Teokracija za homepage

Posted by on Nov 8, 2017 in Nekategorizirano | No Comments

1 UVOD

Kaj so teokratske vladavine? Kakšne okoliščine botrujejo nastanku teokratskih vladavin? Kakšne so bile teokratske vladavine v zgodovini in kakšne so danes? Kakšne so možnosti za razvoj teokratskih vladavin v sedanjosti? Po eni strani v knjigi odgovarjava na vprašanje iz zgodovinskega in aktualnega globalnega zornega kota. Po drugi strani pa podrobneje analizirava dejavnike vzpona, zatona in možnosti ponovnega vzpostavljanja teokratskega režima v Afganistanu; državi, ki že stoletja leži na občutljivem presečišču svetovnih in regionalnih geopolitičnih interesov.

Danes je Afganistan država, kjer ljudje živijo v bolj ali manj vojnih razmerah že skoraj štirideset let. Več generacij afganistancev ne pozna pravega miru, mnogi živijo brez vedenja, da obstaja tudi življenje, ki je drugačno. Afganistan sodi med najrevnejše države na svetu, kar ena tretjina prebivalstva (več kot devet milijonov ljudi) nima dostopa do zadostne prehrane (UN News, 2012), poleg Severne Koreje in Somalije pa sodi med najbolj skorumpirane države na svetu. V letih 2015 in 2016 je iz Afganistana, iz opisanih družbenih okoliščin, proti Zahodu, zbežalo toliko večinoma mladih prebivalcev, da je ta beg mogoče poimenovato eksodus. V Nemčijo je leta 2015 prišlo med 160.000 in 200.000 afganistancev, predstavljali so približno 14% vseh prosilcev za azil (Ruttig, 2017). Čeprav Afganistanci bežijo iz razmer, kjer so življenja ljudi vsakodnevno v nevarnosti, zahodne države vztrajajo pri uradni oceni, da je Afganistan varna država in begunce vračajo domov (Ferrie and Quilty, 2016).

In vendar je bil Afganistan v šestdesetih letih dvajsetega stoletja država, kjer je ne glede na hladno vojno, relativno avtonomno potekal proces, ki je tamkajšnjo družbo spreminjal iz tradicionalno afganistanske v takšno, ki je vsaj v tankem sloju prebivalstva postajala podobna zahodnim, evropskim. Oblačila in moda izobraženejših Afganistancev so na številnih fotografijah iz tistega časa na las podobna oblačilom in modi kakršno so nosili zahodnjaki. Afganistan je bil deležen obiska turistov in bil zaželjena postaja na hipijevski kopenski poti iz Evrope v Indijo (hippie trail). Po tej poti so preko Afganistana potovali tudi številni popotniki iz Slovenije (Čeplak Mencin, 2016).

V študiju primera Afganistana odgovarjava na nasledna vprašanja: Kako je mogoče, da se je tak razvoj v Afganistanu prekinil in celo obrnil drugam? Zakaj in kako so nastali talibi? Zakaj in kako se je oblikoval talibski režim? Kakšno vlogo so pri tem igrali domači in kakšno tuji dejavniki? Kdo in kakšni so talibi danes? Ali je v Afganistanu v bližnji prihodnosti mogoča vrnitev talibske islamske države? Ali je Afganistan odprt za ‘uvoz’ radikalnega islamizma (ISIS/DAESH)? Kako so odgovori na ta vprašanja povezani z oblikovanjem alternativnih modelov globalne vladavine?

Knjiga je zasnovana na lastnem zbiranju podatkov, na triangulaciji podatkov iz raznovrstnih znanstvenih in drugih virov, in sicer na:

