4.2 Združene države Amerike

ZDA še danes izrazito izstopajo iz grozda razvitih držav po visoki stopnji religioznosti prebivalstva(94). Evropejci praviloma menijo, da v ZDA ‘jemljejo boga preveč zares’ (O’Leary, 2009: 14). Podobne ugotovitve najdemo tudi drugje (Berger et al., 2008). V takšnih okoliščinah se v zadnjih desetletjih krepi religijsko gibanje, ki ima svoje korenine v novem religijskem valu z začetki v 60. in 70. letih. Označujejo ga z imenom ‘dominionizem’.

Osnovna teokratična ideja dominionizma je, da so heteroseksualni krščanski možje od boga poklicani, da zagospodarijo nad grešno sekularno družbo. To naj bi dosegli s prevzemanjem nadzora nad političnimi in kulturnimi ustanovami (Clarkson, 2005; Berlet, 2007). Čeprav je krščanska desnica v ZDA do neke mere raznolika (David-son in Harris, 2006), ne kaže spregledati, da se dominionisti krščanski nacionalisti bojijo, da je ogrožena veličina Amerike kot od boga izbrane dežele. Trdo jedro dominionistov želi celo spremeniti ZDA v krščansko teokracijo (Berlet, 2007).

Dominionisti verjamejo, da so ZDA bile in morajo ponovno postati krščanska nacija. S tem zanikajo prosvetljensko utemeljenost ameriške demokracije. Obenem zagovarjajo religijsko nadvlado in ne priznavajo enakosti drugih ver. Pri tem niso izjeme niti druge različice krščanstva.

Dominionisti(95) menijo, da je deset božjih zapovedi biblično pravo, ki bi moralo biti osnova ameriškega prava (Clarkson, 2005). Podobno današnja krščanska desnica meni, da bi morali imeti posamezniki in institucije pravico izbirati, katere zakone bodo spoštovali in katere ne. Še več, imeli naj bi tudi pravico določiti kriterije, po katerih bi sami izbirali zakone, ki bi jih oziroma jih ne bi spoštovali (Clarkson, 2015).

Politične ambicije dominionistov so nedvomne, saj želijo prevzeti nadzor nad ameriško družbo, da bi “katalizirali drugo Kristusovo vstajenje” (Miller, 2012). Od boga imenovani profeti in apostoli naj bi delovali za širšo duhovno in ne zgolj moralno reformo. Govor dominiononistov vsebuje militantne razsežnosti. Govorijo npr. o vojakih v religioznem boju pri uresničevanju misije, ki jim jo je oznanil bog. Usmeritev k spreminjanju prava in dejansko prevzemanje družbenih in političnih položajev nakazuje politične razsežnosti tega gibanja (Davidson in Harris, 2006). Relativno uspešna uvrstitev kandidata religijskih konservativcev Teda Cruza v tekmi za republikanskega kandidata za predsedniške volitve v ZDA v letu 2016 je presenetila celo republikansko stranko. Med volilno tekmo je uporabljal­ simbol, ki je zelo spominjal na simbol Cerkve Pontecost (Larson, 2015). Podprla ga je največja skupina iz gibanja čajank (Tea Party Movement).

Na simbolni ravni je konflikt med teokracijo in demokracijo v ZDA še zlasti viden pri vprašanju postavljanja spomenika desetim božjim zapovedim. Na nekaterih javnih mestih so postavljeni spomeniki desetim božjim zapovedim(96)že od petdesetih let dvajsetega sto-letja, od osemdesetih let dvajsetega stoletja pa poteka novi val zahtev po postavljanju takšnih spomenikov v šolah, na sodiščih in drugih javnih mestih. Sodniki po državah ZDA po lastni presoji to prepovedujejo ali pa jih celo sami postavljajo na sodiščih, kjer sodijo. Sodišča so v nekaterih državah ne le dovolila, ampak celo zapovedala postavljanje takih spomenikov v šolah, na sodiščih, vladnih stavbah in na drugih javnih mestih. Višja sodišča praviloma presojajo, da so takšni spomeniki protiustavni. Pri tem je zanimivo, da v argumentaciji proti postavljanju spomenika desetim božjim zapovedim ni posvečenega toliko prostora načelu ločitve cerkve od države kot načelu enako-pravnosti ver in skrbi, da bi s postavljanjem spomenikov ene religije vodilo k temu, da bi vsaka religija lahko zahtevala postavljanje svojih religioznih spomenikov na javna mesta. Pritiski na sodišča, da odločajo o religijskih politikah potekajo v okoliščinah, ko se sicer krepi težnja k ideologizaciji in politizaciji sodnega odločanja ob hkratnem pomanjkljivem demokratičnem nadzoru (Schier in Eberly, 2013). Vloga sodišč pri oblikovanju novega ameriškega političnega sistema od šestdesetih let dvajsetega stoletja naprej se namreč krepi med drugim tudi z oblikovanjem politik na področju človekovih pravic, okoljskih politik in izvajanju zveznih zakonov na nižjih ravneh državne organizacije s sodnimi odločitvami.

