2.1.2 Teokratske politike
Vsaka oblast do neke mere posega na različna področja družbenega življenja. Z zapovedmi, prepovedmi in drugimi instrumenti v obliki politik(7) do različnih družbenih dejavnosti in do družbenih skupin poskušajo bolj ali manj uspešno usmerjati obnašanje posameznikov, družbenih skupin in upravljati družbo kot celoto. Oblasti prek svojih politik razdeljujejo ali prerazdeljujejo dobrine in storitve, svoja moralna načela pa uveljavljajo tudi s politikami glede javnega predstavljanja predpisanih simbolov. Različne oblike oblasti sprejemajo politike v različnem obsegu (bolj ali manj posegajo v družbo), ravno tako sprejemajo vsebinsko različne politike – odvisno od temeljnih značilnosti oblasti.
Ker je za teokracije značilen duhovni monopol (Wintrobe and Padovano, 2009), so izključevalne in nestrpne. Teokratske politike so praviloma ekstremne v političnem in socialnem pogledu. Posameznike in družbene skupine podrejajo monopolni religiji in monopolnim vrednotam. Vsi člani družbe – in ne le pripadniki vladajoče religije – morajo slediti teokratičnim družbenim pravilom. Pri tem pa teokracije ne določajo le pravila družbenih skupnosti. Teokratske politike praviloma posegajo na skoraj vsa področja življenja ljudi, vključno z družino in človeško intimo. Teokracije niti v zasebni sferi ne tolerirajo vrednot in vzorcev obnašanja, ki niso v skladu s predpisanimi pravili (Swaine, 2003). Obvezna pravila vsebujejo tako zapovedana ravnanja kot tudi prepovedi. Teokracije zaradi vztrajanja pri spoštovanju strogih kodeksov obnašanja prepovedujejo različne družbene dejavnosti. Neposlušnost je praviloma strogo kaznovana. Praviloma so prav ženske v teokracijah obravnavane izrazito slabo. Ne nazadnje – kot kažejo primeri katoliškega klera, izraelitske duhovščine, protestantskih kongreagacij ‘svetnikov’, islamskih kalifatov in sekt – ženske niso zastopane v vladajočem razredu teokracij (Ferrero, 2009).
Netolerantnost teokratov se kaže tudi v odnosu do ljudi, ki ne sprejemajo vladajoče religije. V skladu s svojo doktrinarno togostjo prisiljujejo ne-vernike v spoštovanje pravil vladajoče religije. Pri tem uporabljajo tudi fizično prisilo. Med radikalnimi metodami prisile so preganjanje, telesna kazen, izgon ali celo usmrtitev. Te metode utemeljujejo s pravičnostjo in neomajnim religioznim prepričanjem, da je njihova dolžnost nadomestiti nepravičen svet z nebeškim kraljestvom na zemlji.
(7)Slovenski jezik, tako kot še nekateri drugi, pozna besedo ‘politika’, ki pa je v anglosaksonskem svetu razumljena in tudi poimenovana bolj diferencirano. Pojem politics zajema politiko kot boj za oblast, pojem polity zajema institucionalno strukturo političnega sistema, pojem policy pa lahko v slovenščino neposredno prevedemo le v množini (npr. ko govorimo o vladnih politikah) ali z uporabo pridevnikov (npr. gospodarska politika, zdravstvena politika) ali pa z navedbo področja, družbene skupine, na katero je politika usmerjena (npr. poli-tika do Pomurja; politika do Romov). V rabi je sicer tudi pojem ‘javna politika’ kot neposreden prevod public policy.