2.3.1 Puritanci
Puritanci so bili skupina angleški protestantov v 16. in 17. stoletju, ki so poskušali “očistiti”, po njihovem le delno reformirano anglikansko cerkev katoliških praks. Todd (1987: 14) jih opredeljuje kot “zavestno skupnost protestantskih fanatikov, ki so predani cilju, da anglikansko cerkev očistijo ostankov papističnih ‘vraževerij’, obredov, oblačil in liturgij, hkrati pa v širši skupnosti uveljavijo biblijsko disciplino, predvsem s pridigano besedo. Prepoznavni niso zaradi privrženosti določeni obliki cerkvene vladavine, temveč zaradi svojega gorečega zagovarjanja in glasnega pozivanja po nadaljnjih verskih reformah cerkve v državi. Lahko jih delimo v ‘zmerne’ in ‘radikalne’ puritance, pri čemer so prvi zaradi širjenja protestantskih nazorov opravljali cerkvene obrede, ki so jih imeli za sporne, slednji pa tega niso hoteli storiti, ker bi to ogrozilo njihova načela.” Puritanci so krščanski humanizem oblikovali v družbeno ideologijo. Todd (1987: 22) razlaga: “Humanistična socialna etika, ki so jo puritanci tako zelo ljubili, je bila svetopisemsko apologetska, eklektična po svojih virih in zemeljska glede na svoja prizadevanja, po drugi strani pa je imela religiozne cilje ter uporabljala praktične metode ter aktivistične pristope. Šlo je za iz-razit krščanski humanizem, katerega cilj je bil izoblikovati model bogaboječega obnašanja, ki bi bil enak za plemstvo in navadne ljudi, za duhovnike in navadne vernike. Glavni cilj, ki je tudi najbolj pritegnil protestantske reformatorje, je bil moralno preoblikovanje družbenega reda.” Pri tem naj bi bila Biblija ključno vodilo preoblikovanja družbe (Todd, 1987: 23).
Skozi čas se je krščanski humanizem manifestiral različno. A vendar je v njem vztrajala ideja o preoblikovanju družbe v poseben utopični red – “red naprednih, premišljenih, delavnih in discipliniranih ljudi.” Takšen red naj bi “ uvedli bogaboječi, izobraženi in navadni ljudje, a ne z zahtevami po uklanjanju cerkvenim obredom in dogmam, temveč z lastnim urjenjem posameznikove zavesti in pobožnim samoobvladovanjem; bili bi predani delovnemu načinu življenja za skupno dobro in širjenju praktične moralnosti Kristusove filozofije” (Todd, 1987: 259).
Puritanci so verjeli v molitev in preprosto življenje slehernega posameznika, ki temelji na skrajnih religijskih pravilih. Posvetni državniki so bili po njihovih predstavah neposredno odgovorni bogu. Pri opredeljevanju nezaželenega in nesprejemljivega ravnanja so razlikovali med pobožnim in bogokletnim (Paul, 1972; Litton and Cromwell, 2001). Zavzemali so se za preprostost v molitvi, zato so prepovedali bogato okrasje religijskih obredov, tudi uporabo bodike, oziroma božjega drevca (latinsko ilex ) kot okrasa za božič ter uporabo glasbil. Podobno strogi so bili glede številnih posvetnih oblik zabave pa tudi kozmetike. Zaprli so prostore socializacije. To je veljalo tako za kulturne prostore (npr. gledališča) kot tudi za tiste prostore, ki so bili povezani s pitjem pijač (pube). Vinjenost in zunajzakonska spolna razmerja so bila javno kaznovana. Preklinjanje je bilo prepovedano in sankcionirano z denarno kaznijo. Obvezno je bilo tudi določeno obnašanje. Religijske norme in predpisane dejavnosti so morale biti strogo spoštovane. Med takimi normami in dejavnostmi so bili npr. čaščenje, nedeljski počitek ter spoštovanje preprostih božičnih praznovanj.
Družina je pri puritancih veljala za temeljno družbeno enoto. Skrbela je za navajanje otrok na disciplino. Opravljala je tudi vlogo nadzorne družbene ustanove.
V času puritanske revolucije v Angliji sredi 17. stoletja so poskusili ustanoviti teokratsko vladavino ‘diktaturo božjih’ (a dictatorship of the godly). Pri tem niso bili uspešni. Kljub temu so puritanci, ki so se pri-selili v Novo Anglijo (New England), verjeli, da je teokracija najboljša oblika vladavine. Ključni argument za takšno vrednotenje teokracije je bilo teokratsko priznavanje Kristusa kot edinega vladarja nad ljudmi. Po preselitvi iz Vzhodne Anglije (East Anglia) v Novo Anglijo (New England) pa puritanci niso ohranili le teokratskih idej, temveč tudi mnoge tradicije. Med njimi so bile relativno majhne razlike med bogatimi in revnimi, poimenovanje otrok z imeni iz biblije, prekrivanje duhovnega in civilnega voditeljstva pri članih elitnega razreda (Dollarhide, 1997; Fischer, 1989). Ženske so bile obravnavane slabše kot moški. Nižji družbeni položaj je bil ženskam dodeljen tako znotraj kot zunaj cerkvene hierarhije. Puritanci sicer niti v Ameriki niso uspeli oblikovati teokratske nacionalne države. In vendar so v letu 1830 vzpostavili teokratske vlade na lokalnih območjih, ki so kasneje dobila imeni Massachusetts in Connecticut (Zakai, 2008)(11).
(11)Več glej npr. v prispevku Taylorja Millsa (2012).