Teokratske ideje pa se ne uveljavljajo le v okviru (nacionalnih) držav, temveč tudi v zunanji politiki. Primer vplivanja domačih religijskih igralcev(97)na zunanjo politiko države je očiten v ZDA. Heynes (2008 in 2009a) ugotavlja, kako ameriške vlade upravičujejo zunanjo politiko iz zornega kota krščanske morale. To ni naključje, saj od začetka 21. stoletja naprej evangeličanski kristjani še posebej vplivajo na oblikovanje in izvajanje zunanje politike na področju demokratizacije, človekovih pravic in verske svobode.

Teokratskemu gibanju ni tuje (samo)razglašanje Američanov za mesijansko ljudstvo oziroma nacijo ‘izbrano od boga’ (Nye, 1966). Prav tako jim ni tuja niti ideja o biblični pozvanosti ZDA, da kot velika sila odrešiteljica posega v svetovni red (Phillips, 2006). Vplivnost tovrstnih idej je postala posebej očitna v času Busheve administracije. Takrat se je povečal politični vpliv krščanske desnice ‘od spodaj navzgor’, še zlasti v okviru republikanske stranke (Davidson in Harris, 2006; Freston, 2009: 38). ‘Kristianizacija republikanske stranke’ (Williams, 2010: 231; Kruse, 2015: op. 19 v Epilogu) je potekala strateško. Njene rezultate so spremljali tudi prek deležev zastopanosti krščanske desnice znotraj republikanske stranke in po političnih ustanovah (glej npr. Fisher, 2006: 10). Vpliv teokratske desnice na diskurz zunanje politike ZDA je med drugim razviden tudi v ideološkem uokvirjanju vojne v Iraku in Afganistanu kot vojne proti islamu (Davidson in Harris, 2006: 57). V zadnjem času v ameriško zvezno politiko vedno bolj prodira tudi interpretacija sodobnih svetovnih konfliktov kot konfliktov med krščansko-judaistično skupnostjo in islamom.(98)

(94)Po podatkih mednarodne raziskave World Values Study (citiranih po Katz, 2007), 96 % anketiranih v ZDA verjame v boga, 81 % verjame v posmrtno življenje in 75 % v pekel. Poleg tega jih 38 % meni, da javni uradniki, ki ne verjamejo v boga, niso primerni za javno službo, le 29 % pa jih meni, da religijski voditelji ne bi smeli vplivati na vladne odločitve.
(95)Več o tem v slovenskem jeziku glej v Štefančič (2011).
(96) Navedbe o konfliktu glede postavljanja spomenikov desetim božjim zapovedim v ZDA temeljijo na naslednjih virih: WSFA (2003), Anti-Defamation League (2005), Pérez-Peña (2015), The Associated Press (2015), Winston (2016).
(97)Religijski igralec je posameznik, skupina ali organizacija, ki vpliva na domače in zunanjepolitične izide prek uporabe religijskih idej ali ideologij (Heynes, 2009a: 305, op. 2).
(98)Glej npr. analizo v dokumentarni oddaji javne televizije PBS z naslovom Bannon’s war Frontline (2017). Stephen Bannon je bil svetovalec Donalda Trumpa v času Trumpove kampanje v okviru predsedniških volitvah leta 2016 in na začetku Trumpovega bivanja v Beli hiši Trumpov privilegiran svetovalec, ki je sodeloval tudi na sestankih, na katere, glede na pretekle običaje ameriških administracij, ni imel formalno zagotovljenega dostopa.