3.5.1 Notranjepolitični dejavniki danes

Med notranjepolitičnimi dejavniki izpostavljava predvsem: nevarnost, vloge religije in etnije, izobraževanja, gospodarstva, šibkosti afganistanske države, revščine, notranje razdrobljenosti talibskih skupin, vloge novonastalih elit, korupcije, tehnoloških sprememb in vztrajnosti tradicionalizma.

Nevarnost. V Afganistanu je danes nevarno. Nevarno življenjsko okolje in nenehen strah ljudi pred nevarnostjo so okoliščine, ki jih
lahko ekstremisti uporabijo za prevzem oblasti – tako kot se je to v Afganistanu že zgodilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda Afganistanci danes odgovornost za nasilje pripisujejo prav talibom (ACSOR-Surveys, 2015) in vprašanje je, ali bi njihov ponoven prihod na oblast pozdravili, kot se je deloma zgodilo prvič.

Po podatkih o vrednostih globalnega terorističnega indeksa za leto 2016 je Afganistan po številu terorističnih napadov na drugem mestu – z njim je primerljiv Irak (na prvem mestu), Nigerija (na tretjem mestu) in Sirija (na četrtem mestu; Institute for Economics and Peace, 2017). Nasilje in strah pred nasiljem sta v Afganistanu še vedno vsakdanji del življenja. Število civilnih žrtev zaradi obo­roženih spopadov ter teorističnih napadov je po letu 2013 narastlo (poročilo UNAMA, 2017). Političarka, ki je bila v času intervjuja poslanka in je preživela napad s kislino, pravi: “ Še vedno smo žrtve. Ni pomembno, kje živimo, kdo smo, kako smo… Zlahka bi nas ubil kdor koli v tej družbi pod drugačnim imenom… in ne glede na to, ali se primerno pokrivaš, ali si mlad, ali si star, ali si iz mesta, ali si izobražen, ali neizobražen” (Barakzai, 2015).

Po eni strani je mogoče reči, da varnostni problemi ne zaustavljajo vsakodnevnega življenja ljudi v Afganistanu. “Na primer, ko gledamo podobe prek medijev o tem, kaj se dogaja, mislimo, da je okrog nas pekel, toda v realnosti se življenje nadaljuje. Ne bojujejo se vsi. Celo v osrčju talibskega ozemlja potekajo poroke. Tako se življenje nadaljuje tudi v konfliktnih območjih” (Mir, 2015a).
Po drugi strani pa velik del prebivalstva trpi v nevarnem okolju. Veliko ljudi ima duševne težave, veliko jih je odvisnih od drog (WHO, 2017; WHO, 2015; Sayed, 2011). Polovica afganistanskega prebival-stva, starega 15 let ali več, je prizadeta z vsaj eno od duševnih motenj, kot so depresija, anksioznost in posttravmatski stres (Sayed, 2011: 13). V takšnih okoliščinah tudi ne preseneča dejstvo, da si Afganistanci želijo predvsem mir (ACSOR-Surveys, 2015).

Vloga religije. Religija je v Afganistanu še vedno eden izmed temeljnih povezovalnih elementov. Njena vloga pri uveljavljanju talibov in ekstremističnih idej pa ni enoznačna.

Afganistanci so še vedno zelo tradicionalni in zares religiozni ljudje. Če bi kdo govoril kaj proti preroku Mohamedu ali proti islamu, so pripravljeni rezati, tepsti in se boriti (Jahanyar, 2015). Marca 2014 je Afganistan in svet šokiral primer skupinskega umora Farkhunde Malikzade, študentke islamskih študij, v centru Kabula, ki se je zgodil, ker je bila Farkhunda lažno obtožena, da je zažgala Koran(75).

V okoliščinah, ko je večina ljudi nepismenih, je z njimi mogoče s pomočjo religije učinkovito manipulirati. “V državi, kjer ljudje ne govorijo arabsko in je pismenost zelo nizka, islamske študije pa nikoli niso bile vzete resno, ljudje verjamejo vsakomur, ki reče kar koli v imenu islama. Če citirate nekaj arabskih verzov, ljudje ne bodo niti vedeli, ali so res iz korana ali pa so izmišljeni. Potem pa lahko ti pridigarji rečejo, da je to islam. Torej, tukaj je zelo lahko zlorabiti islam in pripraviti ljudi, da delajo, kar pridigarji hočejo” (Malikyar, 2015).

Religijsko določena pravila in tradicionalni običaji so še vedno v uporabi bolj kot pa zapisano državno pravo, v provincah tako pogosto še vedno sodijo vaški mule. Čeprav je v mestih, še posebej v Kabulu, nekoliko drugače, pa religijski voditelji ne pomagajo pri spreminjanju družbe. To še posebej velja za področje izboljševanju družbenega položaja žensk. “Vse do danes naši ulema, verski voditelji niso razložili ljudem, niso se postavili za pravice žensk, za njihov dostop do pravnega varstva, dostop do dela, dostop do izobraževanja in pravice do svobodne izbire življenjskih partnerjev” (Barakzai, 2015).

Ne nazadnje je religijo oziroma določene družbene skupine mogoče mobilizirati na podlagi religijskega ekstremizma tudi od zunaj. Helena Malikyar (Malikyar, 2015) je podrobno razkrila instrumentalizacijo religije v rokah zunanjih sil: “Mislim, da islamizem ni bil nikoli uporabljen v Afganistanu za to, da bi tukaj ustanovili pravo islamistično državo. Uporablja se kot orodje za druge namene.” Religijo pa je mogoče instrumentalizirati na različne načine (Macan-Markar, 2010). Morda se zdi paradoksalno, a vendar je mogoče moč religije oziroma duhovnikov uporabiti tudi za družbeni napredek. Drago Kos, med letoma 2011 in 2015 član ter predsednik neodvisnega protikorupcijskega odbora (Independent Joint Anti-Corruption Monitoring and Evaluation Committee­ – MEC) v Afganistanu, meni, da je tako, ker najpomembnejša oblika družbenega komuniciranja še vedno poteka prek mul (Kos, 2014). V boju proti korupciji je oblast, natančneje Ministrstvo za religijske zadeve in hadž, npr. pristalo na sodelovanje s protikorupcijsko komisijo. S pomočjo ministrstva so mule predavale ljudem o škodljivosti korupcije. “ Ta predavanja niso bila posneta vnaprej. Mule dejansko vsak dan predavajo o različnih stvareh; zaradi nas so predavali tudi o škodljivosti korupcije, o tem, kako je ta v nasprotju z islamom in tako naprej … Ponosen sem, da nam je to uspelo. Če te v Afganistanu podpre religija, je to zelo veliko, vse drugo je manjšega pomena” (Kos, 2014).

Ko gre za religijo, je zelo pomembno, da ljudje verskim voditeljem zaupajo, a v Afganistanu so se ti pogosto diskreditirali sami. Razlog je ta, da so nekateri prijeli za orožje in postali voditelji tudi na bojnem polju. Takšno prepletanje religije, vojaških položajev in tajkunstva je prispevalo do razkroja zaupanja v mule, še posebej v mestih, v Kabulu in Mazar-i-Sharifu (Jahanyar, 2015).

Spremembe v afganistanski družbi in zunanje vmešavanje pa danes vendarle omogočajo nenavadno obliko verske tolerantnosti. Haroun Mir (Mir, 2015a) tako priča iz osebne izkušnje: “Jaz sem na primer živel in delal z mudžahidi pred približno petnajstimi leti. Takrat si ni bilo mogoče zamisliti, da bi nekoč nekdo, kot je Ashraf Ghani, postal predsednik Afganistana. Ashraf Ghani je v ZDA živel zadnjih 35 let, njegova žena je kristjanka in je ameriška državljanka, njuni otroci so prav tako državljani ZDA. Ne bi si mogli zamisliti, da bi se to lahko zgodilo v tako konzervativni družbi kot je Afganistan.”

Vloga etnije. Vloge etnije v Afganistanu pri uveljavljanju teokratskih idej ne moremo enostavno neposredno opredeliti. Dejstvo pa je, da je talibsko gibanje vzniknilo med Paštuni, a vendar pri tem ne gre pozabiti, da so Paštuni med najrevnejšimi, najmanj pismenimi, najbolj tradicionalnimi etničnimi skupinami v Afganistanu(76). Prav ti socialno-ekonomski dejavniki so ključni za uveljavljanje skrajnih interpretacij šeriatskih pravil in talibskih teokratskih idej.

Pri tem pa je pomembno, da ima tudi pripadnost etniji kot tradicionalni skupnosti – tako kot vera – v Afganistanu še vedno velik družbeni pomen. Homira Kohzad, svetovalka v pisarni guvernerja province Baghlan in sodelavka nevladnih organizacij na področju uveljavljanja pravic žensk v Afganistanu, pojasnjuje družbene odnose takole: “Če želiš pridobiti družbeno moč ali izobrazbo, moraš najprej dobiti podporo družine. Če pa želiš v družbi napredovati in recimo postati znan, pa potrebuješ tudi podporo svoje etnične skupine” (Kohzad, 2015). To pa ne pomeni, da so etnične skupine politično vzpostavljene, tako kot npr. mnoge etnične skupine v Evropi. “Kljub trem desetletjem konfliktov si v Afganistanu nihče ni mogel prilastiti monopola nad eno etnično skupino, ker so bile etnične skupine razcepljene, vlogo pa je igrala tudi njihova ideologija” (Mir, 2015a). Posamezne etnične skupine niso politične skupnosti s svojimi voditelji in jasnimi etničnimi cilji. “Nimamo ljudskega voditelja. Naši voditelji so politični voditelji, ki delajo samo za svoj proračun” (Mahmood, 2015).

