes pomembni tudi občutljivi odnosi med Kitajsko in Pakistanom. Čeprav lahko govorimo o prijateljskih odnosih med državama, večje kitajsko vpletanje v Afganistan ni sprejemljivo za Pakistan. Težko je napovedati, kakšne bi bile posledice spremembe v odnosu Kitajske do Afganistana (Small, 2014: 2).

V celoti gledano, analitiki poudarjajo predvsem konstruktivno vlogo Kitajske pri zagotavljanju stabilnosti regije in izpolnjevanju velikih gospodarskih kitajskih projektov kot sta “en pas, ena pot” in kitajsko-pakistanski gospodarski koridor (Financial Times, 2017; Kaura, 2017).

Evropska unija neposredno nima velikega vpliva na vojaška in politična dogajanja v Afganistanu in se bolj osredotoča na družbeno–ekonomske projekte, za katere pričakuje, da bodo vzpostavljali dolgoročno družbeno-ekonomsko stabilni Afganistan. Kratkoročno gledano EU neposredno ne prispeva zelo veliko k omejevanju talibskega delovanja, čeprav so njeni cilji dolgoročno pomembni za družbeno–ekonomsko vzdržnost in stabilnost Afganistana.

Zaradi opisanih okoliščin strokovnjaki ocenjujejo, da EU nima pomembnega vpliva niti v regiji sploh. Potencialno bi EU lahko imela večji vpliv pri odpiranju trgovinskih poti oziroma trgovanja z osrednjo in južno Azijo.

Politika EU pa ni sad enotnosti stališč držav članic, temveč tako različnih stališč držav in različnih mnenj znotraj vsake posamične države. Ne gre le za to, da vse članice niso enako zainteresirane za dogajanja v osrednji in južni Aziji. Obstajajo tudi različne stopnje interesa in cilje tistih nekaj držav, ki imajo interes vplivati na osrednjo in južno Azijo. Ključne države, ki imajo v regiji interes so: Združeno kraljestvo (trenutno v postopku odhajanja iz EU), Nemčija in Francija. Združeno kraljestvo in Francija se čutita še posebej ogroženi zaradi mednarodnih omrežij teroristov, ki delujejo iz Pakistana.

Edini politiki, ki ju je oblikovala EU kot EU, sta politika donacij in pomoči za obdobje 2014–2020 (Manchin, 2014:2) ter (v novejšem obdobju tudi) politika do beguncev. Ob reševanju problemov, povezanih z zelo povečano nezakonito imigracijo v EU, je prevladala politika, ki je pripeljala tudi do kontroverznega dogovora o vračanju beguncev (EU External Action, 2016). EU in njene članice so se zave-zale, da bo EU od 15,2 milijarde dolarjev celotne razvojne pomoči Afganistanu v obdobju 2016–2020 prispevala 5,6 milijard ameriških dolarjev, kar bi pomenilo, da bi postala največja razvojna partnerica Afganistana (EU External Action, 2017). Deportacije afganistanskih beguncev iz EU v Afganistan na podlagi dogovora med EU in Afganistanom so se začele decembra 2016 (The Guardian, 2016).

Igra interesov regionalnih sil. Afganistan je še vedno obkrožen z mnogoterimi vzajemno nasprotujočimi si regionalnimi interesi, ki merijo moči in se stikajo prav v Afganistanu. V igro geopolitičnih interesov v regiji posegajo tudi danes – podobno kot pred dvema desetletjema, ko so bili na oblasti talibi – Pakistan, Indija, Iran in Savdska Arabija. Globalna in tudi regionalna igralca sta še Kitajska in Rusija, do neke mere pa tudi bivše sovjetske republike, ki so afganistanske sosede. Vsaka od teh držav ima svoje posebne interese, ki niso skladni z interesi drugih držav. Zato je verjetno, da bo vsaka od teh držav tudi v prihodnje v skrbi za lastno varnost ravnala neodvisno in zagotavljala svoje interesne sfere vplivanja. Malo verjetno je, da bi te države delovale usklajeno v primeru, če bi se v Afganistanu na oblast vrnili talibi ali pa bi zavladala kakšna podobna ekstremna skupina.

Vsi vpleteni regionalni in svetovni igralci imajo težave z uravnavanjem kratkoročnih in dolgoročnih interesov v regiji nasploh in še posebej v Afganistanu. In vendar pri odločanju praviloma prevladuje kratkoročni pragmatizem.

Za Iran, zahodne države in Indijo je bolje, da se okrepi osrednja oblast v Afganistanu in da se prepreči talibski (ali kateri koli drugi skrajni islamistični) prevzem oblasti pod pakistanskim vplivom.

