2.7.3 Iranska teokracija

Iranska islamska republika je ustavna teokracija, kjer so posvetne oblasti podrejene klerikalni oblasti. Njen vrednotni temelj je doktrina šole Twelver Jaafari v okviru šiitske veje islama(23). Klerikalni voditelj Homeini je skiciral svetovni islamski red in na koncu označil Iran kot primerno državo, kjer bi se začela vzpostavljati vladavina boga (Ramazani, 1986: 19–21). Ustavna teokracija v Iranu se je oblikovala še ob upoštevanju drugih sil in njihovih zahtev.

Sodobna iranska teokracija korenini v iranski revoluciji 1979, ki je odpravila monarhijo šaha Mohameda Reze Pahlavija na podlagi referenduma 2. aprila 1979, ko so se državljani večinsko opredelili za ukinitev monarhije. Analitiki ocenjujejo, da do revolucije niso pri-peljala (islamska) verska načela, temveč politično zatiranje in enormne družbene neenakosti v starem režimu (Teti in Mura, 2009: 101). Podobno tudi Katouzian in Shahidi (2008: 3) poudarjata, da je bila iranska revolucija predvsem splošen družbeni upor proti šahu in proti tedanji državi in ne neposredno izrekanje za teokratski sistem. Kljub temu je po kaotičnem obdobju sledila razglasitev islamske republike. Vojna z Irakom, ki jo je začel Sadam Husein v letu 1980, je pomagala dodatno okrepiti režim islamske republike.

Čeprav v primeru Irana ni dvomov, da gre za teokracijo, pa vendarle ne gre za absolutno teokracijo (Abdolmohammadi in Cama, 2015: 577). Njeno unikatnost je Abul A’la Maududi (1903–1979) označil za približek ideala teo-demokracije (Zahid, 2016). Posebnost iranske teokracije temelji na zgodovinskih okoliščinah po revoluciji 1979, ko nobena od političnih skupin (islamisti in različne sekularne skupine, kot npr. nacionalisti in levičarji) ni uspela prevladati s svojimi idejami glede oblikovanja političnega sistema (Abdolmohammadi in Cama, 2015: 561). Novi režim se je tako oblikoval kot kompromis med temi silami.

Vladavina, ki se je oblikovala po iranski islamski revoluciji, je prepoznana kot izvirni, kulturno avtentični politični sistem (Teti in Mura, 2009: 101) iz več razlogov: združuje tako teokratske kot tudi liberalno-demokratične elemente, sistem deloma vključuje državljane v politiko, predvsem prek volitev, do neke mere se tudi odziva na zahteve državljanov s prilagajanjem nekaterih konkretnih politik. Tisto, kar ostaja nedotakljivo, pa je ustavni sistem teokratske prevlade. Pri odločanju glede njegovega (ne)spreminjanja ima odločilno besedo vrhovni klerikalni voditelj. Dalje, Ustava Islamske republike vsebuje dvoje nasprotujočih si razumevanj suverenosti, avtoritete in legitimnosti. Po eni strani zagotavlja vladavino klera, po drugi strani pa vsebuje nekatere institucije liberalne demokracije. Čeprav so strukture tradicionalnega islamskega sistema velayat-e faqih v veljavi hkrati s strukturami predsedniškega sistema in volitvami, pa islamski sistem prevladuje (Ahmadi, 2008). Lahko govorimo o dveh sveto-vih ustanov, kjer pa so liberalno-demokratične ustanove podrejene klerikalnim.

