5 SLIKOVNO GRADIVO
Slika 1: Ostanki armade, avtorice Elisebeth Thompson Lady Butler, je olje na platnu, ki prikazuje prihod zdravnika Bengalske armade Williama Brydona, v Jalalabad, 13.Januarja 1842.
Pod poveljstvom generalmajorja Williama Georgea Keitha Elphinstona je približno 4.500 britanskih in indijskih vojakov ter približno 12.000 spremljevalcev tabora, tudi ženske, žene vojakov in otroci, med prvo angleško-afganistansko vojno 6. januarja 1842 začelo po-hod iz Kabula proti Jalalabadu. Verjeli so, da jim je obljubljen varen prehod. Afganistanski vojščaki so obljube prelomili in v naslednjih sedmih dneh kolono masakrirali. Generalmajor Elphinstone je kot ujetnik umrl nekaj mesecev kasneje.
William Brydon je postal slaven kot edini preživeli član te kolone. V resnici je bilo preživelih še nekaj, nekaj ujetih pa je bilo kasneje izpuščenih ali rešenih v kaznovalnih pohodih novih britanskih sil. Kombinirane britanske sile so septembra 1942, po več uničujočih porazih, ki so jih zadali afghanistanskim plemenom, zasedle Kabul, se maščevale, nastavile za vladarja “svojega” človeka in se umaknile.
Prva angleško-afganistanska vojna je bil prvi vojaški konflikt v okviru ‘velike igre’.
Lady Butler je sliko naslikala med drugo angleško-afganistansko vojno. Slavna slika je pomagala zgraditi podobo Afganistana kot grobnice tujih armad.
Slika 2: Mohammad Yaqub Khan, afganistanski emir, ki je vladal od 21. februarja (nasledil je očeta) do 12. oktobra leta 1879, na sredi, na njegovi desni je britanski odposlanec major sir Pierre Cavagnari, ob njem je G. Jenkins, na emirjevi levi je general Daud Shah, ob njem pa zaupnik Habeebula Mustafi.
Foto: John Burke
Fotografija je bila posneta 26. maja 1879 ob podpisu sporazuma iz Gandamaka (Treaty of Gandamak). Emir je s sporazumom Britancem prepustil ozemlje in se strinjal, da pride v Kabul britanski diplomatski predstavnik. Sporazum je 30. maja 1879 ratificiral Robert Bulwer Lytton, podkralj Indije. S tem je bila končana prva faza druge angleško-afganistanske vojne.
Diplomatski predstavnik v Kabulu je julija postal prav sir Pierre Cavagnari. Menda se je obnašal zelo oholo, arogantno in nepremišljeno, celo za britanske standarde. Afganistanci so ga septembra 1879 ubili, s tem se je začela druga faza vojne.
Fotograf John Burke je vložil prošnjo za službo pri britanski armadi kot uradni fotograf, a je z armado potoval na lastne stroške. Bil je eden prvih fotografov, ki so dokumentirali Afganistan.
Slika 3: Amanullah Khan je bil vladar Afganistana v letih 1919 – 1929, najprej kot emir, po letu 1926 pa kot malik – kralj. Bil je prvi afganistanski vladar, ki je hotel modernizirati Afganistan po zahodnem vzoru. Na fotografiji je na obisku v Nemčiji, februarja 1928, skupaj s predsednikom von Hindenburgom. S svojimi nameni modernizacije Amanullah Khan ni uspel, ljudstvo se mu je uprlo, 14. januarja 1929 je abdiciral in zbežal.
Vir: Bundesarchiv, Bild 102-05493. Foto: o.Ang. / Februar 1928
Slika 4: Charles “Charlie” Wilson (1933–2010) je bil med letoma 1973 in 1997 član Predstavniškega doma kongresa Združenih držav Amerike iz Texasa, ki so ga zaradi veseljaškega življenjskega sloga poznali po vzdevku Good time Charlie, lepotice, zaposlene v njegovem kabinetu, pa so klicali Charlijevi angelčki.
Foto: neznan avtor
Charlie Wilson je znan po svoji izjemni podpori Operaciji ciklon, ki je bila največja prikrita operacija Cie, oziroma program, s katerim so mudžahidom, ki so se v Afganistanu borili proti sovjetski vojski, dostavljali orožje in jih urili v sosednjem Pakistanu. Charlie je kot član Parlamentarnega odbora za sredstva oziroma njegove podkomisije za obrambo uspel, da se je Cii proračun za afganistansko operacijo večkrat izdatno povečal. Sam je obiskal Pakistan ter afganistanske begunce.
Cia je mudžahidom dostavljala najprej le orožje vzhodnega bloka, leta 1986 pa so se začele dobave lahkih protiletalskih raket Stinger ameriškega izvora. Te so tehtnico v vojni prevesile v korist mudžahidov, saj so ti dobili izjemno učinkovito orožje proti sovjetskim jurišnim helikopterjem Mi-24.