Najbolj kritično vlogo v regiji ima danes še vedno Pakistan. Z besedami Saifuddina Saihoona (Saihoon, 2015): “V Pakistanu ne razmišljajo o varnosti Afganistana. Pakistan ima samo eno idejo, in to je borba z Indijo. Pakistan recimo razmišlja o Kašmirju, da bi ga lahko uporabil proti Indiji. Afganistan je del podobne pakistanske strategije … Če želimo govoriti o varnosti, se moramo neposredno pogovarjati s pakistansko vojsko.” Danes politično tekmovanje med Indijo in Pakistanom ni opredeljeno zgolj z varnostnimi interesi v ožjem smislu. Indija, ki gospodarsko tekmuje s Kitajsko, želi povečati trgovino in nove gospodarske (predvsem energetske) vezi s srednjo in zahodno Azijo. To kaže tudi najnovejši project (Pant, 2017) indijske podpore pristanišču Chabahar v Iranu, preko katerega je Indija oktobra 2017 v Afganistan prvič poslala žito.

Politika Indije do talibov ni popolnoma konstanta. Eksplicitno nasprotovanje talibom in mirovnim pogovorom z njimi je pred nekaj leti pragmatično spremenila, ker je bila za takšne pogovore večina mednarodnih akterjev (Mukhopadhaya, 2010: 31). Danes, ko se v afganistansko politiko prebijajo tudi skrajneži, kot je Hekmatyar, znan kot kabulski mesar, Indija uradno meni, da bi sprava morala biti predvsem afganistanska notranja zadeva, hkrati pa balansira med svojimi odnosi s svetovnimi silami, afganistansko vlado in talibi (Taneja, 2017).

Indija je kot regionalna sila zainteresirana, da zahodne sile (predvsem NATO in ZDA) ostanejo v Afganistanu. S tem se pozicionira tudi v odnosu do drugih svetovnih sil (Rusija, Kitajska, EU). Hkrati pa poskuša v regiji uravnotežiti vlogo zahodnih sil in Pakistana, tako da priznava pomembno vlogo tudi drugim regionalnim silam – Iranu, srednjeazijskim republikam, Rusiji in Kitajski. Do angažiranja zahodnih sil (še posebej ZDA) v regiji ima Indija nasprotno politiko, kot jo ima Iran. Z Iranom, Rusijo, srednjeazijskimi drža-vami in Kitajsko pa ima skupne interese v boju proti tihotapljenju drog ter širjenju skrajnih militantnih skupin in fundamentalističnih islamističnih idej preko meja Afganistana (Mukhopadhaya, 2010: 33). Nasprotno pa vidi izgrajevanje nove kitajske svilne poti kot kitajsko kršenje indijske suverenosti in ozemeljske celovitosti, ker pot poteka prek regije ­Gilgit-Baltistan v Kašmirju, ki ga upravlja Pakistan, a ga zahteva Indija (Kaura, 2017). Svoje interese v Afganistanu in Kašmirju Indija tudi danes uvelavlja ob dogovarjanju z velikimi silami, zlasti ZDA.

Afganistan je nedvomno pomemben za iransko varnost. Po eni strani ima Iran interes, da Afganistan ne bi služil kot baza za katero koli obliko agresije proti islamski državi. Prav tako bi nestabilnost v Afganistanu negativno vplivala na domačo varnost v Iranu. Zato je Iran prisoten v Afganistanu na različne načine. Za uveljavljanje svojih interesov v Afganistanu uporablja politična orodja, kot so diplomacija, vohunjenje, gospodarske in kulturne dejavnosti (Posch, 2014:1) ter specialne sile, spodbuja izgrajevanje učinkovitega šiitskega in pro-iranskega omrežja dobrodelnih in izobraževalnih ustanov ter preganja tihotapljenje drog (Mir, 2010: 12), podpira pa tudi lokalne milice v Afganistanu. Stare sovražnike, talibe, Iran danes občasno podpira zaradi skupnega interesa, ki je boj proti ZDA (Azizi, 2015). Gospodarske vezi spleta tako s centralno oblastjo kot tudi z regionalnimi igralci znotraj Afganistana. Vzajemne gospodarske koristi med državama so razmeroma velike.

Pri uveljavljanju svojih interesov ima Iran težave pri določanju prioritet. Včasih se namreč te zdijo med sabo konfliktne. Iran naj bi sicer dajal prednost stabilnosti pred ideologijo, v praksi pa se dogaja, da zaradi kratkoročnih interesov spreminja odnose s pomembnimi akterji. Opazimo lahko, da so Iranci z ZDA, kot tudi s talibi, tako sodelovali kot bili z njimi v konfliktih (Posch, 2014:1).

