3.2 Zgodovinska umestitev talibske islamske države

Afganistan se je začel kot moderna država oblikovati na začetku 19. stoletja in se dokončno formiral na višku ‘velike igre’med Britanskim imperijem in Ruskim carstvom na koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Večina večetničnega prebivalstva je živela (mnogi tako živijo še danes) v razmerah, ki so spominjale na srednjeveške razmere v Evropi. Povezovalni elementi v Afganistanu so bili vladar(35), religija in zunanja nevarnost.

Afganistanska država je skozi ves obstoj od znotraj ogrožena z državljanskimi vojnami, državnimi udari ter dinastičnimi spletkami in medetničnimi spopadi. Državne strukture so bile šibke. Vladarji so vladali mimo državnih struktur, s pomočjo tradicionalne družbene plemenske ureditve.

Britanski imperij v devetnajstem stoletju Afganistana ni hotel zavojevati in ga spremeniti v kolonijo, želel pa je nadzirati dogajanje znotraj afganistanske države s pomočjo nastavljenih ali ‘ubogljivih’ vladarjev, oziroma s kratkotrajnimi vojaškimi intervencijami, ko razmere v Afganistanu niso bile po volji uradnikom imperija. Britanski radž(36) je s takšno politiko odvračal rusko grožnjo s severnih meja indijskega podkontinenta, moto britanske imperialne politike pa je bil: “Vrata v Indijo so v Afganistanu.” Afganistan se v časih ‘velike igre, navkljub dvema anglo-afganistanskima vojnama, ni nikoli popolnoma podredil britanskemu diktatu, nikoli pa ni bil niti povsem samostojen. Emir Rahman Abdur Khan (1880–1901) je na prestol prišel iz eksila, in sicer s pomočjo Britancev, na koncu druge anglo-afganistanske vojne. Zaradi krutega zatiranja notranje opozicije je dobil vzdevek Železni emir. Postavil je temelje pravemu državnemu aparatu, ustvaril močno vojsko in vohunski sistem, ki je učinkovito nadziral vse segmente družbe ter učinkovito zatiral notranje upore proti modernizaciji.

V času Železnega emirja je bila pod britanskim pritiskom določena severna meja Afganistana z Rusijo in južna meja z Britansko Indijo. Slednja je dobila ime po možu, ki jo je začrtal, po britanskem diplomatu in javnem uslužbencu Britanskega radža siru Mortimerju Durandu.
Durandova črta je geografsko sledila razvodnim grebenom gora in razdelila plemena Paštunov ter tako postala vir sporov in spopadov vse do danes. Del plemenskega območja na današnji pakistanski strani meje ima še vedno poseben položaj(37).

Habibullah Khan, sin Železnega emirja in sužnje, je prestol prevzel mirno. Za naslednika ga je določil oče, kljub temu da je imel Železni emir veliko otrok in žena. Afganistan je med prvo svetovno vojno doživel “obisk” nemške misije, ki ga je snubila v tabor Centralnih sil, a je ostal nevtralen.

Afganistan je polno samostojnost dobil po tretji angleško-afganistanski vojni, leta 1919, kljub temu da je vojno začel in izgubil. Tudi to je pripomoglo k rojstvu mita o Afganistanu kot grobnici imperijev, ki ostaja popularen vse do današnjih dni.V Afganistanu je sledilo obdobje večjih od znotraj sproženih poskusov modernizacije in tudi uporov tradicionalistov proti takšnim spremembam. Leta 1933 je po tem, ko je bil ubit njegov oče, kralj postal devetnajstletni Mohammed Zahir Shah. Zahir Shah je vladal naslednjih štirideset let, to je bilo obdobje miru, relativne politične stabilnosti in gospodarskega razvoja.

Od začetka druge svetovne vojne je Afganistan kljub tesnim odnosom z Nemčijo in preigravanjem opcij o uporu proti Britancem, ­spoštoval načelo stroge nevtralnosti, po drugi svetovni vojni pa je spretno krmaril med obema novonastalima blokoma svetovnih vele-sil. Bil je deležen raznolike pomoči. Obe, ZDA in Sovjetska zveza, sta v Afganistanu gradili ceste in bolnišnice. Na prvem vrhu neuvrščenega gibanja med 1. in 6. septembrom 1961 v Beogradu je bil Afganistan med petindvajsetimi ustanovitvenimi državami članicami (International Relations, 2015), ženske so postajale enakopravnejše, dokončan je bil jez Kajaki na reki Helmand, kar je bistveno izboljšalo kvaliteto življenja v tej provinci. S koncem Britanskega radža in nastankom države Pakistan (1947) se je afganistanski premier Daud zavzemal za spremembo južne meje oziroma Durandove črte in za združitev oziroma priključitev paštunskih plemenskih ozemelj Afganistanu. Leta 1961 je Pakistan zaradi prekomejnega vmešavanja mejo z Afganistanom zaprl za trgovski promet. Sledila je kriza, Afganistan se je moral bolj nasloniti na Sovjetsko zvezo. Kralj Zahir Shah je leta 1963 prisilil premiera Mohammeda Dauda k odstopu, Pakistan je odgovoril z odprtjem meje. Afganistan je kljub nasprotovanju in raznim spletkam leta 1964 dobil demokratično ustavo, ki je uveljavila svobodne volitve in splošno volilno pravico, članom kraljeve družine pa je prepovedala zasedbo ministrskih mest.

Kralj Zahir Shah je bil z državnim udarom odstavljen leta 1973. Odstavil ga je nekdanji premier Mohammed Daud. Kralj je odšel je v eksil, kraljevine je bilo konec, Afganistan je postal republika, obdobje stabilnosti pa je postalo preteklost.

(35)Zgodovinski pregled vladarjev je dostopen na spletni strani World Statesmen (2016).
(36)V angleščini British Raj, uradno ime je bilo British Indian Empire. Več o njem glej British Empire (2017).
(37)Federalno upravljana plemenska območja v Pakistanu (Federally Administered Tribal Areas – FATA) so delno samostojna območja v severozahodnem Pakistanu, ob meji z Afganistanom. Naseljena so skoraj izključno s paštunskimi plemeni.