2.6.2 Vztrajnost in umiranje teokracij

Teokratski politični sistemi pa tudi teokratska gibanja se ne razlikuje-jo le po dinamiki nastanka, ohranjanja, temveč tudi po poteku umiranja. Nekatere novejše teokracije so zelo kratkotrajne in radikalno prekinjene s posegom zunanjih sil. Tak primer je bil npr. talibski režim v Afganistanu. Zgodovinsko gledano pa so nekatere teokracije obstajale (oziroma še obstajajo) relativno dolgo. V dvajsetem in enaindvajsetem stoletju sta primera relativno dolgotrajnih teokracij, npr. tibetanska teokracija na čelu z dalajlamo (Wittman, 2009: 173) in Vatikanska mestna država (od leta 1929 vse do danes). Teokratsko omejevanje določenih ekonomskih dejavnosti lahko, zlasti v industrializiranih družbah, povzroča velike gospodarske stroške. To privede do vprašanja ekonomske vzdržnosti teokracij, ki svojih sakralnih ustanov niso pripravljene prilagajati razmeram (Pryor, 2009: 264). To velja še zlasti v času zadnjega vala gospodarske, družbene in politične globalizacije. Razvoj vladavin v človeški zgodovini ne poteka niti avtomatično niti premočrtno. Zato niti ne preseneča, da anali-tiki ocenjujejo, da so teokracije možne tudi v prihodnosti (Salmon, 2009: 75–76). Teokratske alternative ni mogoče v celoti izključiti niti v globalnem kontekstu (O’Leary, 2009: 11). Nekateri avtorji, kot npr. Wittman (2009: 177), pa ocenjujejo, da bodo teokracije v prihodnje nastajale relativno redko in le za krajše obdobje.

In vendar je mogoče iz zgodovine razbrati, da se vprašanje razmerja med cerkvijo in državo vedno znova postavlja na dnevni red, ko se spreminjajo politični sistemi in oblikujejo nove države. Tako je bilo med drugim po razpadu komunističnih sistemov pa tudi ob vzpostavljanju pravnih temeljev prvega postmodernega regionalnega političnega sistema – Evropske unije. Navkljub evropskim tradicijam, zgrajenim po načelu francoske revolucije o delitvi cerkve in države, se je v procesu priprave evropske ustave ponovno vnela razprava o razmerju med cerkvijo in državo v okviru evropske politične skupnosti. Potekala je predvsem o tem, ali naj bi v preambulo zapisali, da evropsko pravo temelji na krščanskih vrednotah ali ne (Menéndez, 2005). Evropske religiozno-politične zadrege so bile očitne tudi pri vprašanju vključitve Turčije v EU. Tudi po daljšem obdobju intenzivnega prilagajanja Turčije zahtevam EU po harmonizaciji politik se Turčiji ni uspelo vključiti v EU. Danes EU očitno obravnava Turčijo predvsem kot varnostnega partnerja, zavzetost v prizadevanjih turških oblasti pa se je v dolgoletnem zavlačevanju pogajanj z EU o članstvu tudi spremenila, skupaj s turškimi siceršnjimi notranjepolitičnimi spremembami (Debating Europe, 2017).