Iran je poskušal vplivati na afganistansko vlado tudi tako, da ji je svetoval, naj ne podpiše sporazumov, ki bi v Afganistanu omogočali dolgoročno vojaško prisotnost ZDA. V zameno je ponujal kompleksno gospodarsko in varnostno sodelovanje med Iranom in Afganistanom (Posch, 2014; Azizi, 2015).

Haroun Mir (Mir, 2015b), borec Severnega zavezništva, politični analitik in izvršni direktor Omrežja poslovne integritete (Business Integrity Network Afghanistan) ocenjuje, da bo Iran v primeru popuščanja napetosti med sabo in zahodnimi silami v prihodnje igral vlogo spreminjevalca igre v regiji, torej tudi v Afganistanu. V tem primeru bi svoje obnašanje moral spremeniti tudi Pakistan.

Za Savdsko Arabijo je Afganistan pomemben tako strateško kot tudi ideološko (Seerat, 2016). Podpiranje skrajnih gibanj (kot je talibsko) in financiranje izgradenj mošej ter izobraževanja afganistanske in pakistanske mladine v Pakistanu v duhu konzervativnega islama je postalo pomembno orodje pri omejevanju vpliva šiitske doktrine v regiji (Mir, 2015). Savdskoarabsko-iranski konflikt se bo na plečih Afganistana verjetno nadaljeval tudi v prihodnje (Tabatabai, 2016).

Po eni strani se ta ideološko-politični konflikt, enako kot že stoletja, še vedno osredotoča na razlago islama in vodenja islamske skupnosti, po drugi pa se konflikt med tema dvema državama odraža tudi v posvetnem konfliktu – v tekmovanju za prevlado na globalnih energetskih trgih in za politični vpliv v Perzijskem zalivu, Bližnjem vzhodu in tudi v Afghanistanu (Tadjbakhsh, 2013).

Če je v preklosti Savdska Arabija pomagala Afganistancem pri upiranju komunistični ideologiji, daje danes strateško prednost omejevanju vpliva Irana (Mir, 2015).

Na obnašanje Saudske Arabije in Irana pomembno vpliva preplet regionalne in svetovne geopolitike. ZDA si namreč prizadevajo zagotoviti nemoten dotok nafte na globalni trg, ubraniti obstoj izraelske države in sodelovati z vladami v regiji, ki se bojujejo proti terorizmu ter proti njegovi ideologiji. ZDA pri tem demonizirajo Iran in sodelujejo s Savdsko Arabijo. Hkrati poskušata vladi Savdske Ara-bije in Irana izkoristiti priložnosti za uveljavljanje svojih interesov tudi mimo ameriške politike (Tabatabai, 2016). Ne smemo pozabiti, da je (prek Savdske Arabije, Irana in ZDA) dogajanje v Afganistanu odvisno od poteka regionalnih in globalnih konfliktov na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Odprto ostaja vprašanje, ali bo savdsko financiranje (svojih regionalnih klientov) tudi v prihodnje potekalo preko posredovalne vloge Pakistana.

Rusija je v svoji politiki do Afganistana nestanovitna in pri uveljavljanju svojih intersov ne izvzema niti pomoči talibom.

Rusija je po tem, ko so se iz Afganistana umaknile mednarodne vojaške sile ISAF, okrepila vojaško prisotnost v Tadžikistanu, Kirgizi-stanu in Kazahstanu, na gospodarskem področju pa se trudi razširiti carinsko unijo (Costums Union) z dodatno vključitvijo Kirgizistana in Tadžikistana (Manchin, 2014: 2). Toda ruske ideje o tem, da bi Rusija z mehkimi metodami obvladala srednjo Azijo (Trenin, 2010:79), so se doslej izkazale za nerealistične. Rusija se je po letu 2007 ponovno začela bolj neposredno angažirati v Afganistanu in se je tudi preko podpore talibom vrnila k politiki velike igre, kjer ponovno tekmuje z ZDA (Zemlianichenko, 2016). Rusija sicer javno zanika, da bi oboroževala ali podpirala talibe, a dokazi govorijo drugače (Ramani, 2017).

Interesov in vloge bivših sovjetskih republik (Uzbekistana, Kazah­ stana, Tadžikistana, Turkmenistana) ni mogoče razumeti brez upoštevanja Rusije kot regionalne sile. Bivše sovjetskih republike so z Rusijo še vedno povezane na mnogotere načine, kar pa ne pomeni, da so interesi teh republik v odnosih do Afganistana opredeljeni le s povezavami z Rusijo. Nasprotno, med temi republikami obstajajo tudi konflikti interesov (Olcott, 2010).