Klerikalne ustanove, ki tvorijo islamsko državo v Iranu so institucija Vrhovnega voditelja (ang. Supreme Leader), Svet varuhov (the Council of Guardians), Skupščina strokovnjakov (the Assembly of Experts), Svet za razpoznavanje primernosti (the Expediency Discernment Coun-cil) in sodstvo(24) (the Judiciary)(25). Člani Sveta strokovnjakov in Vrhovni voditelj so lahko le kleriki (Abdolmohammadi in Cama, 2015: 562). Verski del oblasti ima veto moč nad odločanjem republikansko zasnovanega dela političnega sistema (Abdolmohammadi in Cama, 2015: 562). Največja moč v iranskem političnem sistemu je osredotočena pri Vrhovnem voditelju, ki je trenutno Ayatollah Ali Khamenei. Vrhovni voditelj nadzoruje ključne državne resorje – vojsko in sodišča – pa tudi medije. Za spoštovanje moralnih pravil, ki jih narekuje predvsem klerikalna oblast, so v Iranu doslej delovale različne oblike moralne policije(26). Ob tem je zanimivo, da je Svet varuhov sestavljen iz dveh enakih delov – klerikalnega in posvetnega (Abdolmoham-madi in Cama, 2015: 562).

Elementa republike v iranskem političnem sistemu sta institucija predsednika republike (trenutno je predsednik Hassan Rouhani) in parlament (Abdolmohammadi in Cama, 2015: 561). Kandidati za položaje v obeh ustanovah se zanje potegujejo na volitvah. Funkcionarji obeh ustanov lahko prihajajo tako iz verskega kot laičnega sveta. Toda preden lahko kandidirajo, jih mora potrditi Svet varuhov. Volitve temeljijo na univerzalni volilni pravici (Abdolmohammadi in Cama, 2015: 564). Institucija predsednika je druga najpomembnejša ustanova v iranskem sistemu. Njegova pooblastila so deloma podobna pooblastilom šefov izvršne oblasti v predsedniških demokratičnih sistemih. V posvetovanju z ministri določa domače javne politike ter podpisuje mednarodne pogodbe, konvencije in mednarodne sporazume. Parlament (Islamska skupščina) lahko sprejema zakonodajo na področju gospodarstva, politike, kulture in socialnih tematik, vendar le v okviru ustave in v skladu s šeriatskim pravom, poleg tega pa odobrava mednarodne akte pred podpisom predsednika ter nadzoruje gospodarske in finančne zadeve (Abdolmohammadi in Cama, 2015: 565). Čeprav volitve v parlament spremljajo javne razprave o temah, kot so socialna pravičnost, različni modeli gospodarskega razvoja in zunanja politika, pa politično tekmovanje poteka samo v okviru obstoječega režima, oziroma v okviru meja, ki jih postavljajo verske avtoritete (Abdolmohammadi in Cama, 2015: 567–568).

V celoti gledano je iranski režim avtokratski. To se med drugim izraža tudi v omejevanju svobode govora. Zapor grozi ljudem recimo za razžalitev vrhovnega voditelja, predsednika ali vladnih uradnikov (Reporters Without Borders, 2015–2016).

Tako kot druge teokracije, je tudi iranska teokracija nestrpna do raznih družbenih manjšin. Vlada diskriminira etnične skupnosti, zla-sti Kurde in Baloče in pripadnike verstva bahaji (the Baha’i faith)(27). Kazenski zakonik med drugim vključuje kaznovanje istospolnih oseb za homoseksualna razmerja, v vsakdanjem življenju pa so istospolno usmerjeni Iranci in Iranke pogosto diskriminirani in zlorabljeni(28).

Ne preseneča, da so vladajoča družbena pravila v islamski državi puritanska. In vendar so se takšna pravila, podobno kot v Afganistanu, radikalno uveljavila po islamski revoluciji po predhodno neko-liko bolj liberalni politiki do vsakdanjega življenja ljudi. Fotografije Irana iz šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja pričajo o napetostih med tradicionalno in moderno kulturo, vendar predstavljajo tudi zahodnjaško oblečene ljudi z zahodnjaškimi frizurami, mešanje spolov ter prisotnost moderne zahodne glasbe in plesa(29). Po islamski revoluciji se radikalno uveljavijo čistunska tradicionalna družbena pravila, ki se nanašajo v prvi vrsti na družino, ženske in družbene manjšine. Sankcije za nespoštovanje teh pravil so stroge. Med novejšimi mednarodno odmevnimi primeri je npr. obsodba štirih mladih ljudi, ki so posneli video, v katerem plešejo na hit Pharrella Williamsa ‘Happy’(30) in je postal zelo priljubljen na Youtubu (Human Rights Watch, 2015). Obtoženi so bili za kršenje pravil, ki prepovedujejo skupen ples oseb različnih spolov in pravila, da morajo biti ženske pokrite. Kaznovani so bili z 91 udarci z bičem in kaznijo do enega leta zapora (BBC News, 2014).