Voditelji na lokalni ravni se celo izogibajo političnemu poudarjanju etnije. Ilustrativni primer takšne prakse je obravnava ugrabitve 31 pripadnikov etnične skupine Hazara v južnem delu Afganistana v letu 2015 (BBC News, 2015b). Takrat so mnogi plemenski voditelji reševali krizo tako, da so se izogibali predstavljanju ugrabiteljev kot Paštunov. Tudi pripadniki skupine Hazara so obtoževali ali talibe ali ISIL, ne pa Paštunov kot etnične skupine.

Nasprotno pa tujci etnično sestavo v Afganistanu zlorabljajo kot sredstvo za doseganje svojih interesov. “Gre za to, da nekatere države v regiji uporabljajo ljudi, ki živijo blizu njihovih držav ” (Hami, 2014). “Iran podpira ljudstvo Hazara, Uzbekistan podpira Uzbeke in Turkmenistan podpira Turkmence” (Mahmood, 2015). Podobno vmešavanje Pakistana ocenjuje tudi Abdul Hakim Mujahid, ki je bil do leta 2010 pripadnik talibov in predstavnik talibov v Islamabadu in OZN v obdobju talibskega režima (1996–2001), kasneje pa podpredsednik Visokega mirovnega sveta (the High Peace Council – HPC): “Kolikor poznam agendo talibov, ta ni podobna agendi pakistanskih oblasti. V nasprotju s talibi, ki so popolnoma religiozni ljudje in razmišljajo religiozno, so pakistanska oblast po­polnoma sekularni ljudje, ki razmišljajo sekularno. Med obema silama ni veliko skupnega. Toda, nuja je mati invencije” (Hakim Mujahid, 2014). Zahodno vmešavanje v oblikovanje političnega sistema z večinskim odločanjem po vojaškem porazu talibov pa prinaša še dodatne probleme v notranje razdrob­ljenem Afganistanu.

Položaji etničnih skupin pa se vendarle razlikujejo. Zanimivo je, da pri tem vera in etnične napetosti v današnjem afganistanskem javnem prostoru praviloma veljajo za tabu. Ilustrativen primer je zadrževanje objave poročila komisije za človekove pravice, ki je vsebovalo pregled teh konfliktov (Mahmood, 2015). In vendar raziskovalci opozarjajo na še vedno slabo obravnavo manjšin, kot so npr. hindujci in sikhi (Emadi, 2012). Medtem ko se je položaj pripadnikov šiitske manjšine Hazarov po talibskem režimu v nekaterih pogledih nekoliko izboljšal (Saikal, 2012; Kerr Chiovenda, 2014), ostajajo žrtve protišiitskega preganjanja protivladnih skupin (UNAMA, 2017). Pripadniki skupine Hazarov se že dolgo pritožujejo tako nad ponavljanjem ugrabitev in ubojev (Hazara.net, 2016) kot tudi nad slabo obravnavo s strani osrednje oblasti v Kabulu. Opozarjajo še na svoje slabe življenjske razmere, kot tudi na to, da so njihovi brezdomci prisiljeni živeti v 2000 let starih votlinah v Bamiyanu (kjer so bili kipi bud, spomenikov svetovne kulturne dediščine, ki so jih uničili talibi leta 2001; Hazara.net, 2017). Etnične razlike so na splošno večplastne. V veliki meri gre za problem slabih družbeno-ekonomskih razmer, probleme z oskrbo z vodo in elektriko (Kerr Chiovenda, 2014). Očitna pa je tudi neposredna etnična diskriminacija, npr. pri zaposlovanju v javni upravi (MEC, 2013).

Afganistanske etnične skupine niso notranje homogene. Paštuni so notranje razdeljeni; plemena v Kandaharju se spopadajo. Podobno je tudi pri drugih skupinah. “Na primer, pojem Tadžiki zajema veliko ljudi iz različnih okolij. Imenujejo se Tadžiki, a nimajo veliko skupnega. (…) Afganistanski spopad se začne na ravni družine” (Mir, 2015a). Otroci se prerekajo za dediščino, predvsem za zemljo. Dobra zemlja je namreč v revnem Afganistanu redkost. Praviloma se večina sporov razrešuje na tradicionalni način, na ravni družine, na ravni vasi, plemena ali med plemeni. Pri tem spori niso razumljeni kot etnični oziroma medetnični spori. Takšne družbene okoliščine so bile in bi še lahko bile ugodne za uveljavitev gibanja in oblike vladavine, kot je bila talibska.

Drugače je med izobraženci in politiki na ravni Afganistana, kjer se oblikuje politična razlaga družbenih napetosti in konfliktov v Afganistanu. “Če greste v afganistanske vasi, ki so etnično mešane, napetosti niso tako velike, toda politika k tem napetostim prispeva. Na primer, zadnje volitve v letu 2014 med Ghanijem in Abdullahom bi lahko postale etnične, ker je bila večina tistih, ki so podpirali Ghanija, Paštunov, in večina tistih, ki so podpirali Abdullaha, Tadžikov. V vasi, kamor sem šel v Shamali, je bilo napeto in razmere so bile na robu spopada. Toda na srečo so se dogovorili. Danes nobeden od njih ni zadovoljen s tistim, ki so ga izvolili. Včasih se šalijo, da je bilo dobro, da so preprečili spopad, ker ta dva fanta (Ghani in Abdullah, op. avtorjev) ne izpolnjujeta pričakovanj…” (Mir, 2015a).

Izobraženi Afganistanci se vedno bolj osredotočajo na vprašanja vzpostavljanja Afganistana kot nacije. Izobraženci v zadnjem času tako poudarjajo pomen pisanja afganistanskih zgodovinskih učbenikov, ki bi nadomestili obstoječe, ki so zelo stari in niso zasnovani na raziskovanju zgodovine, govorijo pa predvsem o zelo oddaljeni zgodovini in poudarjajo medplemenske spopade na ozemlju Afganistana. Novo pisanje zgodovinskih učbenikov in hkratno pojavljanje različnih zgodovinskih interpretacij pa je pogosto kazalnik zametkov teženj k večjim političnim spremembam.

Drugače se v politiki medetnični in medplemenski spopadi in spopadi na ravni Afganistana v veliki meri porajajo in ohranjajo pred-vsem zaradi bojev za finančne vire. Gre za pojav, ki ga Shahrani (2008) označuje za politično ekonomijo odvisnosti vseh ravni uradne in neuradne oblasti v Afganistanu od zunanjega financiranja. Ti spopadi med konfliktnimi interesi niso ideološko izraženi v smislu določenih idej o vladanju, pa naj gre za talibske ali katere koli druge. Dejstvo pa je, da oboroženi spopadi in teroristični napadi ustvarjajo nevarne in kaotične razmere, ki so lahko ugodne za uveljavljanje skrajnih oblik vladavin, kot je bil primer talibske teokracije.

Čeprav etnične skupine niso politično vzpostavljene, pripadniki afganistanskih elit poskušajo politizirati različne identitete (od plemenskih in etničnih do regionalnih), da bi z njimi prikrili svoje koristoljubno delovanje (Sharan, 2015). Vzpostavljanje sistema etničnega federalizma v Afganistanu sploh ni tema, s katero bi se Afganistanci ukvarjali (Schetter, 2006; intervjuji 2015).

Izobraževanje. Slaba izobrazba je še vedno velik problem Afganistana, s tem pa tudi pomemben omejevalni dejavnik družbenega razvoja in dejavnik ohranjanja nekaterih ugodnih pogojev za teokratske težnje.

Ne nazadnje je tako tudi zato, ker osrednja oblast ni uspela uveljaviti obveznega osnovnega šolstva (Human Rights Watch, 2017). Še vedno o šolanju otrok odločajo starši oziroma družine. Danes je prebivalstvo Afganistana še vedno med najmanj pismenimi na svetu (pismenih je le 31 % prebivalstva nad 15 let; UNESCO, 2017).

V Afganistanu sta v veljavi predvsem dva sistema izobraževanja – zasebni religijski sistem (mule učijo v šolah, ki so organizirane v mošejah) in javni šolski sistem (državne šole). Ob tem pa se, še posebej v zadnjem desetletju, razvija tudi segment zasebnega plačljivega šolstva.

