2.1 Teokracija – temeljna opredelitev
Od kod prihaja poimenovanje teokracija? Beseda teokracija (grško theokratia) je sestavljena iz grške besede theos (bog) in kratos (vladavina, režim). Dobesedno jo lahko torej prevedemo kot božjo vladavino ali vladavino boga (Zakai, 2008).(2) Zastarel slovenski izraz za teokracijo je bogovladje.
Pojem teokracija je prvi uporabil judovski zgodovinar Jožef Flavij (Titus Flavius Josephus; 37 – c. 100 n. št.) in z njim označil judovsko vladavino od časov Mojzesa pa do dobe kraljev. Jožef je sicer različne vladavine tedanjega časa razdelil v tri kategorije: monarhijo, demokracijo in oligarhijo. Toda vlada Judov je bila posebna. Jožef Flavij v drugi knjigi dela Against Apion (Josephus, 1737) judovsko teokracijo opredeljuje kot vladavino s temi lastnostmi:
-avtoriteta in oblast sta pripisani bogu,
-ljudje so prepričani, da je bog avtor vseh dobrih stvari, ki jih uživa človeštvo ali vsak posameznik posebej, in da te dobre stvari pridobijo z molitvijo k temu bogu v najhujših težavah,
-ljudje verjamejo, da ne morejo ubežati pred bogom niti z dejanji niti z notranjimi mislimi, saj je
-bog razumljen kot kategorija nad konceptom smrti, po svoji moči je znan vsem, nikomur pa ni znan po svojem bistvu.
Teokracije pa ne gre zamenjevati za ekleziokracijo (ecclesiocracy), torej za obliko vladavine, ko verski voditelji sicer prevzamejo državno oblast, a ne trdijo, da je to v skladu z božjimi zapovedmi ali razodetji; recimo knezoškofje (prince-bishops) evropskega srednjega veka ali vladike iz Črne gore (do leta 1852).
V tej knjigi izhajamo iz opredelitve teokracije kot sistema oblasti v okviru določene teritorialno-politično zamejene enote, v katerem je bog (krščanski, muslimanski, judovski, jehovski ali drugi) RAZGLAŠEN za temeljni vir politične oblasti in izvor prava.(3) Javne politike, kot oblike posvetnega prava, so podrejene prepričanju o uresničitvi božjega kraljestva na zemlji ali pa so celo nadomeščene z religioznim pravom, ki se razglaša za božansko pravo.
V literaturi sicer najdemo več do neke mere različnih opredelitev teokracije. To ni presenetljivo, saj je človeštvo doslej razvilo zelo pestre oblike vladavine. Vsem tem opredelitvam pa je skupno, da je teokracija sistem oblasti, kjer je bog predstavljen kot edini politični suveren države. Vladavina boga bi naj bila torej ‘najčistejša’ oblika teokracije. In vendar je teokracija pravzaprav vedno vladavina klera (Allen, 2009: 181). Gre za to, da vladajoči verjamejo ali vsaj razglašajo, da so božansko vodeni(4) (O’Leary, 2009: 15).
Teokrati se imajo za božje služabnike ali celo svetnike. Duhovniki ali ministri delujejo kot predstavniki boga (Webster, 1976: 813) in uveljavljajo božansko ‘pravično družbo’ prek konkretnih javnih politik. Pri tem O’Leary (2009: 16) pripominja, da si duhovniki, rabini ali muslimanska duhovščina, ki trdijo, da so najbolj primerni za vladanje, pravzaprav v družbi želijo le aristokratskega statusa.
Sistemskega družbenega nadzora nad teokrati ni. V teokracijah je meja med politično in religiozno oblastjo zabrisana (David, 2005). Še več, v teokraciji sploh ni mogoče govoriti o kakršni koli delitvi oblasti. Oblast je namreč osredotočena pri vladarju. Vladar pa praviloma hkrati pooseblja politično in religiozno oblast. Ker ima vladar politično moč in hkrati velja za predstavnika božanske oblasti na zemlji, je njegova oblast tako rekoč neomejena. Zato nekateri raziskovalci uvrščajo teokracije med diktatorske režime (glej npr. de Borchgrave, 2010).
Človeštvo je skozi različna zgodovinska obdobja ustvarilo raznolike teokracije, uvrščanje določenega sistema med teokracije pa v vseh primerih temelji na tesni povezanosti konkretne religije in konkretne oblike politične skupnosti.
Kako pa se teokracije lahko ohranjajo? Kako si zagotavljajo legitimnost? Temelj politične legitimnosti države so temeljni verski teksti (npr. Biblija ali Koran). Srž teokratskega sistema je njegovo enačenje z božjim kraljestvom na zemlji. V okoliščinah, ko drugi družbeno-povezovalni mehanizmi države niso razviti, legitimizacija teokracij (pravzaprav njihovega centraliziranega vodstva) poteka predvsem prek ceremonializma(5). Ta je zasnovan na sklicevanju na nadnaravno (Webster, 1976: 817–818). Člani družbe so zaupljivi ali pa so s prisilo vključeni v kolektivno podrejanje vladajoči religiji in normam (Zafirovski, 2007). To velja tudi za predpisovanje in omejevanje obnašanja ljudi. Teokrati tako ne uporabljajo religije le kot vir legitimnosti, temveč tudi kot vir družbenega nadzora.
Praktiki teokracije igrajo vlogo božjih služabnikov ali svetnikov, ko uveljavljajo božansko ‘pravično družbo’ prek konkretnih politik. Vladajoča religija deluje kot družbeni temelj takšnih politik. Tako ni le politično legitimizacijski dejavnik sistema oblasti, temveč tudi argument za upravičevanje konkretnih javnih politik. Čeprav niti dve konkretni teokraciji nista identični, lahko identificiramo nekaj skupnih značilnosti teokratskih politik.
(2)Za razliko od demokracije, ki je opredeljena kot vladavina ljudstva oziroma ljudi.
(3)Zahvaljujeva se dr. Alešu Črniču za strokovno mnenje pri oblikovanju te definicije.
(4)V angleščini ‘under divine guidance’.
(5)Ceremonializem je pretiravanje s ceremonijami ali rituali v družbi. Ceremonija je uradni dogodek ob posebnih priložnostih za obeležitev česa ali pa vrsta dejanj, ki se izvajajo v predpisanem vrstnem redu in na predpisan način v skladu s tradicijo ali navadami.