Podobno kot v drugih teokracijah tudi iranska teokracija uveljavlja zelo veliko neenakost med spoloma. V nasprotju z bolj liberalnimi pravili pred islamsko revolucijo, ki so ženskam omogočala ločitev od moža in dvignila starost deklic za dovoljeno poroko postopoma do starosti 18 let, je islamska revolucija uveljavila svetost družine in znižala starost deklic za poroko na devet let. Položaj žensk temelji na šeriatskih pravilih, ki ženskam ne dovoljujejo individualnosti, avtonomije in neodvisnosti, temveč so uveljavila družbeno vlogo žensk kot članic družine, ki skrbijo za člane družine (Kian-Thiébaut, 2008: 87).

Po eni strani iranska islamska država ženskam odreka pravice in jih podreja tradicionalnim vrednotam. Zakonodaja še vedno obravnava ženske kot nedoletne osebe, ki naj jih varujejo njihovi očetje in možje (Kian-Thiébaut, 2008: 97). Veliko je mizoginih (ženskam sovražnih) zakonov na mnogoterih področjih od zaposlovanja, demografskih politik do določenih področij študija(31). Human Rights Watch (2015) poroča, da poročene ženske ne smejo zapustiti države brez dovoljenja moža. Ženske so diskriminirane pri porokah, ločitvah in skrbništvu otrok. V skladu z demografsko politiko so omejene možnosti kontracepcije. Ženske in tudi deklice morajo nositi hijab(32). Ženske se ne smejo ukvarjati s športi, kot sta npr. nogomet in odbojka, niti ne smejo gledati športnih tekmovanj moških na stadionih.

Po drugi strani pa iranska zakonodaja vendar daje ženskam tudi nekaj priložnosti, da se borijo proti tradicionalnim vrednotam in božanskemu upravičevanju segregacije žensk. Med temi so pred-vsem republikanski elementi iranske ustave, ki (v nasprotju z islamskimi patriarhalnimi elementi) deklarirajo enakost med spoloma in dopuščajo angažiranje žensk v politiki kot tudi politične razprave o problemih položaja žensk (Kian-Thiébaut, 2008: 98). Vse reforme pa, ne glede na to, od kod prihajajo, mora nazadnje potrditi vrhovni verski voditelj, podpora predsednika države, recimo ni dovolj. Ženske se tako politično angažirajo tudi v nasprotovanju režimu in se s tem izpostavljajo politični represiji(33).

K večji praktični uporabi republikanskih elementov v iranski ustavi prispeva dinamični razvoj iranske družbe. Razvoj se kaže v hitri rasti mest, preseljevanju ljudi s podeželja v mesta, razvoju prometne infrastrukture in šolstva ter zmanjševanju nepismenosti. Vse to je spodbudilo modernizacijo, vključno s spreminjanjem družbenih vrednot (Kian-Thiébaut, 2008: 87–89). V celoti gledano, so ženske danes bolj ekonomsko neodvisne, bolj izobražene in bolj avtonomne. Ženske tako v večji meri tudi vzgajajo otroke v skladu z modernimi vrednotami in zmanjšujejo prenašanje patriarhalnih vrednot na otroke. To je potencial za povečan državljanski pritisk na oblast. A vendar iranska družba ni homogena. Obstajajo namreč velike razlike med družbenim položajem žensk in vrednotami mestnih okolij ter družbenim položajem žensk in vrednotami na podeželju.