Talibi so, po tem ko so se vrnili kot odporniška skupina, ki kontrolira dele države, deloma spremenili stališča do izobraževanja. V nasprotju z obdobjem med letoma 2001, ko so še zapirali in celo uničili veliko šol ter pobijali učitelje, in letom 2006, ko so se meje vpliva, ki ga je imelo talibsko gibanje, v grobem ujemale z nepismenimi podeželjskimi območji (Giustozzi, 2008: 4), so januarja 2007 v posebni izjavi izrecno poudarili, da uničenje izobraževalnega sistema ni njihov cilj. Toda njihova odprtost do razvoja izobraževalnega sistema je ostala omejena na podpiranje izobrazbe na področju šeriatskega prava (Giustozzi, 2008: 4). S tem naj bi očistili novo generacijo mladih in jo pripravili za svoje družbene načrte. Talibi so deloma omilili tudi odnos do pravice izobraževanja žensk (Alvi-Aziz, 2008). Kljub popravkom svoje izobraževalne politike pa še vedno podpirajo le odpiranje tistih šol, ki imajo ‘islamski’ učni načrt, ločeno šolanje deklic in dečkov ter temu ustrezno izbiro spola učiteljev(77).

Državne šole pogosto nimajo stavb, tretjina teh šol nima vode, primanjkuje tako učiteljev kot tudi učbenikov (Human Rights Watch, 2017), zaradi pomanjkanja kadra pa pri zaposlovanju učiteljev njihova kakovost ni ključni kriterij. Tako kot mnoga druga področja v Afganistanu je tudi državno šolstvo v veliki meri skorumpirano. Po poročilu MEC (2017a) se korupcija pojavlja v različnih oblikah – od zaposlovanja učiteljev na podlagi nepotizma, vpliva ali podkupovanja, do pomanjkanja državnega spremljanja in nadzora nad izvaja-njem programa ter kvaliteto izvajanja učnega procesa in napačnih podatkov o tem, koliko učencev prihaja k pouku (poročajo o večjem številu učencev kot jih dejansko hodi v šolo).

V letu 2011 je bilo v Afganistanu okrog 450 zasebnih šol in univerz, kjer je bilo potrebno plačati šolnino in okrog 14.000 državnih šol brez šolnin (Safi and Habib, 2017). Na podlagi pregleda je pristojno afganistansko ministrstvo več šol opozorilo ali denarno kaznovalo zaradi neustrezne strokovne usposobljenosti učiteljev in neustreznih metod poučevanja (vključno s poučevanjem v angleščini namesto v enem od afganistanskih uradnih jezikov), nekaj zasebnih šol je tudi zaprlo. Hiter porast zasebnega šolstva je povezan tudi s politiki, ki so pogosto soustanovitelji izobraževalnih ustanov in skušajo tam širiti svojo družbeno in politično bazo (Ibrahimi, 2014), hkrati pa seveda pobirajo del dobička, ki ga ustanove ustvarjajo.

Gospodarstvo v nevarnih razmerah in razvoj tovariškega kapitalizma. Posebnosti gospodarstva in vznikanje kapitalističnih družbeno-ekonomskih odnosov v nevarnih in bolj ali manj državno nereguliranih ter slabo nadzorovanih razmerah preprečujejo oblikovanje vzdržnega in za velik del prebivalstva sprejemljivega gospodarstva. Današnje značilnosti afganistanskega gospodarstva, vključno z nezakonitim gospodarstvom, goljufijami in ponarejanjem na finančnem področju, so mogoče le v nestabilnih okoliščinah, ki jih šibka država ne zmore obvladati. Tistim, ki bogatijo z nezakonitim gospodarstvom, takšno stanje ustreza, hkrati pa omogoča lažje uveljavljanje skrajnih idej, tudi talibskih.

Po zunanji intervenciji leta 2001 je bruto družbeni proizvod na prebivalca v Afganistanu skokovito narastel od 117,41 dolarja na prebivalca v letu 2001 do 669,008 dolarja v letu 2012, nakar je spet začel padati (World Bank, 2017). Preskok v temeljni strukturi gospodarstva po letu 2001 je odprl pot globalizaciji afganistanskega nezakonitega gospodarstva.

Afganistan je največji svetovni pridelovalec opija. Obseg nezakonitega pridelovanja opija je po zunanji intervenciji in propadu talibske oblasti začel strmo naraščati. Po podatkih UNODC (2016: 27) je proizvodnja v letu 2007 dosegla obseg okrog 7.500 ton, kasneje se je zmanjšala, a se je v letu 2014 ponovno dvignila na okrog 6.300 ton, v letu 2015 in 2016 spet nekoliko upadla, leta 2017 pa dosegla rekordnih 9.000 ton. Do povečane proizvodnje opija je prišlo, ker je centralna oblast v Kabulu izgubila nadzor nad novim ozemljem, prostor za makova polja se je tako povečal. V Afganistanu pa so tudi laboratoriji za pridelavo heroina, približno polovica pridelka je procesirana­ doma. Dobički za talibe, ki nadzirajo proizvodnjo in prodajo, se tako močno večajo.

Iz Afganistana vodijo tri prodajne poti, po katerih potujejo prepovedani opijati. Približno 40 % opijatov potuje skozi Iran ter preko Balkana do Evrope (balkanska pot), 30 % gre po južni poti preko Pakistana in od tam naprej po morju, 25 % procentov pa po severni poti do trgov Rusije, približno 5 % pridelka potuje po neznanih poteh.

V letu 2014 je bila vrednost celotnega nezakonitega opijskega gospodarstva 2,8 milijarde dolarjev, kar je bil ekvivalent 13 % afganistanskega bruto domačega proizvoda (UNODC, 2016: 20). Poskusi navajanja kmetov, da bi proizvajali druge kulture, so bili neuspešni, ker so zaslužki bistveno manjši in pogosto ne omogočajo preživetja kmetov, hkrati pa tega ne dovolijo talibi. Stanje ne vojne, ne miru v Afganistanu omogoča, da se ohranjajo pogoji za nadaljevanja gospodarstva v vojnih razmerah. Stopnja nezaposlenosti delovno aktivnega prebivalstva v Afganistanu je po metodologiji ILO leta 2003 skočila na raven nad 8,18 % in raste navkljub izseljevanju delovno aktivnega prebivalstva (8,6 % v letu 2017; World Bank, 2017).

Po letu 2001 pa se ni spremenila le prevladujoča struktura gospodarstva, temveč so se začeli uveljavljati tudi novi družbeno-ekonomski odnosi (Crews and Tarzi, 2008). Ne nazadnje je poseganje zunanjih sil v Afganistan omogočilo velik pritok denarja iz tujine.

Mednarodna trgovina se je ob šibki državi razvijala decentralizirano. Zasebno gospodarstvo se je v Afganistanu lahko razvijalo brez (v mnogih drugih državah) običajnih zakonov, predpisov in davčnih omejitev, ki bi jih določila nacionalna država. Temeljne spremembe v družbeno-ekonomskih odnosih je omogočilo tudi oblikovanje novih gospodarskih in političnih elit.

Ni presenetljivo, da je v Afganistanu zgodnja faza kapitalističnega razvoja bolj ali manj roparska. Tako je bilo tudi drugod po svetu. Ilustrativen primer roparstva je razvoj zasebnega bančništva. Zasebne banke, ki so se razvile med letoma 2001 in 2010, so podprle majhni, a cvetoči tovariški kapitalizem (Higgins, 2010). Banka Kabul je do leta 2010 odprla 60 podružnic. Higgins (2010) ugotavlja da je v skrajno revni državi tak bančni razvoj mogoč predvsem zaradi velikih pritokov tujega denarja, ki je namenjen državi kot pomoč, prihodkov iz proizvodnje opija in manj iz zakonitega gospodarstva. Zaradi goljufij in ponarejanj, vključno s “tovariškimi posojili”, je leta 2011 v Banki Kabul nastal primanjkljaj v obsegu 1 milijarde dolarjev (van Bijlert, 2011), kar je MEC (Independent Joint Anti-Corruption Monitoring and Evaluation Committee) označil za največji škandal v Afganistanu, v zvezi s katerim še danes potekajo protikorupcijske preiskave in postopki vračila nezakonito prilaščenega bančnega denarja (MEC, 2016). Večino denarja so si na zakonit ali na nezakonit način prilastile ekonomske, politične in varnostne elite (več o tem v nadaljevanju).

Haroun Mir (Mir, 2015a) ocenjuje, da so v Afganistanu poglavitne nelegalne gospodarske prakse: “Žal imamo pravo mafijsko gospodarstvo … Velik del tovrstnih profitov gre v žepe le malo ljudi, povezava med biznisom in politiko je v Afganistanu mafija.” Tako pridobljeno nezakonito premoženje pa se ne investira v razvoj Afganistana in ne ostaja v državi, tem-več večinoma potuje v tujino. Haroun Mir (Mir, 2015a) ocenjuje, da so med ključnimi prejemniki tega denarja Dubaj, Turčija in tudi EU.