Ko je zadnji sovjetski vojak februarja 1989 zapustil Afganistan, je bil Wilson povabljen na praznovanje v glavni štab Cie v Lang-leyu v Virginiji. Na velikem platnu v dvorani se je svetil napis, citat pakistanskega predsednika generala Mohammeda Zia ul-Haqa: “To je naredil Charlie – Charlie did it!” Charlie je kot prvi civilist dobil odlikovanje Cie Honored Colleague Award.
Slika 5: Zadnja sovjetska vojaška kolona zapušča Afganistan, 15. februarja 1989.
Foto: A. Solomonov / RIA novosti
Slika 6: Vodja talibov, enooki mula Mullah Mohammed Omar, Amir al-Mu’minin (1960–23. aprila 2013), kot je bil upodobljen na spletni strani povezani z U. S. State department, http:// www.rewardsforjustice.net/english/mullah_omar.html. Tam je bila za njegovo glavo ponujena nagrada 10 milijonov ameriških dolarjev.
Foto: neznan avtor
Vojaško kampanjo za uničenje talibov so Američani začeli zaradi podpore in zavetja, ki ju je Mullah Omar nudil vodji Al Kaide Osa-mi bin Ladnu.
Legenda pravi, da je Mullah Omar leta 1994 sanjal žensko, ki mu je dejala: “Potrebujemo tvojo pomoč, vstati moraš. Končati moraš kaos. Alah ti bo pomagal!” Mullah Omar je začel svoje talibsko gibanje z manj kot petdesetimi možmi.
Slika 7: Talib, pripadnik oddelka za spodbujanje kreposti in preprečevanje greha – Amr bil Ma-roof – oziroma talibske religijske policije, javno pretepa žensko, ker je odkrila obraz. Fotografija je vzeta iz video posnetka, ki je bil posnet s skrito kamero. Posnele so ga pripadnice RAWA (the Revolutionary Association of the Women of Afghanistan).
Slika 8: Javna usmrtitev Zarmeene, 16. novembra 1999, ženske, ki je bila obtožena, da je s sekiro usmrtila spečega moža. Eksekucija je potekala na stadionu Ghazi v Kabulu. S skrito kamero so jo posnele pripadnice organizacije RAWA (the Revolutionary Association of the Women of Afghanistan), posnetek so pretihotapile iz države in ta je bil predvajan na TV kanalih po vsem svetu. Fotografija je vzeta iz videa, boljša kvaliteta ne obstaja.
Slika 9: Tajna šola za dekleta v privatnem stanovanju učiteljice v Kabulu novembra 2001, prvi dan po odhodu talibov iz mesta. Talibi so sicer priznali islamsko obvezo, da morajo izobrazbe biti deležni dečki in deklice, a so kljub temu izdali začasni odlok, ki je deklicam, starejšim od osem let, prepovedal šolanje. Šolanje deklet naj bi talibi uredili, ko bi se izboljšale varnostne razmere. Učiteljice, starši deklet in deklice, ki so obiskovale takšne šole, so se zavedali posledic, ki bi jih doletele, če bi talibi šolo odkrili…
Foto: Boštjan Slatenšek
Slika 10: Mrtev talib po ofenzivi Severnega zavezništva in bombardiranju Združenih držav, oktobra 2001, med prodorom Severnega zavezništva ob cesti iz Dashti-Kale ob meji s Tadžikistanom proti Telekanu in Kunduzu. Sledil je “kunduški zračni most” iz Kunduza, od koder so talibe in pripadnike pakistanske vojske odvažala pakistanska vojaška letala.
Foto: Boštjan Slatenšek
A 13. novembra se se Talibi umaknili iz Kabula in Jalalabada. Na začetku decembra se se umaknili iz zadnjega oporišča Kandaharja, ne da bi se formalno predali. Mnogi so prestopili mejo in odšli v Pakistan.
Slika 11: Zemljevid Cie, ki prikazuje Durandovo črto in paštunska plemenska ozemlja. Durandova črta je 2 430 kilometrov dolga meja med Afganistanom in Pakistanom. Dogovor-jena je bila leta 1896 med sirom Mortimerjem Durandom, britanskim diplomatom in uradnikom Britanske Indije, ter afganistanskim emirjem Abdurjem Rahmanom Khanom, ki so ga – ker je kruto zatiral upore proti svoji oblasti – klicali tudi Železni emir. Nova meja se ni ozirala na etnično pripadnost ljudi, ki so živeli ob njej, pač pa poteka na razvodnici gora.
Vir: CIA
Slika 12: Železni emir Abdur Rahman Khan.
Fotograf ni znan
Afganistan so Britanci imeli za neodvisno državo, po statusu enako tistim na indijskem podkontinentu (princely state), kar je pomenilo, da so Britanci kontrolirali njeno zunanjo politiko in diplomatske odnose. Afganistan je polno neodvisnost dosegel šele po tretji angleško-afganistanski vojni leta 1919. Durandova črta pa je postala in ostala predmet spora med novonastalim Pakistanom, ki je postal samostojna država leta 1947, in Afganistanom, ki te meje ne priznava več.