  • intervjujih, opravljenih v Afganistanu v letih 2001, 2007, 2014, 2015 in 2017 ter v Sloveniji v obdobju 2014 – 2017;
  • mednarodni znanstveni in strokovni literaturi na preučevano temo, objavljenih analizah mednarodnih vladnih organizacij (OZN, UN News; UNICEF; WHO; EASO; U.S. State Department; UN interim report);
  • objavljenih analizah mednarodnih nevladnih organizacij (Doctors Without Borders; Human Rights Watch; Physicians for Human Rights; The Integritiy Watch Afghanistan; Transparency International Corruption Perception Index; Afghanistan’s Society; AFP; Iran Human Rights Documentation Center; Pew Research Centre; Tribal Analysis Center; WSFA);
  • objavljenih analizah nevladnih analitičnih enot (še posebej Afghanistan Analyst Network – AAN) in
  • analizah analitičnih enot medvladnih oziroma nadnacionalnih vladnih organizacij (EU Institute for Security Studies, The Taliban Program for Culture and Conflict Studies);
  • prispevkih, objavljenih v množičnih medijih (BBC News; The Independent; Khaama Press; RAWA News; CNN; Al Jaseera; Delo, Mladina, CBC News, The Guardian; The New York Times; The Associated Press; The Globe and Mail; Foreign Policy, News Week, The Associated Press, Theocracy Watch, TV Slovenia and Casablanca) in upoštevanju
  • strokovnih ocen in pripomb slovenskih strokovnjakov z različnih znanstvenih prodročij, in sicer dr. Aleša Črniča, dr. Vlaste Jalušič, dr. Iztoka Prezlja, dr. Marjana Smrketa ter
  • informacij in pripomb Ahmeda Ahmadija na zgodnjo različico besedila o Afganistanu.

V nadaljevanju knjige najprej konceptualizirava pojem teokracija ter opiševa pregled teokratskih idej, gibanj in držav skozi zgodovino. Študij primera teokratskega sistema v Afganistanu zajema zgodovinsko umestitev talibske islamske države, analizo nastanka talibov in značilnosti talibske države ter notranjih in zunanjih dejavnikov vzpona in padca teokratskega režima. V poglavju o možnostih in omejitvah teokracije v Afganistanu v prihodnosti nakazujemo alternativne scenarije prihodnjega političnega dogajanja na podlagi  analize spreminjajočih se družbeno-ekonomskih, političnih in geopolitičnih okoliščin v regiji ter v svetovnem merilu. Knjigo zaključujeva z razmislekom o aktualnosti teokratskih idej v sodobnem svetu.

2 TEOKRACIJA

Teoretsko-konceptualni pogled

V okoliščinah zadnjega vala globalizacije se postavljajo na dnevni red vprašanja o tem, kakšna vladavina, oziroma kakšne vladavine bi bile v teh okoliščinah optimalne na različnih ravneh. Ne gre zgolj za vprašanja vladavin na lokalni ravni, na nacionalni (državni), regionalni (EU) in mednarodni-svetovni ravni. Pomembna so tudi vzajemna prepletanja vladavin, ki so v sodobnem svetu vedno bolj podobna zapletenemu marmornemu kolaču kot pa preprostemu nalaganju ravni oblasti ena na vrh druge.

Medtem ko znanstveniki teoretično razglabljajo o spremembah, se v realnem življenju obstoječe oblike vladavine preoblikujejo in nastajajo nove. Zanimivo je, da se pri tem nekatere oblike vladavine, ki so veljale za zgodovinske, oziroma preživele, danes na nek način vračajo – pa čeprav morda le za kratek čas. Med njimi je tudi oblika vladavine, ki jo razglašajo za vladavino boga, oziroma v kateri je božanstvo vir odkoder izhaja oblast. Pri analizi takšnih vladavin je ključno razumevanje, da gre za politično vlogo religije in ne za vero v ožjem smislu. Religija in vera namreč nista popolni sopomenki. Religija je širši pojem in poleg verovanja vključuje še druge razsežnosti, ne nazadnje tudi politično, vera pa se nanaša samo na verovanje (Davie, 2007).[1]

Prav zaradi sklicevanja na boga določene religije so takšne ureditve poimenovane teokracije. V tej knjigi jih obravnavamo kot človeške tvorbe, ki praviloma nastajajo v posebnih – nestabilnih, negotovih – družbenih in političnih okoliščinah.

Teokratski sistem – temeljna opredelitev

Od kod prihaja poimenovanje teokratski sistem? Beseda teokracija (grško theokratia) je sestavljena iz greške besede theos (bog) in kratein (vladati). Dobesedno jo lahko torej prevedemo kot božjo vladavino ali vladavino, oziroma vlado boga (Zakai, 2008).[2] Zastarel slovenski izraz za teokracijo je bogovladje.