Posebej velja omeniti tudi zasebno prilaščanje javne zemlje in afganistanskega mineralnega bogastva(78). Latifulah Mahmood navaja, da je bilo na začetku Karzajevega režima v javni lasti 80 % zemlje, ta delež pa se je do leta 2015 zmanjšal na 12 % (Mahmood, 2015). “Ostalo so pokradli politiki, mudžahidi in drugi voditelji. Oni lahko ponaredijo lastniško dokumentacijo in zemljo nato prodajo. Nihče jih ne more ustaviti, ker imajo zveze v vladi. Zemljo kradejo s podporo svojih voditeljev v vladi” (Mahmood,­ 2015). Poročilo Global WiTness navaja, da se talibi financirajo tudi iz navedenih nezakonitih virov. Opisane gospodarske razmere v Afganistanu prispevajo k nestabilnosti, ohranjajo pogoje za notranjo konfliktnost ter ugodne okoliščine za ekstremistična gibanja, vključno s talibskim.

Urbanizacija. V Afganistanu se hitro in korenito ne spreminja le gospodarski podsistem, temveč tudi afganistanske družbeno-prostorske značilnosti. Urbana središča, ki so se oblikovala v vojnih razmerah, so postala dejavnik nadaljnje modernizacije.

Proces urbanizacije pa ni potekal kot notranji proces družbeno-prostorske kvalitativne spremembe, temveč je predvsem posledica migracij z nevarnega podeželja v mesta (ki so bila morda enako nevarna, a se je kljub temu zdelo, da je tam življenje lažje) in dolgotrajnega vojnega gospodarstva. Leta 1979 je v Afganistanu okrog 85 % vsega prebivalstva živelo na vasi, okrog 15 % pa v mestih (Afghanistan’s Web Site, 2017). Danes v mestih živi četrtina Afganistancev (UNICEF, 2013). Ne glede na to, da je delež prebivalstva, ki živi v mestnih okoljih, še vedno relativno majhen, ima obstoj urbanih središč pomembne primerjalne družbene in politične razsežnosti. Ljudje v urbaniziranih delih Afganistana nimajo le boljših sanitarnih in infrastrukturnih pogojev, pač pa je v mestih bolj dostopno izobraževanje (UNICEF, 2013). Urbana središča v Afganistanu so pod nadzorom osrednje vlade. Kljub terorističnim napadom so mesta za šolajoča se dekleta veliko bolj varna od podeželja, kjer vladajo talibi. V mestih je delež pismenostih žensk višji (največji – 34,7 % – je v Kabulu), veliko nižji pa na podeželju (najmanjši – 1,6 % – v južnih provincah Afganistana; UNESCO, 2017). Intelektualna elita je osredotočena v Kabulu, ki je najbolj internacionalizirano urbano središče.

Revščina. Talibi najlažje ohranjajo in širijo svoj vpliv v delih Afganistana, kjer prevladujejo tradicionalne družbene razmere oziroma povsod, kjer je revščina tako velika, da plačano vključevanje v talibske enote pomeni pomemben vir preživljanja (Khama Press, 2014)(79).

Afganistan sodi med najrevnejše države na svetu. Svetovna banka (World Bank, 2018) ocenjuje, da danes tretjina državljanov živi pod ravnijo afganistanskega nacionalnega praga revščine. Po podatkih Unicefa iz oktobra 2017 je v Afganistanu pomoči potrebnih 7,4 milijona ljudi, od tega so 4 milijoni otrok (statistično opredeljenih kot ljudje, mlajši od 18 let; UNICEF, 2017).

Kvaliteta življenja večine ljudi v Afganistanu je slaba. Več kot 75 % prebivalstva nima dostopa do osnovnih javnih storitev (Ballesteros Martín, 2011). Zaradi slabe dostopnosti zdravstvenih storitev in zdravil ljudje v ruralnih delih Afganistana recimo za lajšanje mnogih zdravstvenih težav uporabljajo opij (UNODC, 2016: 24). Ena četrtina otrok umre pred petim letom starosti (Ballesteros Martín, 2011), okrog 40 % otrok ne živi v primerni oskrbi, 15 % otrok se poroči pred 15. letom, 40 % pa pred 18. letom (UNICEF, 2013). 41 % državnih šol nima stavb, mnogi otroci živijo predaleč od šol, da bi jih lahko obiskovali, deklice pa so še vedno pogosto doma zaradi škodljivih družbenih pravil, ki ne dovolijo njihovega izobraževanja (Human Rights Watch, 2017). Dostopnost električne energije se je v Afganistanu po letu 2002 (takrat je imelo dostop do elektrike le 3,5 % prebivalstva) skokovito izboljšala. Danes ima dostop do električne energije okoli 90 % ljudi (World Bank, 2017).

Revščina še posebej prizadeva mlade, saj je nezaposlenost mladih dvakrat večja od povprečne stopnje nezaposlenosti – po metodologiji ILO je ocenjena na okrog 18 % nezaposlenosti mladih v starosti med 15. in 24. letom (World Bank, 2017).
Notranja družbena razdrobljenost Afganistana. Danes se tradicionalne značilnosti Afganistana prepletajo s tistimi, ki so jih prinesli zunanji vplivi in domače družbene spremembe po letu 2001. V Afganistanu sobiva več zvrsti družb – revni Afganistan, modernizirajoči se Afganistan in Afganistan novih elit.

Revni, večinoma neizobraženi ljudje so navezani na relativno majhno lokalno okolje, ki je slabo povezano z drugimi deli Afganistana in s svetom. V takšnih okoliščinah se veliko ljudi ukvarja pred-vsem s svojim preživetjem, ocenjuje novinar Ariana TV (Mahmood, 2015). Pri vodenju lokalne skupnostni in določanju odnosov z zunanjim svetom se ljudje zanašajo na lokalne veljake in na vodenje religijskih voditeljev. Ta Afganistan imenujeva prvi Afganistan.

V urbaniziranih centrih – drugem Afganistanu – vidiva modernizirajoči se, če že ne moderni Afganistan. Tu je stopnja izobraženosti višja in razširjenost izobraževanja boljša, tu nastaja srednji razred, infrastrukturna opremljenost in doseg centralne oblasti sta večja, ne nazadnje se tu oblikujejo kulturne norme, ki so naklonjene izboljševanju položaja žensk. Urbani prostor omogoča tudi razvoj intelektualne misli in subkultur oziroma alternativne kulture.

Mestna mladina sodi med družbene skupine, ki jih talibi običajno ne dosegajo. Mladi (vsaj nekateri) poslušajo in ustvarjajo sodobno glasbo, pogosto v angleškem jeziku in s kritičnimi besedili, ukvarjajo se s kulturo in športom.

Čeprav je Afganistan kot celota v veliki meri tradicionalen in reven, moderniziran pa le do neke mere v urbanih centrih, pa se hkrati razcveta še tretji Afganistan. To je Afganistan, ki deluje v globaliziranem neoliberalnem okolju, brez močne centralne države, ki bi s svojimi ukrepi posegla v razvijajoče se tržno kapitalistično gospodarstvo. Ta tretji Afganistan je sinonim za novo nastale elite, oziroma člane bogatih in vplivnih družin. Vplivne družine ohranjajo položaje na oblasti na tradicionalen način. “ Vlada Afganistana je razdeljena med te družine. Oblast se predaja od očeta na sina. Če oče umre, otroci prevzamejo njegovo mesto” (Mahmood, 2015). Poslovno-politične družine pa ne obsegajo samo krvnega sorodstva. ‘Posvojijo’ in ‘zaščitijo’ lahko tudi druge posameznike s pomembnimi položaji. Nove ekonomske elite s političnimi povezavami lahko postanejo nova sila ohranjanja seda-njega stanja ali pa dejavnik sprememb – odvisno od njihovih pridobitniških interesnih kalkulacij.

Trije opisani Afganistani so do neke mere notranje razdrobljeni tudi po religijski in etnični identiteti. V takšnih okoliščinah se mnogoteri problemi neelitnih družbenih skupin ne rešujejo učinkovito. Večino mladih skrbi revščina in nezaposlenost (Khama Press, 2014). Haroun Mir (Mir, 2015b) pa s tem pojasnjuje tudi pojav migriranja mnogih mladih Afganistancev iz domovine: “To samo po sebi kaže, da mladi ljudje v tej državi nimajo upanja in ne verjamejo v tukajšnjo prihodnost.”

Šibkost afganistanske države. Ob šibki centralni državi in pomanjkanju varnosti se talibsko gibanje lahko še vedno ohranja. Zaradi geopolitičnega žrtvovanja in šibkosti afganistansko državo danes pogosto opisujejo kot ‘propadlo’ oziroma ‘uničeno’ državo. Ob mnogoterih notranjih konfliktih in nenehnem vmešavanju tujih sil se Afganistan ne zmore razviti v gospodarsko in socialno uspešno ter politično stabilno državo. Poleg tega je državni aparat Afganistana danes popoln ujetnik mednarodne finančne odvisnosti.

Afganistanska država je zelo šibka. Saifuddin Saihoon (Saihoon, 2015) poudarja, da afganistanski prihodki predstavljajo le okrog 5 % državnega proračuna, ker država ni sposobna pobrati davkov in jih usmeriti v obnovo Afganistana. Vse ostalo so prihodki iz tujine. Ti finančni prilivi temeljijo na mednarodni in nacionalni presoji držav donatork. Poleg tega Afganistan nima pravega nadzora nad porabo državnega proračuna. Afganistanska država ravno tako ne zmore samostojno skrbeti za varnost na svojem ozemlju. Saifuddin Saihoon, profesor ekonomije na Univerzi v Kabulu, opozarja na bistvene spremembe glede tega, kje v državi so nevarna območja (Saihoon, 2015). Do nedavnega je za nevarnega veljal predvsem južni in vzhodni Afganistan, danes pa je varnost slaba povsod.