Slika 13: Pripadnik britanske vojske (the 2nd royal fusiliers) na patrulji v okolici Sangina aprila leta 2007, po končani operaciji Silver, ko so bili talibi začasno pregnani iz mesta in okolice. Sangin je mesto v provinci Helmand ob istoimenski reki in ima približno 14 tisoč prebivalcev. Sangin je znan kot eden od centrov pridelave opija na jugu Afganistana in mesto, katerega prebivalci tradicionalno podpirajo talibe. Britanski časopis The Guardian ga je leta 2010 opisal kot najbolj smrtonosno področje v Afganistanu.
V Sanginu je umrlo 106 britanskih vojakov (Moylan in Freeman, 2015). Marca leta 2017, 14 mesecev po tem, ko so se bojne enote britanske vojske umaknile, so talibi ponovno zasedli Sangin.
Foto: Boštjan Slatenšek
Slika 14: John Kerry, zunanji minister Združenih držav Amerike
(secretary of state), s predsedniškima kandidatoma Abdul-lahom Abdullahom in Ashrafom Ghanijem 12. julija
2014 v ameriški ambasadi v Kabulu, potem ko so sprejeli sporazum o tehničnem in političnem načrtu, kako razrešiti spor zaradi spornih rezultatov volitev.
Vir: State Department photo
V drugem krogu je po ponovnem štetju glasov pod nadzorom Združenih narodov zmagal Ashraf Ghani s 56,44 % glasov. 19. septembra je volilna komisija razglasila Ghanija za zmagovalca, pet ur kasneje sta Ghani in Abdullah Abdullah v predsedniški palači v neposrednem televizijskem prenosu podpisala sporazum o delitvi oblasti. Ashraf Ghani je postal predsednik, Abdullah je dobil položaj v vladi narodne enotnosti s pooblastili, podobnimi premierskimi. Afganistanska ustava takšne rešitve ni predvidevala.
Slika 15: Eden prvih ameriških oboroženih dronov (MQ-9 Reaper) vzleta na misijo v Afganistanu.
Vir: U.S. Air Force, 1. Oktober 2007
Ameriška uporaba dronov za napade na kopenske cilje je od začetka intervencije leta 2001 v Afganistanu in od leta 2004 tudi v Pakistanu deležna številna kritik zaradi pogostih civilnih žrtev in neselektivno izbranih ciljev. Amnesty International je objavil, da je bilo več žrtev neoboroženih ter da bi lahko določeni napadi bili označeni za vojne zločine (BBC News, 2013).
Slika 16: Pripadniki Severnega zavezništva opazujejo ameriško bombardiranje talibskih položajev v okolici Kunduza, oktobra 2001.
Foto: Boštjan Slatenšek
Slika 17: Center Kabula, decembra 2014.
Foto: Matjaž Rušt
Slika 18: Center Kabula, decembra 2001.
Foto: Boštjan Slatenšek
Slika 19: Na tem mestu, pod zidom ob reki v središču Kabula, je podivjana množica moških kamenjala in zažgala truplo Farkhunde.
Foto: Boštjan Slatenšek, april 2015
Sedemindvajsetletno Farkhundo Malikzado so verniki v mošeji Shah-Do Shamshira (Svetišču kralja dveh mečev) 9. marca 2015 jav-no pretepli in kamenjali. Nezavestno Farkhundo so zvlekli na cesto, jo povozili z avtom, pretepali, zvlekli do tega mesta ob reki, kamenjali ter zažgali, ob tem pa vzklikali protiameriška in protidemokratska gesla.
Farkhundo je mula v mošeji lažno obtožil, da je zažgala Koran in da je ameriška vohunka, ker mu je očitala, da vernikom prodaja amulete z izreki iz Korana, kar je proti pravilom islama. Farkhunda je bila študentka šerijatskega prava. Policija je Farkhundo poskušala neuspešno zaščititi. Vse je bilo posneto z mobilnimi telefoni in predvajano na socialnih omrežjih.
Eden od visokih državnih uradnikov je na socialnem omrežju objavil fotografijo okrvavljene Farkhunde in napisal: “To je grozna in osovražena oseba, ki so jo naši muslimanski sodržavljani kaznovali za njena dejanja. Tako so pokazali njenim gospodarjem, da Afganistanci želijo le islam in ne morejo tolerirati imperializma, odpadništva in vohunov” (Jones, 2015).
Sledili so protesti proti zločinu, aretacije vpletenih, pogreb – kjer so dogodku prisostvovale in krsto nosile ženske, kar je v nasprotju z afganistanskimi tradicijami; bilo je sojenje vpletenim, obsodbe, pomilostitve, predlogi za revizije postopkov…