2.7.1 Vatikan
Vatikan je najmanjša država na svetu, obsega namreč 44 hektarjev. Njen teritorij je obdan z mestom Rim. Jezik njenih uradnih dokumentov je latinščina, v vsakdanji rabi pa italijanščina.
Po obliki vladavine je Vatikan rimskokatoliška teokracija. Papež je lahko razumljen kot monarh absolutistične monarhije (Shelley, 2015: 284). Od marca 2013 naprej je na položaju 266. papež Frančišek (Jorge Mario Bergoglio), rojen v Buenos Airesu. To je prvi papež v zgodovini novega veka, ki prihaja iz neevropske države, in prvi papež, ki prihaja iz Latinske Amerike(18).
Papeška država – pojem v edninski obliki – se praviloma uporablja za oznako moderne Države mesta Vatikan (Vatican City; Audio-pedia, 2014; The Editors of Encyclopædia Britannica, 2015; The Columbia Encyclopedia, 2015; Snell, 2017; New World Encyclopedia, 2016; Schnürer, 1912). Gre za enklavo v okviru italijanskega glavnega mesta Rim, ki je bila ustanovljena leta 1929. In vendar ima Vatikan dvojno naravo (The Editors of Encyclopædia Britannica, 2017). Velja namreč za suvereno državo, ki je priznana v okviru mednarodnega prava. Z imenom Sveti sedež (Holy See) pa je poimenovana vlada Rimokatoliške cerkve, ki jo vodi papež kot rimski škof. Papež je podrejen samo božji suverenosti. V mednarodnih odnosih je papež priznan kot šef države.
Današnji Vatikan se uradno imenuje Država mesta Vatikan, State of the Vatican City, v italijanščini Stato della Città del Vaticano . Ta je naslednica nekdanjih Papeških držav. Pojem Papeške države (v množini) se nanaša na ozemlja pod suverenostjo papeža, večinoma v današnji srednji Italiji v obdobju pred združitvijo italijanskega polotoka. V nekaterih virih jih imenujejo tudi Države cerkve, Cerkvene države (States of the Church/ Church States; Schnürer, 1912) ali Republika sv. Petra (Republic of Saint Peter), Papeške države (Papal States) (The Editors of Encyclopædia Britannica, 2015) ali Pontifikalne države (Pontifical States) oziroma v italijanščini Stati Pontifici, Stati della Chiesa, Stati della Chiesa. Na tem ozemlju je imela posvetno suverenost (temporal sovereignty) v rokah Rimskokatoliška cerkev. Izgubila jo je 1870, ko so italijanske združevalne sile prevzele nadzor nad večino ozemlja Papeških držav (del je zasedla Francija; Shelley, 2015: 305). Vatikanska mestna država je bila kot neodvisna suverena država ustanovljena na podlagi podpisa Lateranskih sporazumov med Svetim sedežem in fašistično italijansko vlado 11. februarja 1929, ratificiranih 7. junija 1929. S tem je Italija uradno priznala državnost Vatikana.
V Vatikanu živi okrog 800 ljudi, izmed katerih jih ima vatikansko državljanstvo več kot 450 (Vatican City State, 2017a). Vsi prebivalci in vsi državljani Vatikana so rimokatoličani (Shelley, 2015: 308). Med njimi je veliko duhovnikov in nun. Vatikan ima švicarsko gardo, ki od leta 1506 skrbi za osebno varnost papeža. Opremljen je tudi z lastno infrastrukturo – ima telefonski sistem, pošto, bančni sistem in radijsko postajo. Ima tudi svojo zastavo (Vatican City State, 2017b), himno (Vatican City State, 2017c) in oznake avtomobilskih tablic (Vatican City State, 2017d) ter izdaja lastne kovance in poštne znamke (Vatican City State, 2017e). Na podlagi Barcelonske dekla-racije (1921) lahko vatikanska plovila plujejo s papeško zastavo (Vatican City State, 2017f). Čeprav uradno ne pobira davkov, se dejansko financira s prispevki vernikov z vsega sveta.