Med slabostmi afganistanske oblasti se pogosto omenja tudi razpršenost oblasti. V Afganistanu se centralna država še ni razvila niti do te mere, da bi dejansko delovala na celotnem državnem ozemlju. A vendar Afganistanci niti ne razmišljajo izrecno o državi, temveč bolj o oblasti. Tradicionalni pojav, da je afganistanska centralna oblast namreč delegirana na raven provinc, kjer pa svojo moč uveljavljajo vplivni nedržavni igralci, je v veliki meri še vedno prisoten (Mir, 2015a).

Afganistanska država ne deluje sistematično niti na področju uveljavljanja prava. Celo ustavna ureditev uveljavlja nekakšno dvojnost tradicionalnega in modernega. Po ustavi noben afganistanski zakon ne more prevladati nad šeriatskimi normami. Ne le, da se v ruralnem Afganistanu o mnogih primerih odloča na podlagi islamskih zakonov, celo uradni pravosodni sistem v praksi usmerja ljudi k iskanju sporazumnih razrešitev sporov na tradicionalni način (Mir, 2015a). “Če greš na primer na afganistansko sodišče (naj bo v provincah ali celo v Kabulu), ti tam najprej svetujejo, da poskusi spor rešiti na tradicionalen način. To pomeni pogajanja v okviru tradicionalnih struktur. Če je konflikt na ravni vasi, greš k vplivnim ljudem na vasi. Oni oblikujejo predlog, kako naj se spor reši. Če predlog sprejmeta obe sprti strani, je primer zaključen. Če se strani v sporu glede predloga ne strinjata, mora ena od njiju prenesti zadevo na državno sodišče. Država – pravosodni sistem in sodniki – torej svetujejo ljudem, naj najprej poskušajo spor razrešiti sami … Za Afganistance je takšen, tradicionalen način reševanja sporov še vedno zelo praktičen” (Mir, 2015a).

Neusklajenost političnega sistema s sistemom dejanskega delovanja politične moči. Delovanje političnega sistema, ki je bil bolj ali manj vsiljen Afganistancem od zunaj, je bolj ali manj le privid. Politične ustanove so formalno sicer ustanovljene tako, kot je zapisano v ustavi. Toda te ne delujejo tako, kot je predvideno. “Naš parlament ne obvladujejo stranke, pač pa posamezne osebnosti, ki pridejo v parlament. Če en dan sto petdeset oseb glasuje ‘za’ o specifični zadevi, lahko že naslednji dan glasuje drugače”
(Saihoon,­ 2015). Zares pa deluje neformalni sistem odločanja, ki poteka izven formalno določenega sistema. To pomeni, da je politično odločanje bolj ali manj nepregledno in javno nenadzorovano.

Kako torej dejansko poteka? Kje se oblikuje realna politična moč? Politično odločanje temelji na neformalnih pogajanjih in izmenjavah virov in podpore, ki so značilnost tradicionalnih družb in družb, kjer imajo veliko moč nezakoniti interesi.

Na ravni centralne oblasti je odgovor na zastavljeni vprašanji takšen: “V parlamentu imamo nekaj skupin: dve, tri, pet. Vsaka skupina ima bančni račun. Če minister v parlamentu potrebuje glasove, morajo njegovi na račun skupine položiti okrog 500.000 dolarjev, potem bo minister glasove dobil. Ves državni proračun sicer prihaja od zunaj in ga zagotavljajo tuje države” (Mahmood, 2015).

Na lokalni ravni, pa je odgovor, kot ilustrativno razlaga Drago Kos, tak: “Politična moč v Afganistanu je realna moč, ki se izraža v številu oboroženih ljudi, ki te podpirajo, ob tem je pomembnejše, na kakšnem položaju si in s kakšnimi sredstvi razpolagaš. Tu so seveda še dohodki od mamil, ki so ogromni. Ta denar se deli kar po oblastnih nivojih, do ravni guvernerjev posameznih provinc. Ti ta denar seveda porabljajo za vzpostavljanje realne moči, se pravi za plačevanje svojih zasebnih milic, za pridobivanje določenih položajev… To plačuje denar od mamil. In stvar gre celo tako daleč, da se tudi posamezni segmenti državnih struktur, ki bi se morali ukvarjati z bojem proti mamilom, napajajo prav z denarjem iz trgovine z mamili. Recimo, splošno znano je, da mamila vozijo z vojaškimi helikopterji” (Kos, 2014). Realno moč dajejo torej denar, orožje in število ljudi, ki lahko to orožje nosijo. Ta realna moč pa je večinoma skoncentrirana (kot ocenjuje D. Kos) v provincah. Denar od mamil se seveda preliva tudi v roke talibov. Glede na prej opisane procese oblikovanja novih elit ne preseneča, da so tudi nove politične ustanove v praksi blizu realnim družbenim značilnostim. Haroun Mir tako (Mir, 2015a) ugotavlja, da politične stranke, ki so nastale po od zunaj vpeljanem sistemu volitev, pogosto vodijo vplivne družine, ki smo jih omenili v delih besedila o novih elitah in o notranji družbeni razdrobljenosti Afganistana. Izjema so le džihadistične stranke.

Opisane razmere so ugodne za prepletanje pridobitnih, političnih in ekstremističnih interesov.

Korupcija. Korupcija v Afganistanu je po eni strani rezultat preteklih družbenih, ekonomskih in političnih procesov, po drugi strani pa je tudi dejavnik prihodnjega družbenega, gospodarskega in političnega delovanja.

V poročilu organizacije Transparency International (2010) naj-demo navedbo, da je Afganistan druga najbolj skorumpirana država na svetu (na prvem mestu je bila takrat Somalija; Transparency, 2010). Glede na indeks korupcije, ki ga je objavil Transparency International v letu 2017, je Afganistan spet pristal med najbolj skorumpiranimi državami na svetu (na 169 mestu izmed 176 držav; Transparency, 2017a). Afganistanci uvrščajo korupcijo (skupaj z negotovostjo in nezaposlenostjo) med tri glavne probleme v državi (Watch Afghanistan,­ 2010). Ista raziskava Watch Afghanistan je raz-krila tudi, da korupcija bremeni gospodarstvo, slabi državo ter marginalizira ženske.

Med vodilnimi primeri goljufij, ki so bile pravzaprav primeri grabljenja­ bogastva, je bil finančni škandal prve zasebne banke – Banke Kabul (Boone, 2011). Vodilni v novo nastajajoči finančni eliti so s shemo Ponzi ogoljufali mnoge, ki so v to banko vložili svoj denar (Mashal, 2015). In vendar so bili obravnavani zelo milo (Graham-Harrison, 2013). Vodilnemu poslovnežu je bilo namreč dosojena le nekajletna nočna zaporna kazen (spanje v zaporu). Čez dan še vedno opravlja finančne posle. Slednje je lažje razumljivo, če upoštevamo, da se je s financiranjem te banke okoristila tudi politična elita. Med razlogi za propad banke je bilo namreč tudi financiranje Karzajeve volilne kampanje (Boone, 2011).

Za zadnje desetletje je značilno naraščanje korupcije na mnogih področjih, kot npr. pri izobraževanju, zaposlovanju, uvozu farma-cevtskih proizvodov, na področju kmetijstva in ruralnega razvoja (poročila MEC, 2018; MEC, 2017a; MEC, 2017b; MEC, 2014; MEC, 2013). Prvotno je bila korupcija povezana predvsem s trgovino s prepovedanimi drogami. Problem korupcije je povečala tudi prisotnost mednarodnih mirovnih sil. Zaradi ameriškega oskrbovanja in pogodbenih zakonov ter zapletenih birokratskih postopkov so Američani postali odvisni od omejenega števila afganistanskih družin, ki monopolizirajo trg in služijo dodaten denar (O’Hanlon, 2010: 72–75). Do korupcije prihaja tudi pri mednarodni humanitarni pomoči (Transparency, 2017b).