Besedo teokracija je prvi uporabil židovski zgodovinar Jožef Flavij ( Titus Flavius Josephus; 37 – c. 100 n. št.) in z njim označil vladavino Židov od časov Mojsesa pa do dobe kraljev. Jožef je sicer različne vladavine tedanjega časa razdelil v tri kategorije: monarhijo, demokracija in oligarhijo. Toda vlada Židov je bila posebna.  Jožef Flavij v drugi knjigi dela Against Apion (Josephus, 1737) židovsko teokracijo opredeljuje kot vladavino s temi lastnostmi:

  • avtoriteta in oblast sta pripisani bogu,
  • ljudje so prepričani, da je bog avtor vseh dobrih stvari, ki jih uživa človeštvo ali vsak posameznik posebej in da te dobre stvari pridobijo z molitvijo k temu bogu v najhujših težavah,
  • ljudje verjamejo, da ne morejo ubežati pred bogom niti z dejanji niti z notranjimi mislimi, saj je
  • bog razumljen kot kategorija nad konceptom smrti, po svoji moči je znan vsem, nikomur pa ni znan po svojem bistvu.

Teokracije pa ne gre zamenjevati za eklseziokracijo (ecclesiocracy) , torej za obliko vladavine, ko verski voditelji sicer prevzamejo državno oblast, a ne trdijo, da je to v skladu z božjimi zapovedmi ali razodetji; recimo  knezoškofje (prince-bishops) evropskega srednjega veka ali, nam slovencem blizu in poznani, vladike iz Črne gore (do leta 1852).

V tej knjigi izhajamo iz opredelitve teokracije kot sistema oblasti v okviru določene teritorialno-politično zamejene enote, v katerem je bog (krščanski, Alah, Yah·weh, jehovski ali drugi) RAZGLAŠEN za temeljni vir politične oblasti in izvor prava.[3] Javne politike, kot oblike posvetnega prava, so podrejene prepričanju o uresničitvi božjega kraljstva na zemlji ali pa so celo nadomeščene z religioznim pravom, ki se razglaša za božansko pravo.

V literaturi sicer najdemo več do neke mere različnih opredelitev teokracije. To ni presenetljivo, saj je človeštvo doslej razvilo zelo pestre oblike vladavine. Vsem tem opredelitvam pa je skupno, da je teokracija sistem oblasti, kjer je bog predstavljen kot edini politični suveren države. Vladavina boga bi naj bila torej ‘najčistejša’ oblika teokracije. In vendar je teokracija pravzaprav vedno vladavina klera (Allen, 2009: 181). Gre za to, da vladajoči verjamejo, da so ali vsaj razglašajo, da so božansko vodeni[4] (O’Leary, 2009: 15). Teokrati se imajo za božje služabnike ali celo svetnike. Duhovniki ali ministri delujejo kot predstavniki boga (Webster, 1976: 813) in uveljavljajo božansko ‘pravično družbo’ prek konkretnih javnih politik. Pri tem O’Leary (2009: 16) pripominja, da si duhovniki, rabini ali ulema, ki trdijo da so najbolj primerni za vladanje, pravzaprav v družbi želijo le aristokratskega statusa.

Teokracije so praviloma ekstremne v političnem in socialnem pogledu. Posameznike in družbene skupine podrejajo monopolni religiji in monopolnim vrednotam. Praviloma posegajo na skoraj vsa področja življenja ljudi, vključno s človeško intimo.

Kako pa se teokracije lahko ohranjajo? Kako si zagotavljajo legitimnost? Temelj politične legitimnosti države so temeljni verski teksti (npr. Biblija ali Koran), ki ne razločujjejo med vero in državo. Srž teokratskega sistema je njegovo enačenje z božjim kraljestvom na zemlji. V okoliščinah, ko drugi družbeno-povezovalni mehanizmi države niso razviti, legitimizacija teokracij (pravzaprav njihovega centraliziranega vodstva) poteka predvsem prek ceremonializma[5]. Ta je zasnovan na sklicevanju na nadnaravno (Webster, 1976: 817-818).  Člani družbe so ali zaupljivi ali se s prisilo vključijo v kolektivno podrejanje vladajoči religiji  in normam (Zafirovski, 2007). To velja tudi za predpisovanje in omejevanje obnašanja ljudi. Teokrati tako ne uporabljajo religije le kot vir legitimnosti, temveč tudi kot vir družbenega nadzora.

