2.6.1 Primer mormonov

Mormoni so po tem, ko so se zaradi pritiskov okolice preselili iz srednjezahodnega­ dela ZDA in se naselili v dolini Salt Lake (24. julija 1847), oblikovali samoupravo na takrat še vedno mehiškem ozemlju. Po vojaški zmagi v spopadu z Mehiko so s sporazumom 2. februarja leta 1948 ZDA formalno prevzele pomemben del mehiškega ozemlja
– vključno s tistim, kjer so prebivali mormoni.

E. W. Tullidge (1886) v sedmem poglavju knjige History of Salt Lake City opisuje organiziranje mormonske cerkve v novem okolju ter njeno širjenje v “vse doline tukajšnjega Skalnega gorovja”. Od septembra 1848 dalje sta se družbena in eklezijska organizacija mormonske skupnosti tako prepletli, da ni bilo mogoče več govoriti o posvetni­ administraciji (Tullidge, 1886: 57). Nova skupnost pod Skalnim gorovjem pa je zaradi priseljevanja rastla tako hitro, da se je njenim voditeljem (tudi zaradi novo nastalih političnih razmer po vojaškem porazu Mehike) zdelo konec drugega leta od njenih začetkov modro ustanoviti posvetno administracijo (temporal administration) ter zaprositi za status teritorija v sklopu ZDA. Marca 1949 so se v mestu (Great Salt Lake City) zbrali zastopniki ljudstva in ustanovili Začasno vlado države ­Deseret (The Church of Jesus Christ of Latter-day Saints, 1981; 2013)(16). Sprejeta je bila ustava, za guvernerja je bil izvoljen predsednik cerkve Brigham Young, v Washington pa poslana delegacija. Toda Brigham Young si je glede statusa Desereta premislil, ko je izvedel, da sta Kalifornija in Nova Mehika (enako ozemlji, ki jih je ZDA dobila po vojni z Mehiko) zaprosili za status zvezne države. Za prvo delegacijo je bila v Washington poslana druga, ki bi naj zaprosila za status zvezne države in ne teritorija.

Ameriški kongres je leta 1850 državi Deseret državnost v sklopu unije zavrnil. Razlogi za takšno odločitev kongresa so bili v neizpolnjevanju kriterija zadostnega števila volivcev. Poleg tega je imel kongres pripombe tudi na preveliko ozemlje predlagane države. Name-sto imena Deseret je uveljavil ime Ozemlje Utah (Utah Territory). Kasneje je kongres v več korakih omogočil oblikovanje države Utah, a na večkrat zmanjšanem ozemlju. Ameriški kongres je v zgodnjem obdobju oblikovanja države Utah kritiziral tudi tri mormonske posebnosti: poligamijo, teokracijo (odsotnost delitve cerkve in države) in odsotnost ‘normalnega’ strankarskega sistema z dvema glavnima strankama (Williams, 1966: 35). Poligamija je postala zakonsko prepovedana. Šele z zvezno okupacijo, uničenjem zakonov, priprtjem cerkvenih voditeljev, spremembo cerkvene doktrine, vzorca poročanja in reformo strankarskega sistema pa je država Utah postala ‘normalen’ sestavni del Združenih držav Amerike (Williams, 1966: 38). To se je zgodilo z aktom, ki ga je razglasil predsednik Grover Cleveland 4. januarja 1896(17). Navkljub zveznim pritiskom so teokratski elementi v državnem upravljanju na lokalni ravni vztrajali vse do konca 19. stoletja.

Iz zornega kota današnjega dominionističnega fundamentalističnega gibanja v ZDA je zanimiva tudi mormonska politična praksa po drugi svetovni vojni. Cerkveni vrh je npr. določal kriterije za ocenjevanje političnih kandidatov in tematik. Cerkev je svetovala ljudem, ali naj podprejo oziroma zavrnejo določene javnopolitične rešitve. Še posebej je to veljalo npr. ob vprašanjih prepovedi alkohola, nadzora nad pornografijo, pregona političnih ekstremistov, politično kandidiranje religijskih voditeljev, cerkvene pritiske na upravo in politične odločevalce (Williams, 1966: 44–52).

(16)Po sveti knjigi The Book of Mormon (The Church of Jesus Christ of Latter-day Saints, 1981; 2013), ki jo je prvi objavil Joseph Smith marca 1830, je desiret razumeti kot honeybee, v slovenskem prevodu čebela.
(17)Glej podrobneje v Peters and Woolley (2017).