Drago Kos posebej poudarja tudi škodljive učinke trenutnega od zunaj vsiljenega političnega sistema: “ Problemi so se začeli kopičiti z umetno implantacijo nekega sistema, ki sploh ni ustrezal Afganistanu in ljudem (po sovjetskem vzoru, op. avt.). Potem je sledilo desetletje državljanskih vojn, prihod talibov in zdaj smo po tridesetih, petintridesetih letih nekako tam, ko je korupcija v Afganistanu prevladujoči način življenja” (Kos, 2014). Poleg ‘vsakodnevne’ korupcije je veliko tudi korupcije na visoki ravni, pravi Kos (2014). “To je v osnovi neskončen pohlep ljudi, ki so na položajih in ki ne da se ne znajo, ampak se niti nočejo več obvladovati pri tem, kako bodo denarne tokove prelili v svoj žep. Tudi tu je primerov nešteto. Recimo, prejšnji predsednik Afganistana je vsak mesec dobival 10.000 dolarjev od CIA za tekoče izdatke. Guverner pokrajine Nangarhar je enostavno del carin, ki bi seveda morale bit prihodek državnega budgeta, odvajal v svoj žep. Pojavnih oblik korupcije je nešteto. Ljudje, ki so tam na položajih, si mislijo, da so skupaj s položajem dobili pravico, da se protipravno premoženjsko okoriščajo. Na vse to je prišel še segment, ki je na ogenj prilil še bencin. To je masivna mednarodna finančna pomoč. Iz korupcijskih teorij je znano, da če v recimo zmerno koruptivno okolje vnesemo mednarodno finančno pomoč, se bo korupcija nekajkrat povečala. Če pa finance pritečejo v okolje, kjer je korupcija že zelo visoka, se to zgodi po geometrijskem in ne več po aritmetičnem zaporedju. To se dogaja tudi v Afganistanu.”

Med zelo ilustrativnimi primeri neposredne škodljivosti korupcije za razvoj zakonitega gospodarstva so zlorabe politične moči za zasebno bogatenje. Kos tako navaja: “Par dni, preden mu je potekel man-dat, je prejšnji predsednik podpisal nov zakon o rudarstvu, ki je v bistvu idealen za izčrpavanje rudnin in katastrofalen za interese države. Da pojasnim, idealen je za skorumpirane poslance, ker so si zadržali pravico, da odločajo o nekaterih koncesijskih pogodbah; oziroma o teh, ki presegajo petdeset milijonov dolarjev, takšne pa so v bistvu vse, ker gre v Afganistanu za velika nahajališča. Torej, ustvarili so si možnost trgovanja s temi pravicam” (Kos, 2014).

Lahko bi rekli, da se koruptivna kultura (bolje ne-kultura) že prenaša na nove generacije. Helena Malikyar, zgodovinarka in politična analitičarka, tako ugotavlja: “Zadnje volitve so očitno pokazale, da je nova generacija, v katero smo vlagali toliko upa, na žalost prešla v enake načine delovanja kot generacija njihovih staršev. Večinoma so ti mladi otroci ljudi, ki so se okoriščali v brezpravju zadnjih let. Sicer so pa tudi tisti, ki niso otroci elite, videli, da je edini način napredovanja v tej družbi – da dobiš štipendijo, da začneš uspešno podjetje, da postaneš nekdo – tako, da si pomagaš na nezakonit, nemoralen način. To je bil njihov edini vzor, ki pa je žal zelo napačen” (Malikyar, 2015).

Tradicionalizem, modernizacija in odnosi med spoloma. Afganistanska družina je patriarhalna. To pomeni, da glavni moški član družine, naj bo to oče, brat, mož, svak, odloča o prav vseh aspektih življenja ženske; o tem, ali se bo deklica oziroma mlado dekle šolala, s kom se bo poročila, celo o tem, ali bo ženska med nosečnostjo recimo odšla k zdravniku. Položaja žensk in družbe kot celote torej ni mogoče razumeti brez vpogleda v družbeno hirarhijo, ki se začne v družini. Položaj žensk v okviru družine je sodoločen s prepleti tradicionalizma in modernizacije. Spolna diskriminacija na škodo deklic oziroma žensk je še vedno ključno izhodišče tradicionalne družbene hierarhije. Homira Kohzad (Kohzad H., 2015) jo opisuje takole: “Še nedolgo tega je bilo tako, da so člani družine – mož, tast, tašča, svaki, snahinje, tvoji in njihovi otroci … živeli v isti hiši in potem se je to imenovalo družina. Vsi odnosi so bili zelo tesni, privatnosti ni bilo.” O vseh pomembnih rečeh je torej odločal moški – glava družine (ekvivalent pater familias v evropski zgodovini). Mlado dekle se je po dogovorjeni poroki praviloma preselila k možu in njegovi družini. Moža pred poroko ni poznala, torej se je znašla med tujci. A v takšnih tradicionalnih afganistanskih družinah na drugi strani praviloma ni solidarnosti niti med materami in hčerami. “Hčerka mora ubogati svojo mater. Upoštevati mora pravila in predpise družinskih zakonov” (Kohzad, H., 2015). Sinovi pa so obravna-vani drugače. “Fantje so zelo pomembni v življenju družine. Fanta, sina bosta podpirala tako oče kot mati. Na primer, če bi šolanje želela nadaljevati sestra in brat, bo to priložnost vedno najprej imel moški potomec in šele za njim bo prišla na vrsto ženska, če bo za njo takšna možnost zaradi finančnih razlogov sploh še obstajala” (Kohzad, H., 2015).

V Afganistanu je splošno sprejemljivo, da lahko moški ženo (ali žensko, če gre za hčerko, snaho, sestro, tudi taščo …) fizično kaznuje: če ta zapusti dom, ne da bi vprašala za dovoljenje; če se prepira z možem; če ne skrbi za otroke; če odkloni spolne odnose ali če zažge oziroma slabo pripravi hrano.

V Afganistanu je poligamija dovoljena (kot je na splošno dovoljena v islamu). Mož ima lahko do štiri žene, ki pa jih mora obravnavati enakovredno. Kako in kje bo takšna široka družina živela, je stvar posamezne družine (vedno pa je pogojeno s finančnimi zmožnostmi).

A veliko afganistanskih moških si ne more privoščiti niti “nakupa” ene žene (to pomeni, da njegova družina nima denarja za nevesto, ki bi ga morala plačati njeni družini ali/in za poroko; poroke pa so družbeno zelo pomembne in drage). Ko je leta 2010 neprofitna organizacija International Council on Security and Development (ICOS) intervjujala 420 afganistanskih moških, jih je 82 % odgovorilo, da bi bil najboljši način, da mlade moške odvrnejo od tega, da bi se pridružili talibom ta, da jim zagotovijo denar za nevesto in za poroko(80) (Weiss, 2012).

V spolnosti homoseksualne prakse niso redke. Bacha bazi (bacha – otrok, bazi – igra v jeziku Dari) je izraz v slengu, ki pomeni široko paleto spolnih aktivnosti med starejšimi moškimi in mladimi fanti. Ta izraz lahko zajema tako spolno suženjstvo kot otroško prostitucijo(81). Tovrstne prakse so v bile v Afganistanu skozi zgodovino običajne in so široko prisotne še danes, prav v vseh, še posebej v najvišjih plasteh družbe. Z njimi so se pogosto srečevali recimo pripadniki medna-rodnih vojaških sil ISIL med sodelovanjem s pripadniki afganistanske policije ali afganistanske vojske ANA. Zaradi izjemne težavnosti reševanja ali poskusa spreminjanja tovrstnih praks jih “mednarodna skupnost” praviloma ignorira. V časih talibskega režima 1996–2001 so tovrstne prakse pomenile smrtno obsodbo (UNRIC, 2014).

Nevzdržno življenje po dogovorjenih porokah je pogosto tudi razlog za bg žensk pred nasiljem moža ali članov njegove družine (tašče) in za samomore žensk (Sieff, 2012). Mnogo se jih iz obupa odloča za samosežig (RAWA News, 2009). V ženskih zaporih je približno 70 % jetnic zaprtih, ker so obsojene za pobeg od doma (Shinwari, 2012).

Ne preseneča dejstvo, da je največ otroških porok prav v nerazvitih delih države, kjer ženske nimajo zadostnega dostopa do pravosodnih mehanizmov (Sieff, 2012). Zaradi revščine se družine odločajo za prodajo mladih deklet kot tržnega blaga. Čeprav je prostitucija nezakonita, so ženske v vlogi spolnih delavk prisotne v mednarodni trgovini z ljudmi (Hasrat-Nazimi, 2012). Vdove se v okolju, kjer je ženska tradicionalno odvisna od moža, soočajo s posilstvi, revščino, družbenim obsojanjem in bi pogosto ‘raje umrle’ kot čustveno in finančno trpele (Hasrat-Nazimi, 2013).

Družbeni odnosi so se sicer v zadnjem desetletju, dveh spreminjali, vendar različno po afganistanskih regijah. Ženske so še vedno pogosto izpostavljene pristranskemu družbenemu nadzoru. K temu prispeva tradicija, da je ugled družine odvisen od tega, kako se članice družine obnašajo v javnosti. “Korak izven predpisanih pravil in norm obnašanja v javnosti vodi k moralni obsodbi in potiskanju na družbeni rob. Zelo pomembno je, kako se obnašaš, ko si zunaj, v družbi. Ženske morajo paziti, kako se oblačijo, kako govorijo, kako hodijo … Če ne upoštevajo norm, se bodo začele govorice. Torej, tvoje obnašanje je nekaj, kar lahko postavi ime tvoje družine zelo visoko ali pa ga očrni. Tovrstno obnašanje zunaj doma pa za moške ni pretirano pomembno” (Kohzad H., 2015). Mnoge ženske torej še vedno živijo skrajno težko, saj ne ostajajo le v podrejenem družbenem položaju in so le predmet vsiljenih porok, ampak so tudi žrtve družinskega nasilja, fizičnih napadov v javnosti, posilstev in prostitucije (Human Rights Watch, 2009).