Teokratske politike

Teokracije veljajo za izključevalne in nestrpne, zanje je značilen duhovni monopol (Wintrobe and Padovano, 2009). Vsi člani družbe – in ne le pripadniki vladajoče religije – morajo slediti teokratičnim družbenim pravilom. Pri tem pa teokracije ne določajo le pravila družbenih skupnosti. Teokracije vdirajo tudi v zasebno sfero – v družino ter celo v intimna osebna razmerja in niti tam ne tolerirajo vrednot ter vzorcev obnašanja, ki niso v skladu s predpisanimi pravili (Swaine, 2003). Obvezna pravila vsebujejo tako zapovedana ravnanja, kot tudi prepovedi. Zaradi vztrajanja pri spoštovanju strogih kodeksov obnašanja teokracije prepovedujejo različne družbene dejavnosti. Neposlušnost je strogo kaznovana. Ženske so v teokracijah praviloma obravnavane izrazito slabo. Ne nazadnje – kot kažejo primeri katoliškega klera, izraelitske duhovščine, protestantskih kongreagacij ‘svetnikov’, islamskih kalifatov in sekt – ženske niso zastopane v vladajočem razredu teokracij (Ferrero, 2009).

Netolerantnost teokratov se kaže tudi v odnosu do ljudi, ki ne sprejemajo vladajoče religije. V skladu s svojo doktrinarno togostjo prisiljujejo ne-vernike v spoštovanje pravil vladajoče religije. Pri tem uporabljajo tudi fizično prisilo. Med radikalnimi metodami prisile so preganjanje, telesna kazen, izgon ali celo usmrtitev. Te metode utemeljujejo s pravičnostjo in neomajnim religioznim prepričanjem, da je njihova dolžnost nadomestiti nepravičen svet z nebeškim kraljestvom na zemlji.

Religijska organizacijska osnova teokracij

Teokratska organizacija v zgodnjih družbah ponuja podlago za učinkovito centralizacijo, kar je pomembna sestavina procesa oblikovanja države (Flannery, 1972). Nasprotno pa teokracije niso bile dovolj prilagodljive, niso učinkovito zagotavljale virov in prilagodljivih oblik družbenega povezovanja na prehodu iz fevdalizma v kapitalizem. Zato so se teokracije umikale sekularnim oblikam države (Webster (1976: 824). Ne glede na to težnjo pa ni mogoče govoriti izključno le o modelu razvoja držav od teokracij k sekularnim državam. Bruce (2009) tako celo zastavlja vprašanje, ali je sekularizacija oziroma delitev cerkve in države neizogiben pojav.

Človeštvo je skozi različna zgodovinska obdobja proizvedlo raznolike teokracije, uvrščanje določenega sistema med teokracije pa v vseh primerih temelji na tesni povezanosti religije in oblike politične skupnosti, oziroma države. In vendar ni vsaka religija združljiva s teokracijo. Združljive so predvsem tiste, ki imajo zaradi svojih monoteističnih in organizacijskih značilnosti potencial za velik vpliv na družbe ter družbene ureditve.

Teokratske ideje, gibanja in države

Teokratske ideje so se doslej uveljavile v okviru različnih teritorialno-političnih skupnostih. Ponekod so bile izgrajene kot države, drugje pa v oblikah teritorialno-političnih skupnosti in gibanj znotraj širših državnih tvorb. Iz zgodovine so med najbolj znanimi puritanci. Danes pa so takšne skupnosti tudi v liberalnih demokracijah, npr. religiozna desnica (Religious Right) in Amiši v ZDA. (Swaine, 2003). Ne nazadnje danes religiozna gibanja in poskusi vpostavljanja teokracij segajo prek meja mednarodno priznanih držav.

 

[1] Zahvaljujeva se dr. Alešu Črniču za to propombo, ki je utemeljena na teoretskem prispevku  znane angleške sociologinje Grace Davie (2007: 19-21). Ta govori o različnih načinih obstoja religije v sodobnem svetu, med drugim tudi o religiji kot “pripadanju brez verovanja” (religiji brez vere). Tudi drugi jeziki ohranjajo tujko religion, čeprav imajo besedo za označevanje vere (npr. faith, Glaube).
[2] Za razliko od demokracije, ki je opredeljena kot vladavina ljudstva oziroma ljudi.
[3] Zahvaljujeva se dr. Alešu Črniču za strokovno mnenje pri oblikovanju te definicije.
[4] V angleščini ‘under divine guidance’.
[5] Ceremonializem je pretiravanje s ceremonijami ali rituali v družbi. Ceremonija je uradni dogodek ob posebnih priložnostih za obeležitev česa ali pa vrsta dejanj, ki se izvajajo v predpisanem vrstnem redu in na predpisan način v skladu s tradicijo ali navadami.