Iranska islamska teokracija v sodobnem svetu ne izstopa le po tem, da je šiitska in hibridna (teo-demokratska), temveč tudi po tem, da je razmeroma dolgoživa. Obstaja že 38 let (od leta 1979). Prav kombinacija elementov teokracije in republikanskih elementov omogoča njeno delno prilagodljivost glede na zahteve državljanov, vendar zaradi klerikalnega omejevanja sprememb predstavlja tudi frustracijo za iranske državljane in državljanke. Ti zato terjajo spremembe tudi z izveninstitucionalnimi političnimi protesti (Aljazeera, 2017b; Erdbrink, 2017; NCRI Women Committee, 2013b). Proteste Vrhovni vodja praviloma obsoja, neredko pa so tudi nasilno zatrti (Center for human rights in Iran, 2017).

Notranje napetosti med modernizirajočo se družbo in togostjo institucionalne ureditve teokratskega političnega sistema so se povečale tudi spričo zunanjih dejavnikov, ki so poslabšali socialno-ekonomske razmere v državi. Iran je namreč geopolitično umeščen na zelo občutljivo območje konflikta interesov med svetovnimi pa tudi med regionalnimi silami. Iranski jedrski program se je začel v petdesetih letih dvajsetega stoletja s pomočjo Združenih držav Amerike, kasneje pa se je izvajal tudi s pomočjo držav Zahodne Evrope. Vsa ta pomoč je bila ukinjena po revoluciji leta 1979. Kljub temu se je nova oblast odločila, da program nadaljuje. Razkritje iranskega tajnega bogatenja urana leta 2000 je sprožilo sume, da Iran razvija jedrsko orožje. Leta 2006 je Varnostni svet Združenih narodov sprejel več resolucij, ki so določile sankcije proti Iranu. Združene države so gospodarske sankcije sprejele že prej, takoj po revoluciji in jih postopoma širile(34). Leta 2015 so ZDA, Združeno kraljestvo, Francija, Kitajska, Rusija in Nemčija dosegle dogovor, s katerim so določili okvir, ki bo omejil Iranski jedrski program, sledila pa je odprava sankcij. Administracija ameriškega predsednika Trumpa se od tega dogovora vedno bolj oddaljuje.

Ne glede na notranje napetosti v Iranu in njene komplicirane med-narodne odnose pa Islamska republika vztraja. Težko je napovedati njeno preoblikovanje ali njen konec. Nasprotno pa so v svetovnem merilu v vzponu gibanja in ustanove skrajnih islamskih usmeritev, ki so bolj ali manj kratkožive. Naslednje poglavje namenjava talibskemu režimu v Afganistanu, ki je bil uničen z zunanjo intervencijo po petih letih.

(23)Več o Iranu (vključno z aktualnim dogajanjem) glej BBC News, 2017a; The New York Times, 2017a; Aljazeera, 2017a; Xinhuanet, 2017; Russian News Agency (TASS), 2017.
(24)Več o iranskem sodstvu glej Iran Human Rights Documentation Center (2016a).
(25)Iranska ustava v angleškem jeziku, glej Constitute project (1979).
(26)Več o tem glej npr. BBC Monitoring (2016).
(27)Več o obravnavanju etničnih in verskih manjšin glej Iran Human Rights Documentation Center (2016b in 2016c).
(28)Več o obravnavanju homoseksualnih oseb glej Iran Human Rights Documen-tation Center (2016d).
(29)Glej npr. fotografije na Mail online, Leach (2017).
(30)Video je dostopen na https://www.youtube.com/watch?v=tg5qdIxVcz8 (Young Iranians Arrested For Dancing in ‘Happy’ Pharrell Video, 2014).
(31)Glej podrobneje na NCRI Women Committee (2013a).
(32)Naglavni šal.
(33)Glej podrobneje npr. NCRI Women Committee (2017).
(34)Več o posledicah sankcij glej npr. na BBC News (2015a); Younis (2013); Nichols and Charbonneau (2012); Arms Control Association (2010); Paivar (2012).