Deklice, ki hodijo v šole, so danes še vedno ogrožene. Ne soočajo se le s spolnim nadlegovanjem, temveč tudi z grozljivimi fizičnimi napadi: z napadi s kislino, s spolnimi napadi in z ugrabitvami (Human Rights Watch, 2017). Ker del žensk danes hodi v talibske religiozne šole(82), na ta način religijski voditelji in talibi še vedno delujejo v korist ohranjanja tradicionalnega družbenega položaja žensk. “Naši religiozni voditelji razmišljajo samo o svojem žepu, o svojem položaju v skupnosti in ljudi ohranjajo v temi, da bi bili njihovi žepi bolj polni. Takšni so torej ti, ki se imenuje verski voditelji. To je to, ti skrbijo samo zase. Veste, če bi se ljudje bolj zavedali svojih pravic, ne bi tem ljudem verjeli nikoli več” (Barakzai, 2015).

Tehnološke spremembe. Čeprav se po eni strani lahko zdi, da se Afganistan le malo tehnološko spreminja, pa je širjenje nekaterih novih tehnologij zelo hitro. Te spremembe omogočajo tako družbeni razvoj, ki omejuje vpliv talibov, kot tudi uporabo tehnologije v korist nezaželjenih družbenih, ekonomskih, kriminalnih, terorističnih in političnih dejavnosti (vključno s talibskimi).

Po Unicefovih podatkih je imelo leta 2012 dostop do mobilnih telefonov 53 % Afganistancev (leta 2002 dostopa do mobilnih telefonov v Afganistanu niso imeli), istega leta jih je imelo dostop do interneta 5,5 % (leta 2002 dostopa do interneta ni bilo; UNICEF, 2013). Do leta 2016 se je dostop do interneta povečal na 6,8 % (Internet live Stats, 2016), še bolj pa se je povečal dostop do mobilnih telefonov, saj jih je imelo že 88 % ljudi. Dostop žensk do mobilnih telefonov je bil leta 2016 nekoliko manjši, tega je imelo samostojno ali pa preko družinskega člana 80 % žensk.

Širjenje novih tehnologij v Afganistanu ni pomembno samo za spreminjanje družbenih, pač pa tudi političnih odnosov, saj nove tehnologije, še posebej tehnološko omogočanje uporabe družbenih medijev, dajejo Afganistancem nove možnosti, da so politično dejavni. Še posebej je pomembno, da tovrstni mediji omogočajo zelo hitro reagiranje in učinkovit pritisk tako na vlado kot tudi na nevladne igralce. To je prišlo do izraza v primeru uboja Farkhunde ­Malikzade marca 2015 v Kabulu. Posamezni člani vlade, politiki in tudi nekateri mule, ki so Fakrhundino linčanje sprva podpirali, so svoje izjave zaradi domačih in mednarodnih pritiskov spreminjali. Številni Afganistanci so linč obsojali z demonstracijami in na družbenih medijih, obsodbe so prihajale tudi iz tujine (BBC Our World, 2015; Zarghuna, 2015; Shalizi and Donati, 2015). Posnetki in fotografije linča, objavljene na družbenih omrežjih, so zgovorno dokumentirale dejansko dogajanje, hkrati pa so te objave omogočile hitro širjenje družbenega upora proti takemu ravnanju pod geslom Vsi smo Farkhunda, zbiranje protestne množice na Fakrhundinem pogrebu v zelo kratkem času ter hitre in neposredne pozive politikom, naj poskrbijo za kaznovanje odgovornih za linč. “ Če ne bi bilo družbenih omrežij, ne bi bilo takojšnje reakcije. Dejstvo je, da so družbeni mediji kreirali reakcijo. Vlada je bila nekaj časa tiho. Družbeni mediji pa so povečali pritisk na vse politike, naj reagirajo in zavzamejo stališče” (Mir, 2015a). Primer je pokazal, da dostopnost in uporaba novih tehnologij omogočata združevanje in politični pritisk ljudi, ki se borijo za modernizacijo (v tem primeru proti zlorabam religije in za pravice žensk). Hkrati pa kaže tudi na razkorak med razmeroma velikim simbolnim pomenom posamičnih protestnih dejanj na eni strani in vztrajnostjo prevladujočih značilnosti afganistanske družbe na drugi strani(83).

Širjenje dostopnosti novih tehnologij uporabljajo tudi skupine, ki se zavzemajo za ohranjanje tradicionalizma. Po letu 2001 pa so tudi talibi razvili nekaj družbenih orodij, s katerimi poskušajo slediti družbenim spremembam.

Talibsko gibanje kot uporniška skupina. Ko je oktobra 2006 Nato prevzel odgovornost za varnost po celem Afganistanu in prevzel poveljstvo od paralelne koalicije pod poveljstvom ZDA (Enduring Freedom), so bili oboroženi spopadi s talibi že spet v polnem zamahu. A kako oziroma od kod so se talibi, ki so bili leta 2001 popolnoma poraženi, pojavili še enkrat? Odgovor je enostaven, domala vsi vodilni in veliko drugih talibov so našli zavetje pri starih zaveznikih, v sosednjem Pakistanu(84). Iz Kunduza na severu Afganistana so recimo tik pred padcem mesta pakistanska transportna vojaška letala novembra 2001 v Pakistan evakuirala okoli 5000 ljudi: to je agentov pakistanske tajne službe ISI, talibskih poveljnikov, tujih pripadnikov Al Kaide, pakistanskih talibov itd.) V Pakistanu so se talibi reorganizirali, na novo oborožili in opremili ter začeli vračati. Nekdanji šef afganistanske obveščevalne službe Amrullah Saleh, vodja Nacionalnega direktorata za varnost med letoma 2004 in 2010, je informacije, ki jih je afganistanska obveščevalna služba dobila o prihodnjem razvoju dogodkov, v intervjuju opisal takole: “Leta 2003, leto preden sem postal šef obveščevalcev, je k nam pristopil talibski poveljnik iz province Hos, Mullah Nabi. Rekel je, da se bomo kmalu soočili z novo talibsko taktiko, s samomorilskimi napadalci, s cestnimi bombami … Vprašal sem ga, kako vse to ve. Rekel je, da je v kontaktu s svojimi voditelji v Quetti (v Pakistanu op. avt.). Jaz sem takrat prvič slišal za to skupščino, za šuro v Quetti. Ko smo kasneje preverili in potrdili, da so Nabijeve informacije zanesljive in smo sodelovanje z njim nadalje-vali, nam je povedal, da bodo Pakistanci talibom zagotavljali zavetje in usposabljanje. Počasi in postopoma bodo sicer sodelovali z Američani glede Al Kaide in talibskih voditeljev, hkrati pa ne bodo kompromitirali talibov. Nabija so nedolgo zatem ujeli Američani, povedali smo jim, da sodeluje z nami, a so ga kljub temu zaprli(85). Kot lahko vidite, smo že leta 2003 zaznali znake dvojne pakistanske igre” (Saleh, 2015).

Obdobje do leta 2009, ko je novi ameriški predsednik Barack Obama spremenil strategijo ZDA in v Afganistanu močno povečal število vojakov, so tako zaznamovali hudi boji (predvsem) v provinci Helmand. Tam je bilo talibov največ in tam je bil center proizvod-nje opija. So pa talibi poleg klasičnih gverilskih napadov (občasno so se vzpostavile celo prave statične fronte) začeli zelo uspešno (kot je bilo napovedano afganistanskim obveščevalcem) uporabljati še cestne bombe (improvised explosive device). Te so med mednarodnimi vojaki povzročale največ smrtnih žrtev(86) (Pleitgen, 2010; Kester and ­Winter, 2017). Izvajali so še klasične teroristične in tudi samomorilske napade, ki so svoj davek pobirali predvsem med civilisti. Ti napadi se niso dogajali samo na območjih, kjer so potekali boji, pač pa predvsem v tako imenovanih “varnih” delih države.

Zračni napadi ameriških in mednarodnih vojaških sil Isafa na talibe (tudi z brezpilotnimi letalniki – droni) so v tem času pogosto povzročali kolateralno škodo in številne civilne žrtve, prepovedano je bilo gojenje maka, vse to pa je talibom lajšalo pridobivanje podpore pri lokalnem prebivalstvu, zahodna strategija, da bi osvojili srce in um ljudi (wining hearts and minds) se je na jugu Afganistana izjalovila.

V četrtek 30. julija 2015 je talibski glasnogovornik Zabibulla Mujahid potrdil novico, ki jo je dan pred tem objavila afganistanska vlada, da je Mullah Omar umrl že leta 2013 ter objavil ime novega vodje vernih (Amir al-Mu’minin): to naj bi bil mula Akhtar Mohammad
Mansour. Talibi so novico o smrti mule Omarja, ki je umrl naravne smrti, več kot dve leti skrivali iz taktičnih razlogov. Za konec leta 2014 je bil namreč napovedan umik mednarodnih vojaških enot, pred tem pa so bile še nove afganistanske predsedniške volitve, kar se je zdel trenutek, ki bo pokazal, kdo bo v Afganistanu zmagal. Vodstvo talibov je tako menilo, da je zaradi stabilnosti gibanja bolje, da smrt vodje začasno zamolčijo.