Mednarodni zakoniti in nezakoniti gospodarski interesi. Afganistan v zadnjem času postaja strateško vedno bolj zanimiv tudi sam po sebi, saj je največji svetovni proizvajalec opija, ima bogate vire naravnih surovin in (pol)dragih kamnov, poleg tega pa zaradi težkih življenjskih pogojev tu poteka ilegalna trgovina z ljudmi. Različnim gospodarskim interesom torej ustreza do neke mere stabilen Afganistan, ilegalnim pa, da je država šibka in da vlada brezpravje. Slednje v veliki meri ustreza tudi talibom, povezave s kriminalnimi dejavnostmi pa so za ekonomijo talibov bistvenega pomena. Na območju Afganistana se danes torej krešejo mnogoteri gospodarski interesi, pri čemer ne gre spregledati, da so se tukaj že uveljavili tudi interesi gospodarskih organizacij, ki segajo prek nacionalnih meja (npr. ExxonMobil, Pfizer,­ Monsanto)(92).

Mednarodna razvojna pomoč in promocija demokracije. Afganistan je postal tudi šolski primer neučinkovite mednarodne razvojne pomoči (Goodhand, 2010; Transparency International, 2017; The Guardian, 2016).

Nič manj kritično ni mogoče oceniti tudi mednarodno promocijo demokracije, ki jo Wolff (2015) imenuje ‘zgodba o moči’. Tudi pri promociji demokracije ne gre le za izvoz idej, ki pogosto poteka brez prejšnje izkušnje ali dobrega razumevanja konteksta. Problem je, da se na veliko zapravlja denar in priložnosti, prebivalci države pa ostajajo praznih rok ob neizpolnjenih obljubah o varnosti, stabilnosti in obnovi (van Bijlert and Kouvo, 2012; Mausner and Cordeman, 2011). Saifuddin Saihoon je nazorno opisal problematičnost medna-rodnega “širjenja” demokracije v Afganistanu: “Demokracija ni projekt, demokracija je proces. Mednarodna skupnost in razne agencije svetujejo Afghanistanu, naj uveljavi dobro vladavino (good governance), njim se mudi, a za to je potreben čas” (Saihoon, 2015).

Del velike mednarodne politike v Afganistanu je kadrovanje političnega vrha. Mednarodni vpliv na afganistanske kadre oziroma na
oblikovanje afganistanskih elit pa poteka tudi posredno. Otroci novo nastalih afganistanskih elit se recimo šolajo v tujini. Natančneje, kot pravi Haroun Mir: “Mnogi pomembneži pošiljajo svoje otroke v tujino. Tukaj imamo ameriško šolo, kamor je šla večina njihovih otrok, po tem pa grejo študirat v EU ali v ZDA ali celo na Bližnji vzhod. Mislim, da je to dobro, ker se bodo mnogi izmed teh ljudi vrnili, postali bodo vplivni in razmišljali na bolj moderen način” (Mir, 2015).

To, kar se danes dogaja v Afganistanu, je dober primer neokolonializma 21. stoletja (Symonds, 2013; Kolhatkar and Ingalls, 2006). Ob postopnem umikanju ZDA in zahodnih sil v zadnjih letih, so v Afganistanu ostale družbene, politične in vojaške strukture, ki so v veliki meri neposredno odvisne od zunanjega financiranja. To še posebej velja za centralno državo. Tema političnega odločanja pa je tudi razvojna pomoč. Strokovnjaki tako izpostavljajo vprašanje, ali bodo ZDA sodelovale pri izgradnji infrastrukture in drugih oblikah ameriške podpore gospodarskemu povezovanju v regiji ali ne (Tellis, 2010: 96–100; Manchin, 2014: 2). Haroun Mir pa v intervjuju (Mir, 2015b) ocenjuje, da bi že popuščanje napetosti med ZDA in Iranom ter ukinitev sankcij lahko prineslo ogromne gospodarske dobrobiti za celo regijo in še posebej za Afganistan.

(89)Glej npr. časovni potek vojaškega vpletanja ZDA (The New York Times, 2011) in podatke o ameriških žrtvah (The New York Times, 2012).
(90)Za pregled odprtih vprašanj glede nove politike ZDA do Afganistana glej Joshi (2017) in razpravo Afghan Institute for Strategic Studies (2017).
(91)Uradno stališče je objavljeno na Islamic Emirate of Afghanistan (2015).
(92)Viri o tem npr. Driver (2012) in Landay (2017).