3.5 Dejavniki teokratskih teženj v Afganistanu danes

Družbe se le redko tako drastično spremenijo v relativno kratkih obdobjih. Primer so lahko prehodi evropskih socialističnih držav v demokracijo, v kapitalizem in intenzivna vključitev teh držav v procese globalizacije in geopolitičnih interesnih prerazdelitev po letu 1990. Če se je še leta 2004, potem ko je bila sprejeta nova ustava in je bil Hamid Karzaj kmalu nato izvoljen za predsednika, za Afganistan zdelo, da bo sledil podobni poti in da se je dolgo obdobje nestabilnosti in nasilja končalo, se je upanje kmalu izkazalo za jalovo. Na eni strani se je Afganistan, predvsem zaradi tuje pomoči, sicer razvijal in spreminjal relativno hitro, na drugi strani pa so se začeli vračati v odporniško skupino preoblikovani talibi. Talibski bojevniki so kmalu zasedli velika področja, tujih vojakov je bilo mnogo premalo, da bi lahko zagotavljali varnost povsod, afganistanske varnostne sile pa so bile šele v zametkih. Talibi so začeli z gverilskimi in terorističnimi napadi na pripadnike ameriške vojske(74), na pripadnike mednarodnih vojaških sil ISAF in tudi na strukture novih afganistanskih oblasti. Na eni strani torej popačen razvoj in napredek, na drugi materialne in socialne žrtve. Takšne razmere ne vojne, ne miru v Afganistanu obstajajo še danes. Če hočemo razumeti, zakaj je tako in ali je možno, da talibi ponovno zavladajo, moramo pogledati, kako na to vplivajo domači in kako zunanji dejavniki.

(74)ZDA so poleg tega, da so aktivno sodelovale v ISAF-u, v Afganistanu paralelno izvajale še vojaško operacijo Enduring Freedom, skupaj z Združenim kraljestvom in Afganistanom.