Čas od leta 2009, ko so Američani začeli bistveno povečevati število vojakov v Afganistanu, so zaznamovali talibski vojaški porazi in hkratni poskusi mirovnih pogajanj afganistanske vlade s talibskim vodstvom. Vojaške zmage mednarodnih enot so bile začasne, pogajanja jalova.

21. maja 2016 je bil novi vodja talibov Mullah Akhtar Mohammad Mansour ubit v napadu ameriškega brezpilotnega letalnika (drona) v sosednjem Pakistanu, blizu meje z Afganistanom, novi vodja vernih pa je postal verski učenjak Mawlawi Hibutallah Akhundzada. Razmere na terenu so se po odhodu bojnih enot ZDA in zaveznikov konec leta 2014 (na prošnjo Afganistana so ostali vojaki v svetovalnih vlogah) spremenile toliko, da so talibi povečali delež ozemlja, ki ga nadzirajo(87), pred njihovimi samomorilskimi in terorističnimi napadi pa ni varen noben del države. Izjemno napadano je predvsem glavno mesto Kabul(88). Velike civilne žrtve talibskih napadov zmanjšujejo podporo, ki jo talibsko gibanje med ljudmi še ima, hkrati pa otežujejo kakršne koli možnosti za nova in uspešna mirovna pogajanja. Povečanje ozemlja, ki ga talibi nadzirajo, je rezultat tega, da so varnostne sile afganistanske države bistveno šibkejši nasprotnik, kot so bile vojaške sile ZDA in ISAF-a.

Notranje razmere v vodstvu talibskega gibanja so postale znane že po omenjeni objavi smrti Mullaha Omarja. Mnogi talibski poveljniki (med njimi brat in sin Mullaha Omarja) so namreč novega vodjo javno obtoževali, da jim je lagal, hkrati pa se niso strinjali s tem, kdo je novi vodja. “Talibi so bili ideološka skupina pod vodstvom karizmatičnega vodje, zdaj pa smo priča novemu tekmovanju za vodstvo gibanja, ki bo po mojem mnenju talibom škodilo, kajti cilj talibov, ki so bili ustvarjeni v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, se je spremenil. To ni več isto gibanje. Vsakdo, ki ima vire, lahko danes z njimi manipulira. Če bi v Afganistanu imeli močno vlado, bi to prednost lahko že izkoristili” (Mir, 2015b). Pojav pripadnikov Islamske države v Afganistanu, deloma bivših talibov, je razmere dodatno zapletel, talibe je oslabil.

Potem, ko je bil novi vodja vernih Akhtar Mansour ubit, so se notranje igre vodstva talibov javno razgrnile še enkrat. Javno znana je postala notranja struktura vodstva ter to, da je locirano v sosednjem Pakistanu, v Quetti (kar pa je bila že dolgo javna skrivnost). Novi vodja vernih, mula Mawlawi Hibutulla Akhundzada, je po imenovanju dobil dva namestnika: prvi namestnik je postal Sirajuddin Haqqani (zloglasni vodja teroristične mreže Haqqani, ki je odgovorna za večino terorističnih napadov in civilnih žrtev v Afganistanu), drugi namestnik pa mula Mohammad Yaqoob – sin Mullaha Omarja. S takšno delitvijo oblasti naj bi talibi poenotili svoje frakcije.

Analiza preoblikovanja talibov je danes dodatno otežena zaradi pojava, ki so ga najini intervjuvanci označevali kot pojav dveh vrst talibov – tistih, ki se borijo kot talibi iz ideoloških razlogov, za svoje ideale, in tistih, ki se kot vojaki borijo predvsem za denarno plačilo.

Kot pravi Lotfullah Najafizada, novinar in direktor TV omrežja TOLO News: “Obstajajo primeri, ko je en brat pri talibih, drugi pa pri policiji. Ponoči živita v harmoniji pod isto streho, čez dan sta v vojni. Razlogi so finančni. Zdi se mi, da se bo število ljudi, ki jih bodo talibi lahko rekrutirali, povečalo v primeru, če bodo gospodarske razmere še slabše in če si bodo talibi to lahko finančno privoščili” (Najafizada, 2015). Pod imenom talibi pa so danes v Afganistanu običajno mišljene še različne druge oborožene skupine. “Poleg talibov, ki se borijo iz ideoloških razlogov, tako označujemo še kriminalce, trgovce z drogami, pripadnike tolp, skupine tatov in podobne… Vsi ti so označeni kot talibi” (Najafizada, 2015).

Ideološke prilagoditve talibov (v notranji komunikaciji in v komunikaciji z novinarji ter raziskovalci so nakazovali, da bi pristali na nekoliko “milejšo” različico njihovega emirata; glej Gopal in Strick van Linschoten, 2017) so verjetno tudi rezultat težnje po pridobivanju večje podpore med prebivalstvom, ki zaradi pretekle strahovlade in ponavljajočih se krvavih napadov na civiliste vztrajno pada v vseh delih Afganistana. “Postopoma so se učili na napakah, upoštevali so izkušnje in začeli preoblikovati svoje politike v zmernejše” (Hakim Mujahid, 2015). V raziskavi javnega mnenja iz leta 2015 (ACSOR-Surveys, 2015) pa je večina vprašanih (62 %) nasprotno menila, da talibi niso postali zmernejši.

Nekateri analitiki ocenjujejo, da se je talibska ideologija v zadnjih dveh desetletjih premaknila od tradicionalističnega islama, ki je izviral iz nerazvitih paštunskih delov Afganistana, v smeri proti političnemu islamu, kot ga poznajo v arabskih državah (Strick van Linschoten, 2017). Talibski islamizem pa se hkrati ne manifestira kot transnacionalni džihad, talibsko gibanje je še vedno predano izključno afganistanski suverenosti, kar je v bistvu oblika nacionalizma.

Zanimiv je še podatek iz februarja 2017 (BBC News, 2017), ko je novi vodja vernih pozval Afganistance, civiliste in borce, naj zasadijo eno ali več dreves. Takšne naravovarstvene izjave s talibske strani so zelo redke. Afganistan ima zaradi krčenja gozdov sicer velike težave, saj zmanjkuje lesa za kurjavo in za gradnjo. Zanimivo bo videti, kako bodo takšni in podobni problemi (primanjkuje tudi pitne vode) vplivali na politično in ekonomsko prihodnost države.

Glede prihodnosti talibov in mirovnih pogajanj z njimi pa je Amrullah Saleh v intervjuju dejal: “Mirovna pogajanja niso pravi način, morali bi jih vojaško premagati, a to se ni zgodilo, ker jim je zavetje zagotavljal Pakistan. V bistvu je Pakistan izsiljeval Združene države in ves svet” (Saleh, 2015).

(75)Podrobnosti, vključno s skrajno nasilnimi prizori, so v dokumentarcu Interna-tional Times Documentaries (Woo et al., 2015).
(76)Glej npr. poglavje o Paštunih v: New World Encyclopedia (2015), članek o negativni vlogi paštunskih plemenskih voditeljev pri odvračanju Paštunov od izobraževanja (Yusufzai, 2018) ter podatke o primerjavi položaja paštunskih in nepaštunskih žensk (Pessala, 2012).
(77)Glej Liuhto (2016).
(78)Pregled izjemno raznolikega in dragocenega mineralnega bogastva je na voljo na spletni strani Ministrstva za rudarstvo (Ministry of Mines, 2017).
(79)V zadnjih letih se mladi množično izseljujejo proti zahodu (Marchand et al., 2014; Knoema, 2015). Hkrati se tudi prostovoljno ali neprostovoljno vračajo (Marchand et al., 2014; International Organization for Migration Afghanistan, 2017; Pajhwok, 2017), kljub temu da se v Afganistanu družbeno-ekonomski in varnostni problemi ne rešujejo učinkovito.
(80)Podrobnejša analiza glej ICOS (2010: 95–97).
(81)Glej dokumentarec “This Is What Winning Looks Like” (Anderson, 2013).
(82)Glej npr. video The Girls of the Taliban (Al Jazeera English, 2014).
(83)Mnogi, ki so bili obtoženi linča Farkhunde, so bili po nekajdnevnem sojenju oproščeni, tistim, ki so dobili kazni, pa so te kazni kasneje zmanjšali.
(84)Sodelovanje pakistanske tajne službe ISI s talibi so razkrili tudi dokumenti Wikileaksa.
(85)Mullah Mohammad Nabi Omar je v Guantanamu preživel okoli enajst let. Leta 2014 so ga izpustili kot enega izmed peterice talibov v zamenjavi ujetnikov.
(86)Glej Whitlock, 2011; Sarwary, 2013; Vanden Brook, 2011a in 2011b; Reuters, 2017; Erfanyar, 2018.
(87)Glej Allen-Ebrahimian, 2017; Almukhtar, 2017.
(88)O teorrističnih napadih na Kabul natančno obvešča Khama Press, glej Khaa-ma Press 2018; Tolo News, Mosavi, 2018.