Vatikan nima klasične ustave. Njegovo pravo je zasnovano na več raznolikih virih. Zato ga je zelo težko raziskovati (Shea, 2012). Na spletni strani Države mesta Vatikan(19) so izpostavljeni predvsem tile: Temeljni zakon Vatikanske mestne države z dne 26. novembra 2000 (Fundamental Law of the Vatican City State of 26 November 2000); Sporazum med Svetim sedežem in Italijo – Lateranski sporazum (Teaty Between the Holy See and Italy); Zakon N. X – Splošna pravila administrativnih sankcij z dne 11. julija 2013 (LAW N. X – General Norms on Administrative Sanctions, 11 July 2013); Zakon N. IX: Dopolnila h kriminalnemu kodeksu in kodeksu kriminalnega postopka z dne 11. julija 2013 (Law N. IX: Amendments to The Criminal Code and The Code of Criminal Procedure, 11 July 2013).
Sistem vladavine je opredeljen kot absolutna monarhija (Vatican City State, 2017g). Vodja države je papež. Papež je tudi vrhovni klerik. Izvolijo ga kardinali, mlajši od osemdesetih let. Novi papež postane suveren države Vatikan takoj po sprejemu rezultatov volitev. Papež je podrejen le božji suverenosti in je neodvisen od katere koli posvetne oblasti. Velja za vladarja v obeh pogledih – državno-upravljalskem in duhovnem. V okviru Države mesta Vatikan je papeževa oblast absolutna, zajema namreč tako izvršno in zakonodajno kot tudi sodno oblast. Avtoriteta Svetega sedeža pa seže do vseh katoličanov po svetu.
Čeprav ima papež absolutno oblast, pa sistem oblasti vendarle vsebuje tudi zakonodajna, izvršna in sodna telesa (Vatican City State, 2017h; 2017i). Papeževo delo podpira vrsta uradov Svetega sedeža s skupnim imenom Rimska kurija (lat. Curia Romana) (The Editors of Encyclopedia Britannica, 2013). Administrativna struktura je precej razvejana. Nadnaravni značaj cerkve naj bi opredeljevalo dejstvo, da so administrativne strukture v Vatikanu organizirane le do minimuma, ki zagotavlja delovanje cerkve (Vatican City State, 2017j).
Katoliška cerkev moralne vidike božanskega prava, ki jih lahko imenujemo tudi božanski etični kodeks (Slater, 1910), spoštuje pri svojem delovanju tako, da zagovarja konservativna stališča glede etično izpostavljenih javnopolitičnih tematik. Med temi so predvsem vprašanja abortusa, načrtovanja družine, umetnega oplojevanja, pojmovanje družine, odnos do istospolnih posameznikov in istospolnih porok še posebej. Podobno Katoliška cerkev bistveno ne spreminja tradicionalnega pojmovanja družbene vloge žensk(20) in vloge žensk v okviru Cerkve. Tako ostajajo neuresničene tudi zahteve za omogočanje posvetitve žensk v duhovnike (ordaining). Prav tako se ohranja celibat – navkljub pobudam za njegovo ukinitev in vrsti javnih obsodb zaradi prikrivanja zlorab otrok znotraj duhovščine ter sodnih obsodb duhovnikov storilcev spolnih zlorab. Vatikan prihaja s svojimi konservativnimi stališči v mnogih državah v konflikte z liberalnejšimi stališči in vrednotami.
Katoliška cerkev oblikuje stališča o pomembnih mednarodnih problemih in dogajanjih tudi v mednarodnih odnosih. Papeži so med drugim pozivali k jedrskemu razoroževanju, proti vojni, proti militarizmu, k večji družbeni pravičnosti in zmanjševanju družbenih neenakosti. Rimskokatoliška teokracija ostaja globalno pomembna kot religijska ustanova in kot država.
(18)O teh spremembah je Mojca Širok poročala v medijih in leta 2014 objavila knjigo Od Benedikta do Frančiška (Širok, 2014).
(19)Glej Vatican City State (2017k).
(20)Osnovno opredelitev tradicionalnega pojmovanja družbene vloge žensk glej pod geslom Tradicionalni družbeni položaj in vloge žensk v slovarčku na koncu knjige.